Koliko zgodb pa ni povedanih?

Rok Kompan

Po kakšni uri ali dveh pogovora o vsem mogočem me dekle vpraša: “Ej, ti ne verjameš u te energije pa to, ane?” Medtem ko mi usta odgovarjajo "boilerplate" odgovor: “V katero? Kinetično, toplotno, električno...” se v ozadju glave pletejo poti ven. Ne bi zdaj rad razlagal zakaj ne verjamem v to ali ono. Nasprotno od pričakovanj sem bil deležen zgodbe, kako hudičevo zajebano je tam zunaj. Mrhovinarji ves čas prežijo na žrtve, ki ne vidijo izhoda in jim kritično razmišljanje ni tako vsakdanje. Jih ne dresirajo Randi, SGU, Shermer, SVP-ji ipd. Tega ne učijo v šoli in ni preveč popularno. Tole dekle pa je samo prišlo do spoznanja, da pri obljubah zdravilcev nekaj ne štima. Po ta težki in dragi poti. Kolikokrat slišimo te zgodbe? Prevečkrat so zamolčane. Zaradi tega ali onega razloga. Zato sem jo prosil, če jo lahko deli z nami. Želi ostati neimenovana.

Punca v dvajsetih letih. Bolečine v križu in želodcu. Premlada sem še za to. Stalno slabo počutje mi kvari kvaliteto življenja. V glavi se začnejo porajati misli, da bo potrebno nekaj narediti, želim si sprememb.

Zdravnikom bakterije v želodcu ni uspelo ubiti. Glede križa – nasvet zdravnikov je bil, da naj pazim na držo in naj se izogibam težjim bremenom. Ker so bolečine ostale, se je razpoloženje slabšalo, ni bilo več volje do življenja. In takrat sem se je poslužila raznih alternativ. Vsi so mi namreč zagotavljali takojšen popoln uspeh. Vsi. In zgolj oni.

Človek, ki sem mu najbolj zaupala, me pošlje k moškemu, ki naj bi zgolj s svojo energijo in polaganjem rok (oziroma nekaj podobnega) odpravil bolečine križa. Plačila sicer ni zahteval, kmalu pa sem ugotovila, da gre pri polaganju rok po mojem telesu predvsem za njegovo zadovoljstvo in ne za moje boljše počutje. Vzamem prvo lekcijo: vsakemu morda ne gre zaupati. Mine leto, dve, tri – bolečine v križu in želodcu se stopnjujejo. Na vrsto pride Bownova terapija.  Dobro, sprejme me vsaj ženska, a še preden ji uspem povedati svoje težave, pritisne na ''pomembne točke'' na telesu. Takoj lahko vstanem in grem. No, na mizi moram pustiti določeno število denarja. Brez računa. Seveda se mora terapija večkrat ponoviti in vsakič znova pustiti denar. Še sedaj ne vem, kaj se je tam zdravilo, želodec ali križ...ali pa imata enake pomembne točke... No, brez uspeha.

Želodec boli zaradi neurejene psihe. Grem k psihologu. Večkrat. Dam veliko denarja. Pridem do marsikaterih spoznanj, kaj vse so ljudje sposobni narediti, da bi bilo bolje, čemu vse verjamejo, da bi lahko šli lažje skozi življenje. Tukaj se veliko naučim. A osnova je par stavkov, ki bi jih ljudje radi slišali in ti so povedani na sto načinov.

Želodec pa si bo potrebno še vedno najbolje urediti z dieto.

Kaj pa križ? Po naključju čez čas naletim na bojda najboljšega kiropraktika, ki mi sicer ne more obljubiti, koliko časa mu bo to še dovoljeno delati. Vendar se začne zelo obetavno. Pokaže veliko medicinskega znanja, pred terapijami želi videti sliko hrbtenice, noče na slepo... Sumljivo je bilo zgolj to, da smo bili vsi prisotni z različnimi težavami deležni enake terapije (enakega lomljena kosti, kot smo temu rekli). Te terapije so se vlekle v nedogled, številka je bila ogromna, da o vsoti denarja ne govorimo. Telo mi je povedalo, da ne zmore več. A baje je to dobra naložba za takrat, ko bom stara. A boli me sedaj.

Zopet se mi priporoči še nekoga. On je pa res najboljši med najboljšimi. Poslušam, koliko obiskov je potrebnih in koliko denarja. Naenkrat se pojavi jasna misel. Dovolj je. Ne grem se več.

Križ si bo potrebno urediti očitno s telovadbo in premišljenim delovanjem z njim.

Danes nočem sešteti vsega denarja, ki sem ga porabila za vso to zdravljenje. Žal mi je le, da si nisem za ta denar tisti trenutek kupila novih čevljev. Verjetno bi se tisti trenutek bolje počutila. To je bil namreč cilj, ali ne?

Odločila sem se, da ko bom velika, bom psihologinja z dodatno vrednostjo – vsakemu bom na primer na uho ali komolec - oziroma še bolje - na uho in komolec, da bo pretok energije močnejši, položila svojo dlan, za trenutek zaprla oči, povedala par stavkov in veliko zaslužila...

Da si bom potem lahko kupila lepe rdeče čevlje. Ne enih...celo podjetje.