Mariji, kar je Marijinega

Katja Zakrajšek

Od zunaj gledano je religija strašno zanimiv družbeni pojav. Nemalokrat tudi frustrirajoč, kadar se iz osebne in, recimo temu, društvene sfere preliva v splošno družbeno in politično: kajti tu moramo v skupnem prostoru sobivati goreče verni, odločno neverni in vsi tisti vmes. Zato se je o religiji in o težnji premnogih verskih skupnosti, da bi svoj nazor in svoj nauk predstavljale kot merodajna za vse, tako za svoje člane kot za nečlane, ter o tem, kaj ta težnja pomeni za neverujoče ali drugače verujoče, treba pogovarjati. Brez dlake na jeziku. Ker je ravno veliki šmaren, ki se je s katoliškega koledarja preselil tudi v državni Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (res pa nima statusa državnega praznika, kot sem narobe zapisala v prvi različici in bila po pravici okrcana), in je torej ena od simbolnih točk za to sobivanje, sem malo pobrskala, kako je to videti s katoliške strani. Na spletni strani Marije Pomagaj na Brezjah na primer najdemo molitev, ki se jo moli ob tej priliki. Začne se lepo in pravzaprav ganljivo: molivci se priporočajo Mariji in se ji izročajo v varstvo. Nato ji izročajo svoje družine, ob čemer sicer že začne utripati moja skeptična žilica – mogoče pa vsa družina ni istih misli glede tega? Nato ji izročajo Cerkev na Slovenskem, »da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost«. Logična in legitimna želja. Potem pa: »Tebi izročamo slovensko domovino …« Gre za obnavljanje trenutka, ko »se je leta 1992 ves slovenski narod slovesno posvetil Mariji«, kot pojasni spremno besedilo. Ampak, čakajte malo: Ves slovenski narod? Slovenska domovina?

To je ravno nekaj takšnega, na kar sem merila s prelivanjem v splošno družbeno sfero. »Slovenska domovina« in »slovenski narod« vendar nista omejena na člane slovenske RKC. Kako si torej ta jemlje pravico, da razglasi, da »se je ves slovenski narod posvetil Mariji«? To je čisto tako, kakor da bi ob naslednjem srečanju skeptikov v pubu razglasili, da se je ves slovenski narod zavezal načelom racionalnega skepticizma. Saj bi se nam še krave smejale! (Marsikdo pa bi bil tudi jezen in užaljen, kako si drznemo takšne klatiti v njegovem imenu, ne da bi ga kaj vprašali.)

Lahko bi seveda rekli, da je to povsem simbolna gesta, ki s stališča neverujočih nima nikakršnega pomena in zato tudi ne more biti škodljiva – v najslabšem primeru bizarna, v najboljšem pa celo prisrčna v svoji domnevni dobronamernosti. Po svoje je to res – do določene točke: dokler se odnos do celotne družbe, ki ga izraža, in še zlasti odnos do nekatolikov (ki očitno niso legitimni člani »slovenskega naroda«), ne začneta prelivati v politični diskurz in politično delovanje. To pa nikakor ni abstraktna domneva. Sekularna država je še vedno težaven koncept.