Sveta kri in svete metode

Bojan Dolinar

Naj vas že kar na začetku pomirim, da ne bom govoril o vsebini knjige Sveta kri in sveti gral, ki je nekakšna predhodnica Da Vincijeve šifre Dana Browna. Na žalost mi je zgodovina preveč španska vas, da bi se upal lotiti kritične obravnave vseh hipotez, ki jih je knjiga ali reciklirala ali postavila na novo; pravzaprav je bila zgodovina predmet, ki mi je v srednji šoli povzročala največ težav. Sicer pa ob obstoječih kritikah strokovnjakov, izvedenih v tej tematiki, niti ne bi mogel ponuditi nobene dodane vrednosti. Opisal bom le bližnjico, ki sem se jo lotil, da bi še pred branjem knjige brez googlanja sam ocenil, ali imam opravka z izmišljeno zgodbo ali za zelo verjetne zgodovinske hipoteze. V roke mi je namreč prišel slovenski prevod druge izdaje te razvpite knjige, ki je bila prvič izdana leta 1982, z uvodom iz leta 1996. Povsem upravičeno sem predvideval, da bodo v njem trije avtorji naslovili številne kritike, ki so se nabrale v štirinajstih letih; sklepal sem, da mi bo odziv avtorjev o zgodovinski resničnosti knjige povedal več kot njena vsebina, da bo torej skozi dialektiko njihov modus operandi precej bolje razkrit.

Naj kar na začetku razkrijem svoj vtis o uvodu: neprepričljivo.

Za podkrepitev tega vtisa gremo lepo po vrsti. Že takoj na začetku me je zmotilo, da se uvod pretirano dolgo ubada z odzivi klera, saj se mi zdijo ti z vidika zgodovinskega realizma večinoma nerelevantni. Prav nič nisem presenečen, da so teologi besneli ob hipotezi, da je bil Jezus poročen in imel otroke. Kar je za Vatikan herezija, je zame in tudi za zgodovinarje povsem nekontroverzno, saj je ta hipoteza kar verjetna, čeprav o tem ni dokaza. O krmarjenju med različnimi hipotezami o obdobju, ki je s kredibilnimi primarnimi viri slabo pokrito, se seveda strinjam z avtorji, da je smiselno izbrati tisto, ki je najbolj verjetna. Povsem upravičeno zaključijo, da je “verjetnejše … da se človek poroči, ima otroke in poskuša zasesti prestol, kakor da bi se rodil iz device, hodil po vodi in vstal od mrtvih.” Pošteno!

A prav na tem mestu se z avtorji o marsičem vedno bolj razhajam. Ob naslovitvi kritike, da “svojih trditev ne morete dokazati”, se bolj podrobno razpišejo o svojem odnosu do hipotez in dejstev. Ob prebiranju vrstic mi je bilo jasno, da je bila odločitev, da uvod preberem pred samo vsebino knjige, zelo pametna, saj mi hipoteze v knjigi – razen v prejšnjem odstavku omenjene – niso znane, zato lahko o pogledu avtorjev na znanstvene metode sodim brez predsodkov. Pišejo namreč, da je o gotovosti zgodovinskih dejstev težko govoriti, da poznamo le manj in bolj verjetne hipoteze. Tukaj še vse lepo in prav. Problem je, ker uvod molči, kako razrešiti to stanje. So avtorji hipoteze postavili tako, da se da dokazati, da so napačne? Če niso – in ni videti, da so – kako naj verjamem, da niso padli v tipično past, ki se ji reče potrditvena pristranost? Kljub temu, da je zgodovina veda o preteklosti, še ne pomeni, da ne moremo napovedati in testirati; teorija o evoluciji je najboljši dokaz za to. Seveda tak način raziskovanja zahteva izredno iznajdljivost in kreativnost, ki mora biti podkrepljen z rigorozno metodologijo. Prav to pa pričakujemo od vrhunskih znanstvenikov, tudi zgodovinarjev.

Uvod se kmalu loti kritik teh znanstvenikov in prav te so me še najbolje zanimale. Kaj kmalu sem bil močno razočaran, saj avtorji te kritike prav lahkotno odpravijo in jih niti ne poskušajo nasloviti. Vse kar so uspeli spacati skupaj, je zame osebno en navaden zvito prikriti ad hominem, ki le razkrije njihov stereotipni pogled na znanost. Seveda od avtorjev izvemo, da so vrhunski zgodovinarji dogmatični, nefleksibilni akademiki z zastarelimi ter “uradnimi” metodami in tradicionalnimi tehnikami; da se upirajo novim idejam in bolestno prikrivajo svoje neznanje. Zveni kot tipični uvod v apologijo homeopatije in nadaljevanje ni nič boljše. Tematika, ki so se je lotili avtorji, je namreč tako zahtevna, da:

[quotes]... so bile tehnike akademskih znanosti boleče nezadostne. Da bi ustrezno povezali tako skrajno različne tematike, smo bili prisiljeni privzeti in razviti celovitejšo metodo, ki temelji na sintezi namesto na bolj uveljavljeni analizi.[/quotes]

Vas to kaj spominja na sklicevanja na alternativne, komplementarne, neredukcionistične in holistične pristope k zdravljenju? Če so avtorji res uspeli razviti take metode, bi bila knjiga postranskega pomena, saj bi te metode pomenile pravo znanstveno revolucijo … če bi bile seveda ustrezne. A o teh metodah v uvodu ne izvemo ničesar več.

Kot primer bolestnega prikrivanja neznanja je navedeno prostozidarstvo, skrivna združba, ki ji “uradna” zgodovina ne priznava kakšne posebne veljavnosti; po mnenju avtorjev je to rezultat nekakšne mentalne lenobe zgodovinarjev, ker so o prostozidarstvu vedeli bore malo; pač v stilu: “tega ne poznamo dobro, torej ni pomembno”. Avtorji sami ne ovinkarijo in trdijo:

[quotes]... prostozidarstvo je bistvenega pomena za vso družbeno, psihološko, kulturno in politično zgodovino Evrope osemnajstega stoletja, pa tudi za ustanovitev Združenih držav Amerike, toda večina zgodovinskih knjig ga sploh ne omenja.[/quotes]

Pogumna trditev in po krajšem raziskovanju nisem našel nobenih opor zanjo. Vseeno slutim, od kod avtorji črpajo to samozavest. Res je, da je imelo prostozidarstvo kar nekaj vidnih članov, npr. Georga Washingtona in Benjamina Franklina, če se omejim na bistveni pomen za ustanovitev ZDA. Sama člana sta ga nedvomno imela, a preskok na bistveni pomen tudi same združbe je zame vseeno preveč lahkomiselen. V modernih časih veliko vplivnih ljudi igra golf, pa vendar ne moremo reči, da je golf bistvenega pomena za zahodno družbo 20. in 21. stoletja. In če vrnem avtorjem začetno žogico; kaj je bolj verjetno: da sta George in Benjamin veliko pripomogla k samostojnosti ZDA zaradi svojih sposobnosti ali pa zaradi skrivne združbe, kamor sta se po vsej verjetnosti včlanila, ker je imela pridih skrivnostnosti, ekskluzivnosti in elitizma? Pošteno?

Da avtorji niso presenečeni, ker so njihove hipoteze v nasprotju z zgodovinarji z navdušenjem sprejeli romanopisci, sploh ne bi bilo relevantno, če bi v tem videli le potrditev zanimivosti, ne pa resničnosti teh hipotez. A tudi pri romanopiscih nevede močno zagazijo. Poglejmo si, kaj pravijo o mojstrovini Umberta Eca, ki je za obdobje, ki ga pokrivajo avtorji, prav gotovo strokovnjak:

[quotes]V svojem delu Foucaultovo nihalo jo je [raziskavo avtorjev] v nekaterih pogledih iznajdljivo prilagodil za svojo izmišljeno vajo iz semiotike.[/quotes]

Ta citat daje vtis, da je mnenje znanega italijanskega profesorja semiotike o njihovi knjigi oz. raziskavi odobravajoče. Zakaj sem potem sam dobil prav nasproten vtis, namreč da je Eco v svoji knjigi take in podobne teorije smešil? Sem jo napačno razumel? Na Wikipediji hitro preverim, da v svojem mnenju nisem bil osamljen in je Ecova knjiga dejansko tudi satira Svete krvi in svetega grala. Ta satira je tako dobro premišljena, udarna in neusmiljena, da Foucaultovo nihalo priporočam vsem skeptikom.

Kaj po tem uvodu lahko pričakujem od knjige Sveta kri in sveti gral? Zanimivo in napeto zgodbo, katere resničnost je zelo vprašljiva, čeprav je vpeta v resnične dogodke. Boljšo zgodbo, torej, od Da Vincijeve šifre, in predvsem precej bolje napisano, če lahko sklepam na podlagi slogovno kar izpiljenega uvoda. Dan Brown je namreč avtor, ki ga odložim že po prvi prebrani strani. Pravzaprav mi je po vsem tem branju o svetem gralu, templjarjih in skrivnostnih zakladih nenavadno le to, da sem se lahko pred skoraj desetimi leti uspel pregrizti do prav zadnje strani Da Vincijeve šifre. To pa je prava mala skrivnost.