Zaprta glava

Rok Kompan

Vsak kolikor toliko resen skeptik se je že kdaj srečal z besedno zvezo “zaprte glave”, "ozkogled" ali angleško različico: close-minded.

Pri vsakdanjih pogovorih tudi z racionalnimi osebami kdaj pogovor zaide na horoskop, polno luno ali celo homeopatijo. Tisti, ki me poznajo, ponavadi s kotičkom očesa opazujejo kako globoko bom ugriznil. Večkrat kot ne, je moja edina pripomba: “Eh, jst to nič ne verjamem” in optimistično pričakujem menjavo teme. Pri priložnostnih pogovorih ravno ne gre razlagati sestave našega osončja, delovanja gravitacije, kemije ali fizike, ki bi bil potreben za razumevanje, zakaj so te tematike butaste. Tako skoraj brez izjeme po mojem odgovoru sledi nekakšen derivat besedne zveze: “Zakaj pa si tako zaprtega uma?”

“Zakaj ne dopuščaš možnosti?” sta mi zadnjič na morju očitali dve dami, ki sta 5 minut pred tem kazali na otroke v mivki in se z iskricami v očeh strinjali, kako bodo pa morda nekoč prav ti otroci znali pokazati, da homeopatija deluje. Prav daleč nisem vrtal, je bil preveč lep dan na morju: “Pač, ne verjamem.” “Jaz pa tega ne razumem, kako so lahko znanstveniki tako zaprte glave, da ne dopuščajo možnosti, da bi kaj takega bilo možno." Je nadaljevala. "Morda pa bo enkrat kakšnemu znanstveniku bolj odprte glave uspelo dokazati delovanje homeopatije. Potem se boste pa vsi znanstveniki in skeptiki držali za glavo, kako ste se motili, ko niste verjeli, da obstaja način zdravljenja tudi po tej poti,” se je strinjala druga.

Dan mine. Zvečer zopet kramljamo z omenjenima damama: “Po obvoznici je hitreje.” “Ah kje pa, z Dunajske na Vodovodno in si že na Verovškovi,” sta dami optimizirali pot kako najbolje priti iz centra do servisa v ponedeljek zjutraj. Ker sem bil ravno pri volji se zaženem: “S Slomškove zaviješ na Tržaško, drugi semafor desno in nato iz Šmartinke na Dolenjko in si na Verovškovi, simpl.” Dami me sumljivo pogledata, če se slučajno hecam. S smrtno resnim obrazom potrdim: “Resno, na Verovškovo je najboljš z Dolenjke.” “Pa sej Doljenjska cesta se ne drži Verovškove, je čist na drugem koncu Ljubljane,” odvrne ena. “Zakaj ne dopuščaš možnosti?” Dami se spogledata. Že vesta kam pes taco moli. Nadaljujem: “Jaz pa tega ne razumem, kako so lahko Ljubljančani tako zaprte glave, da ne dopuščajo možnosti, da bi kaj takega bilo možno. Morda pa bo nekoč nek mladi inovativni Ljubljančan bolj odprte glave znal zaviti z Dolenjske ceste na Verovškovo. Potem se boste pa vsi Ljubljančani in taksisti držali za glavo, kako ste se motili, ko niste verjeli, da obstaja tudi ta pot.”

Takole izpilim pogovor v svoji glavi, med tem pa sta se dami že poslovili. No, če ne drugega, bo pa dober boilerplate za naslednjič. :-)