Futuristična (?) srhljivka

Maja Žorga Dulmin

V dobrem tednu sem prebrala dve znanstveni novici, zaradi katerih sem se naježila. Na Harvardu so razvili možgansko-možganski vmesnik, ki je človeku omogočil, da je s pomočjo misli podgani premikal rep. Še kar nekaj vmesnih korakov je, preden pridemo do končne faze, enote, ki omogoča obojesmerno deljenje misli. V povezanem članku se vprašajo, kaj bi bilo, ko bi nam taka tehnologija omogočila ne le telepatsko pogovarjanje dveh ljudi, ampak tudi telepatsko pogovarjanje človeka in druge živali, npr. psa. Pa se mi ta druga možnost trenutno zdi veliko bolj oddaljena -- v katerem jeziku sploh misli nečloveška žival? Že sama ideja, da nisi sam niti v svoji glavi, je sporna. Morda bi sicer pomagala pri komunikaciji z ljudmi, ki sicer zaradi bolezni ali poškodbe ne morejo komunicirati z nami. Predstavlja pa vseeno tudi precej možnosti za zlorabo. Pa ni niti treba, da gremo do psihopatskega diktatorja, ki bi jo lahko izrabil za nadzor naših misli. Bi si tudi v času največje zaljubljenosti želeli, da vsak trenutek vaš ljubljeni pokuka v vaše možgane? Na drugačen način v zasebnost posega druga tehnologija, do katere nas verjetno loči manj korakov. Na MIT-u razvijajo sistem, ki s pomočjo wi-fija -- omogoča gledanje skozi zidove. Poročilo o prenosni napravici, ki bi to omogočala, je napisano v izredno spodbudnem tonu: tehnologija bo omogočala reševalcem, da bodo vedeli, kje pod ruševinami iskati ljudi, gasilcem, kje so ujeti v goreči hiši, policajem, ali korakajo naravnost v zasedo ... pozabi pa na enako verjetne črne scenarije: omogočila bi, da bi vsak, ki bi šel mimo vaše hiše, pogledal, ali ste doma, ali ste sami in kje ste. Raj za ljudi z manj plemenitimi nameni. Za firbčne sosede. Za vlomilce, roparje, posiljevalce. Za nasilne partnerje in zlorabljajoče starše. Tako noben dom ni več zatočišče in nobena varna hiša varna.

Morda bi kdo rekel, da gremo itak v tej smeri. Na facebooku, twitterju, foursquaru delimo veliko o naših življenjih. NSA že itak ne upošteva naše zasebnosti. Vseeno si ne smemo pustiti, da otopimo do točke, ko rečemo, kaj pa potem. Če nič drugega, na facebooku, twitterju, foursquaru informacije delimo filtrirano. Povemo le tisto, za kar želimo, da drugi vedo. In tudi izberemo, kdo ti drugi so. Harvardova in MIT-ova napravica nam pravico do zasebnosti vzameta.