Holistična medicina? Ja, prosim!

Katja Zakrajšek

Holistična medicina je tako rekoč sinonim za alternativno medicino, mar ne? Uči, da je treba pri zdravljenju upoštevati ne le telesa, temveč tudi »dušo« in »duha«, kar koli si že kdo pod tem predstavlja. No, vsaj jaz sem do pred kratkim živela v tem prepričanju in postala na besedo že kronično alergična – pravzaprav holistično alergična, z dušo in telesom. Vse dokler ni prijatelj, zdravstvenik (ja, tudi s takimi zlohotneži se družim), zarobantil, kako je zdravilstvo meni nič tebi nič medicini sunilo besedo »holistično«, jo po svoje predelalo in si prilastilo monopol nad njo. Kako? sem našpičila ušesa, pograbila tipkovnico in zajadrala v medmrežje, da bi preverila informacijo.

Res: holistični pristop je izum medicine, te grde, »redukcionistične«, »ortodoksne« medicine. In to prav dober izum, čeprav se ne sklicuje ne na duha ne na dušo, kaj šele na mistične energije, čakre, angele in kar je še takšnih novodobno-starodavnih nadnaravnih pojmovanj – vse to ima s holistično medicino v prvotnem smislu opraviti toliko kot, no, toliko, kot imajo obredi za klicanje dežja opraviti z zalivanjem vrta. (Če že kdo ravno hoče, zakaj pa ne – tako malo za zraven, za veselje in za hec; samo lepo prosim, nikar mi ne prodajajte dežnega plesa kot alternative za zalivalno cev.)

Gre namreč za preprosto zdravorazumsko idejo, da je pri zdravstveni oskrbi in negi pametno upoštevati, da ta ali ona zdravstvena težava ne obstaja v vakuumu, ampak je vedno vključena v all-inclusive paket fizičnih, psiholoških in socialnih lastnosti in potreb in nemara še drugih težav, ki se mu reče posameznik. S takšnim celovitim (holističnim) pristopom lažje in bolje poskrbimo za njegovo zdravje, tako v smislu zdravljenja kot preventive. Pravzaprav nič posebej revolucionarnega – takšne ideje so v medicini v obtoku že tam od Hipokrata dalje – niti ne posebej alternativnega.

Samo kaj, ko pa beseda »holistično« zveni tako privlačno, ravno prav učeno in kanček skrivnostno, da pri trženju svoje najbolj alternativne metode kar ne moreš brez nje! (Nekako tako kot beseda »kvantno«, ki je v osnovi čisto spodoben fizikalni termin, s katerim pa svojo nič kaj fizikalno podprto retorično gimnastiko radi okrasijo najrazličnejši samooklicani guruji in modrijani, tako da je že skoraj sinonim za "nič ne štekam, ampak ziher je kul". Ampak to je že druga zgodba ...)

Domnevna zdravilnost marihuane

Tadej Peršič

Pred nekaj dnevi sva z dobrim prijateljem, za katerega sicer že dolgo vem, da je zagovornik marihuane (za opis te rastilne kot droge glej semle), kot tudi z uživanjem le-te povezane "kulture" (mislim recimo na Reggae glasbo, Rastafarianism itd.), imela med drugim tudi debato o tej temi. In čeprav se tudi sam zavzemam za legalizacijo marihuane, bi v tem tekstu rad omenil par reči (nadaljne raziskovanje prepuščam za to zainteresiranim), kjer gredo po mojem mnenju zagovorniki uporabe marihuane kot sredstva za omamljanje ali kot zagovorniki uporabe marihuane v medicinske namene (zaradi domnevnih zdravilnih učinkov rastline) v svojih predstavah predaleč. Ali drugače povedano, njihova prepričanja temeljijo na urbanih mitih, anektodičnih dokazih in podobnem. Glede legalizacije marihuane naj povem to, da je enostavno preveč razlogov, da bi jih vse našteval, zato bom omenil samo dva najbolj v nebo vpijajoča; nedulujoča prohibicija v U.S. (za več o tem glej sem),  kjer so posledica izredno ostrih in rigoroznih zakonov glede posesti oz. uporabe marihuane, prenatrpani zapori, med drugim polni ravno uporabnikov marihuane (in to večinoma Afro-Američanov), drug razlog pa bom predstavil kar v obliki vprašanja: zakaj je alkohol, ki je dejansko tudi 'trda droga', legalen (in je znano, da uniči ogromno življenj in družin), marihuana pa ne?

No, pa se vrnimo nazaj k najinem pogovoru s prijateljem tisto noč; v svojem monologu je skratka začel navajati domnevne zdravilne učinke marihuane, pri čemer je omenil tudi ogromno bolezni: astma, razne vrste raka, Parkinsonova bolezen, skleroza, mislim da je omenil tudi osteoporozo in/ali arteriosklerozo (in še kar nekaj drugih, pa se jih žal ne spomnim več), ki naj bi jih marihuana "zdravila".

Jaz ga sicer nisem niti poskušal kaj preveč prekinjati v njegovem govoru (bila sva oba tudi dokaj opita in sem sumil, da če bi mu preveč oporekal, tak pogovor ne bi nikamor prišel in bi nama morda celo pokvaril večer; konec koncev mi je on samoiniciativno tisti večer priredil neke vrste "zabavo" za moj rojstni dan), sem mu pa le omenil npr. to, da kolikor jaz vem, marihuana ne zdravi raka, ampak samo pomaga bolnikom kot dodatek oz. pomoč pri zdravljenju (jim lajša bolečine, izboljšuje apetit, enako kot pri bolnikih z AIDS-om), poleg tega pa sem mu omenil tudi to, da je kajenje vršičkov oz. listov marihuane zelo podobno kajenju tobaka, torej da tudi ta rastlina (poleg THC, ki je pri marihuani psiho-aktivna substanca) vsebuje rakotvorne substance, podobno kot tobak.

Tako imenovane "vaporizatorje" pa nekateri uporabljajo pač zato, da jim ni treba (če že obstaja taka naprava) poleg dima od vršičkov oz. listov marihuane še dodatno vdihavati tobačnega dima oz. če niso kadilci in niso navajeni na tobačni dim. Poleg tega pa ima vaporizator, če se prav spomnim, tudi to funkcijo, da shladi dim, preden pride v pljuča (enako kot se zgodi npr. pri uporabi Bong-a).

Za konec pa naj še omenim, da obstaja kar nekaj teorij zarot, ki že dolgo krožijo glede marihuane (zlasti glede t.i. industijske konoplje, kot tudi "ta prave", torej Cannabis sativa) in zakaj je pridelava te rastilne prepovedana več ali manj po celem svetu (po eni od teh teorij zarot naj bi se to, če me spomnim ne vara, zgodilo po diktatu U.S.), glede na to, da industijska konoplja vsebuje minimalno psiho-aktivne substance (THC), je pa izredno uporabna za izdelavo vrvi in tkanine. Prav tako obstaja mnogo spletnih strani z naslovi v stilu: "Kanabis - Univerzalno zdravilo za človeštvo", "Konoplja: Božji dar človeku" ipd., pa tudi kar nekaj knjig je bilo že objavljenih na to temo. Ampak po mojem mnenju teh teorij zarot (vsaj velike večine) pač ni za jemati preveč resno.

Kako deluje

Nejc Žorga Dulmin

Zadnjič sem nekomu pomagal, kako deliti internet z iPhona na iPad. Ni težko: vklopiš hotspot, določiš geslo, v roke primeš iPad, izbereš omrežje, vpišeš geslo in bum: si na internetu. Dotični osebi sem poskusil čim bolj razložiti, kaj se dogaja, da bo razumela za kaj sploh gre, a sem hitro dobil nazaj: Ne, ne, ti mi samo povej točno, kaj pritisnem.

Vztrajal sem, da ni težko, in da bi rad malo bolj široko razložil, ker gre pač za praktično znanje ...

Ne, ne, to mene ne zanima, ti meni povej lepo po domače, ta pa ta gumb se pritisne, to.

Še malo sem vztrajal, a brez uspeha, fasal sem še "protiargument":

Tudi tebe ne zanima, kje se vse dogaja v avtomobilu, glavno, da se pelješ!

Tisti trenutek nisem imel dobrega odgovora, razen tega, da naj ne menja teme. Ko sem kasneje razmišljal, je bil slab argument, saj kljub temu, da ne vem, kaj vse se dogaja pod "haubo", vem, kako se z avtomobilom upravlja, kar pomeni, da mi to razumevanje koristi, da lahko upravljam katerikoli avtomobil. V vzvratno daš s prestavno ročico, ampak ne vedno na isti način: včasih je levo in gor, v drugem avtomobilu pa je morda desno in dol. Če bi se na pamet učil, da gre v "rikverc" le na en način, bi bil v drugem vozilu hitro "mrzel".

Na koncu nisem uspel razložiti, kakor sem si želel, mi je pa dalo misliti. Ta oseba namreč verjame v angele, numerologijo, astrologijo in še kakšno psevdoznanost oz. novodobnost. Očitno je ne zanima KAKO stvar deluje, samo da stvar deluje, kar je morda srž vseh teh verovanj: daj mi simpl razlago, ki se na prvi uč sliši v redu, kaj več me pa ne zanima. Tisti KAKO pa kar obdrži zase.

Prehranske pogruntavščine: presno, paleo in še kaj

Katja Zakrajšek

Danes mi gre po glavi hrana. Vsi se strinjamo, da je pametno jesti zdravo, a pri tem, kaj je zdravo, se zatakne. In se v času vedno bolj raznolikih in med seboj skreganih prehranskih slogov, od katerih je vsak najbolj zdrav in najbolj naraven, zatika čedalje bolj. Nekje vidim natančno razdelane tabele, ki me s pomočjo fizioloških primerjav med raznimi živalmi prepričujejo, da je človek po naravi rastlinojedec; z druge strani slišim, da je najnaravnejša prehrana »paleolitska«, se pravi takšna, kot so jo naši predniki jedli, preden so »iznašli« poljedelstvo; tu je mediteranska skrivnost zdravega ožilja, a glej ga zlomka, tu je tudi eskimska skrivnost, kako priti do istega rezultata. Medtem mi presnojedci pojasnjujejo, da je edino naravno jesti zgolj surovo hrano, in kažejo osle zeljnim juhicam in polnozrnatim žemljicam. Frutarijanci sploh prisegajo zgolj na sadje in kažejo osle nizkoogljikovohidratnim dietam. Pranojedci, no, ti pa kažejo osle vsem in domnevno živijo od fotosinteze – a ker, kolikor mi je znano, ne zatrjujejo, da je življenje od zraka naraven način (ne)prehranjevanja, ampak spiritualna praksa, jih pustimo ob strani.

Kako je torej z naravnostjo in našo evolucijsko dediščino? No, odvisno, kako daleč v preteklost sežemo, so bili naši predniki vse od žužkojedov (zgodnji sesalci), frutarijancev oziroma veganov (miocenske velike opice), do vsejedcev (protoljudje rodu Homo). Slednji so začeli s kuhanjem oziroma s toplotno obdelavo živil – ni čisto jasno, kdaj, ampak sodeč po dosedanjih najdbah najverjetneje vsaj pred 250000 leti. Kuhanje je omogočilo učinkovitejšo izrabo številnejših virov hrane, kar bo razumel vsakdo, ki je kdaj poskusil žvečiti surov fižol ali mamutovo kračo. Oboroženi s to imenitno iznajdbo (in še nekaj drugimi) so se naši predniki namnožili in raztepli po vsem svetu ter kar uspešno prestali tudi razne podnebne prevrate, vključno z zadnjo ledeno dobo. (Nekje spotoma so za sabo pustili robustne zobe in čeljusti, ki jih niso več potrebovali, saj je trdo hrano zdaj mehčal kar ogenj.) Kjer so bile na voljo rastline s primernimi semeni, so zbirali tudi ta – vključno s semeni trav in stročnic – in nekatere od teh rastlin sčasoma začeli tudi načrtno gojiti. V zadnjih desetih tisočletjih sta se poljedelstvo in živinoreja razširila na večji del planeta in spremenila tudi prejšnje vzorce prehranjevanja. Ena največjih sprememb je bila uporaba mleka v človeški prehrani. V elegantnem primeru soodvisnosti kulturne in genetske evolucije se je med velikim delom svetovnega prebivalstva razširila zmožnost prebavljanja mleka. Kako? Tako: mladički sesalcev, tudi človeški, tako ali tako »po naravi« premorejo encim, potreben za prebavljanje mlečnega sladkorja. V odrasli dobi pa gen za njeno proizvajanje ni več potreben in se »izklopi«. No, pred več tisoč leti je ostal »vklopljen«: to je bila tako uporabna inovacija, da se je močno razširila in danes večina ljudi lahko tudi v odrasli dobi prebavlja mlečni sladkor. Skratka, iz naše biološke zgodovine sledi, da smo po naravi specializirani vsejedci, katerih predniki so svoj uspeh dolgovali temu, da so bili vedno pripravljeni zagristi v vse, kar je bilo na voljo – kuhano, surovo, posušeno, nasoljeno ali kakorkoli drugače shranjeno za hude čase –, in ki lahko preživijo ob kar najrazličnejših prehranskih režimih.

Različni prehranski slogi so zanimiva tema, o kateri je vredno razpravljati s kar najrazličnejših vidikov: recimo o njihovih učinkih na zdravje, o njihovih okoljskih posledicah in seveda o etičnih vprašanjih, ki jih sprožajo. In vsekakor velja pri tem upoštevati tudi biologijo. Že hiter kritičen pogled pa pokaže, da pričkanje za monopol nad magično besedo »naravno« pri razreševanju tovrstnih vprašanj žal praviloma ne pomaga kaj dosti, ker v praksi največkrat useka mimo dejstev, ta beseda pa postane preprosto sinonim za »to, kar je po mojem pravilno«.

Rak na duši

Tadej Peršič

Zadnje čase se v Sloveniji v medijih vedno pogosteje pojavlja onkologinja Dr. Nela Sršen. In glavni problem pri njenem pojavljanju vidim v mešanju znanosti (medicina) z osebno izkušnjo omenjene gospe. V to temo se sploh ne bi dregnil, če bi Dr. Sršen v svoji knjgi (in intervjujih) predstavljala svojo življenjsko zgodbo in svoj pogled na stvari, ki so se ji (in kakor so ji) zgodile, torej npr. opis sosledja dogodkov, ki so pripeljala do njene bolezni, njena razmišljanja ob tem itd. Čim pa začne to osebno izkušnjo bolezni mešati z uradno medicino (in to celo tako, da trdi stvari, ki so v nasprotju z dosedanjimi dognjanji medicine oz. točneje onkologije), potem pa stvar postane problematična. Prvič sem za Dr. Nelo Sršen izvedel v Reviji ONA (priloga Dela) 11.6.2013 pod rubriko "IZJAVE TEDNA", kjer je bilo napisano sledeče (dobesedni prepis iz ONE, samo dva dela teksta sem jaz odebelil):

"Tisto, v ker verjamemo, spremeni in nadzoruje biologijo." Dr. Nela Sršen, onkološka kirurginja Vir: Jana, 4.6.2013; o tem, da naše misli, zavestne ali podzavestne, sprožajo večino bolezni

Ali nam torej hoče gospa Sršen povedati, da so bolniki večinoma sami krivi, da so zboleli? In dalje, da so zboleli zaradi lastnih (zavestnih ali podzavestnih) misli? In če se omejimo na njeno področje (torej na zdravljenje raka). Jasno je, da obstajajo določene vrste raka, pri katerih lahko človek sam (tudi zelo!) vpliva na možnost ali ga bo dobil ali ne, kot je npr. pri pljučnem raku (in kajenju, kot dejavniku tveganja). Ampak Dr. Sršen ne govori o teh vrstah raka (niti samo o raku), ampak o boleznih nasploh!

In glede na to, da gre za dr. med. in kirurginjo na Onkološkem Inštitutu, se mi zdi, da je v teh intervjujih prestopila "mejo" med (z znanstveno metodo potrjenimi) medicinskimi dognanji in njenimi osebnimi pogledi na bolezni. Sploh zaskrbljujoč in preveč posplošujoč se mi zdi zadnji del citata zgoraj (tisto, kar naj bi povedala v Jani), torej da po njenem "naše misli ... sprožajo večino bolezni")

Zatem je bil 18. junija tudi v ONI kot prvi v tej številki revije (in s tem najbolj izpostavljen) opravljen z njo dolg intervju, kjer je zelo podrobno predstavila svoje razloge za svoja osebna mišljenja in navajala dogodke v življenju, ki so jo napeljali na tako razmišljanje, kot ga o boleznih in vzrokih zanje ima in ga tudi širi; namreč že pri naslovu intervjuja (in tekom intervjuja) mi je zazvonil "notranji alarm", ker hitro tekom članka je postalo jasno, da je tako naslov knjigi ("Rak duše"), ki jo omenjena onkologinja promovira. V članku je najprej spet govora o tem, kako smo si ljudje večinoma za bolezen krivi sami ipd., v enem delu pa pove tudi to, da v njeni knjigi piše tudi o Jezusu in o Bogu. To je sicer njena legitimna pravica, ampak naj o tem piše v povezavi s svojo osebno izkušnjo, ne pa v zvezi z medicino vobče in z zdravljenjem raka! In še za malce boljšo predstavo, opis knjige iz tega članka se glasi: "V knjigi Rak na duši, ki je nedavno izšla, izpostavlja veliko pomembnih tem, a eno najbolj: smo, kar mislimo."

Enako, torej bolj podrobno o njenih idejah, si recimo lahko preberete tudi v članku "Doživela klinično smrt, danes je vrhunska kirurginja" na spletni strani Njena, kjer se članek začne s tole njeno mislijo (spet, dobesedni prepis):

Dr. Nela Sršen je prepričana, da imamo natančno toliko moči, kot MISLIMO, da jo imamo. Da smo sami odgovorni za svoje zdravje.

In promoviranje te gospe s strani vseh mogočih medijev (Jana in zlasti ONA) kar ne poneha. V eni kasnejših izdaj Revije ONA (z dne 2.7.2013) je pod rubriko "KOLEDAR" za 3. julij napisano (dobesedni prepis):

Dr. Nela Sršen, ugledna zdravnica in kirurginja, bo danes ob 18. uri v prostorih knjižnice Domžale predstavila svojo knjigo Rak na duši. V njej razkriva najgloblja čustva, ki so ji pripeljala bolezen, kako je kot bolnica doživela stanje klinične smrti in kako je zdravila svoje bolečine.

Na koncu se torej lahko vprašamo ali je etično od revij (kot so ONA in Jana, pa tista spletna stran Njena itd.), da tako nekritično promovirajo enoznačno predstavljena mnenja in ideje glede vzrokov za bolezni ene same strokovnjakinje za onkologijo (ker pač govori malo nestandardne stvari, ki jih ljudje radi slišijo) in ali ni to morda neodgovorno početje do bralcev?

 

Odsvetovana živila

Matej Završnik

Oni dan sem bral na forumu o alternativni materi, ki ne pride do nehomogeniziranega in nepasteriziranega mleka, zato sprašuje ali za otroke kupiti mleko v prahu, sojino ali riževo? Dobila je nekaj nasvetov, ki so konvergirali k temu, da nič ne sme uporabljati. Začelo se je z odsvetovanim mlekom v prahu, ki je tako sprocesirano, da ni več mleko. Kravje mleko itak ne, ker je namenjeno za teličke. Kvečjemu lahko uporablja sojino ali riževo, pa še to raje ne sojinega. Pa tudi tisto kupljeno riževo mleko je zanič, bolje da naredi sama doma. Ok, si mislim, pije lahko le doma narejeno riževo mleko. Ampak, a je to res končna postaja na tej miselni poti? Vprašanja, na katera sem pomislil, so: je "sprocesiranje" postopek, pri katerem iz živila X narediš živilo ne-X? Če kupljeno riževo mleko ni sprejemljivo, zakaj je pa kupljen riž sprejemljiv? Mar ne bi bilo bolje tudi tega vzgojiti doma? In če ja, iz katerih semen? Menda ne kupljenih? Morda so tako "sprocesirana", da niso več semena. In če  kravje mleko ni ok, ker je namenjeno teličkom, s kakim namenom riž rodi seme? Ali obstaja kako živilo, ki vzdrži vse novodobne očitke in ga nihče ne odsvetuje?

Za zelo lahkoverne

Nejc Žorga Dulmin

Tole mora biti ena bolj briljantno butastih stvari, ki sem jih videl v zadnjem času. Takole gre:

  1. Z interneta potegneš zdravilo.
  2. Ga posnameš na CD.
  3. V vodo naliješ kozarec.
  4. Kozarec postaviš na CD.
  5. Iz CD-ja se zdravilo magično preseli v vodo, ki jo nato spiješ.
  6. (Padeš v skupino najbolj lahkovernih ljudi na Zemlji.)

Za ogled predstavitve tega čudežnega produkta si oglej video (video, ki sem ga najprej objavil, so umaknili z Youtube, objavljam podobnega, ki pove praktično isto):

Ja, to dejansko obstaja, več informacij o tem briljantu najdeš na www.newpharm.com.

Boj dveh izmišljenih svetov

Maja Žorga Dulmin

Otrok mi spi v naročju, medtem ko cementirava spanec, skrolam po tviterju, ko se mi zahaklja za oko tale članek. Saj ne vem, kaj je bolj noro, dejstvo, da pisec verjame, da je človek, naslanjaje se na londonski avtobus, res lebdel, ali prepričanje, da mu lebdenje omogočajo temne sile, kaj temne sile, sam hudič, ali predlagana rešitev v molitvi k zombijevskemu božanstvu. Leta 2013 v z elektriko, internetom in straniščem na splakovanje opremljenem svetu.