Zgolj zvezde

Katja Zakrajšek

Zadnje dni na svojih polnočnih sprehodih, ko se vsaj da dihati, gledam v nebo, lovim zvezdne utrinke in se vsakega posebej prav otročje razveselim. Za laika sicer še kar dobro vem, za kaj gre: vsakoletni meteorski roj Perzeidov, ko se z Zemljo pripeljemo skozi oblak delcev, ki jih je za sabo pustil komet Swift-Tuttle. Ko kateri od teh delcev zaide v ozračje, zaradi trenja zagori. Vseeno se utrinkom nekako posreči, da se mi zazdijo pomenljivi, kot da so tam posebej zame. O, ja, po svoje razumem intuitivno privlačnost astrologije – vsaj tiste temeljne predpostavke, da je v zvezdah na neki skrivnosten način nekaj zapisano, in še več, da je nekaj silno pomembnega zapisano prav zame – če bi to le znala razbrati.

Vem pa tudi, da je to trik mojih možganov, ki se ga da čisto lepo razložiti – tako kot utrinke. Prvič, človeški možgani so imenitna mašina za zaznavanje vzorcev, kar je zelo uporabno – razen takrat, kadar se hiperaktivno lotijo zaznavati vzorce, kjer jih sploh ni. Od obrazov v oblakih do paranoičnih teorij zarote, preko pomenljivih konstelacij zvezd. Drugič: naši možgani neznansko radi vsemu pripisujejo živost in namerno delovanje. Tudi to je pogosto uporabna strategija – tako zelo, da jo radi samodejno »vklopijo« celo tam, kjer nimamo z njo kaj početi. Vsi smo po malem animisti: jezimo se na svoj računalnik, ker nam nagaja; potrepljamo svoje kolo, ker se je dobro odrezalo, ko nas je, samo zato, ker smo pozabili dežnik, nalašč ujel dež. In zvezde nam prav gotovo kaj prišepetavajo: kar poglej, kako mežikajo!

Pa še kaj. Prepuščanje takšnim iluzijam je lahko včasih zabavno in prijetno. (Z užitkom prisluhnem starim mitom ali sodobnim literarnim zgodbam, v katerih moram za čas poslušanja »verjeti«, da so zvezde junaki nekdanjih časov ali skrivnostna znamenja.) Težava nastane, kadar postanejo podlaga za sprejemanje odločitev v resničnem, stvarnem življenju.

Na srečo premorejo naši možgani še druge odlične trike, med njimi sposobnosti opazovanja in logičnega sklepanja na podlagi opaženih dejstev. Še boljše: svoja zapažanja in način sklepanja lahko delimo z drugimi ljudmi, jih skupaj preizkušamo in nakopičimo mnogo več vednosti in zamisli, kot bi jih lahko namislili sami. Tako doseženi sklepi se ne skladajo vedno s prvotnimi, nepremišljenimi predpostavkami naših možganov. Še dobro, da so ti zmožni na podlagi novih spoznanj sprejemati nove sklepe. Skratka, se česa naučiti: Zemlja ni ploščata, dež ne pada skozi luknjice v nebesnem svodu; zvezde so »zgolj« orjaški jedrski reaktorji, ki se požvižgajo na astrologijo, in utrinki so goreči drobci, ki se požvižgajo name – oziroma se ne, saj se nimajo s čim.

So tako odčarani utrinki na mojem nebu kaj manj očarljivi? Nasprotno. Kvečjemu je stvarnost z vsako stvarjo, ki se je naučim o njej, še bolj zanimiva in fascinantna, pa naj gre za zvezde ali za človeški um, ki jih poskuša doumeti. Nocoj grem spet na nočni sprehod in mimogrede, ko si bom lomila vrat in strmela v nebo, se bom gotovo spet domislila besed Neila deGrassa Tysona:

[quotes] Razumi, da molekulam, ki sestavljajo tvoje telo, atomom, ki sestavljajo te molekule, lahko sledimo nazaj do talilnih peči v središču nekdanjih masivnih zvezd, ki jih je razneslo in so svoje kemično bogastvo raztresle po galaksiji ter deviške oblake plinov obogatile s kemijo življenja. Tako smo med sabo povezani na biološki ravni, z zemljo na kemijski in s preostankom vesolja na atomski. To ni od muh! Ob tem se moram nasmehniti in se konec koncev počutim kar velikega. Ne gre za to, da smo boljši od vesolja: smo del vesolja. Smo v vesolju in vesolje je v nas.[/quotes]

Ali ni ta kozmična zgodba – poleg tega, da je resnična, kar tudi ni ravno zanemarljivo – mnogo bolj veličastna od tega, kakšne odnose s sodelavci mi za naslednji teden napoveduje moj horoskop?