Prehranske pogruntavščine: presno, paleo in še kaj

Katja Zakrajšek

Danes mi gre po glavi hrana. Vsi se strinjamo, da je pametno jesti zdravo, a pri tem, kaj je zdravo, se zatakne. In se v času vedno bolj raznolikih in med seboj skreganih prehranskih slogov, od katerih je vsak najbolj zdrav in najbolj naraven, zatika čedalje bolj. Nekje vidim natančno razdelane tabele, ki me s pomočjo fizioloških primerjav med raznimi živalmi prepričujejo, da je človek po naravi rastlinojedec; z druge strani slišim, da je najnaravnejša prehrana »paleolitska«, se pravi takšna, kot so jo naši predniki jedli, preden so »iznašli« poljedelstvo; tu je mediteranska skrivnost zdravega ožilja, a glej ga zlomka, tu je tudi eskimska skrivnost, kako priti do istega rezultata. Medtem mi presnojedci pojasnjujejo, da je edino naravno jesti zgolj surovo hrano, in kažejo osle zeljnim juhicam in polnozrnatim žemljicam. Frutarijanci sploh prisegajo zgolj na sadje in kažejo osle nizkoogljikovohidratnim dietam. Pranojedci, no, ti pa kažejo osle vsem in domnevno živijo od fotosinteze – a ker, kolikor mi je znano, ne zatrjujejo, da je življenje od zraka naraven način (ne)prehranjevanja, ampak spiritualna praksa, jih pustimo ob strani.

Kako je torej z naravnostjo in našo evolucijsko dediščino? No, odvisno, kako daleč v preteklost sežemo, so bili naši predniki vse od žužkojedov (zgodnji sesalci), frutarijancev oziroma veganov (miocenske velike opice), do vsejedcev (protoljudje rodu Homo). Slednji so začeli s kuhanjem oziroma s toplotno obdelavo živil – ni čisto jasno, kdaj, ampak sodeč po dosedanjih najdbah najverjetneje vsaj pred 250000 leti. Kuhanje je omogočilo učinkovitejšo izrabo številnejših virov hrane, kar bo razumel vsakdo, ki je kdaj poskusil žvečiti surov fižol ali mamutovo kračo. Oboroženi s to imenitno iznajdbo (in še nekaj drugimi) so se naši predniki namnožili in raztepli po vsem svetu ter kar uspešno prestali tudi razne podnebne prevrate, vključno z zadnjo ledeno dobo. (Nekje spotoma so za sabo pustili robustne zobe in čeljusti, ki jih niso več potrebovali, saj je trdo hrano zdaj mehčal kar ogenj.) Kjer so bile na voljo rastline s primernimi semeni, so zbirali tudi ta – vključno s semeni trav in stročnic – in nekatere od teh rastlin sčasoma začeli tudi načrtno gojiti. V zadnjih desetih tisočletjih sta se poljedelstvo in živinoreja razširila na večji del planeta in spremenila tudi prejšnje vzorce prehranjevanja. Ena največjih sprememb je bila uporaba mleka v človeški prehrani. V elegantnem primeru soodvisnosti kulturne in genetske evolucije se je med velikim delom svetovnega prebivalstva razširila zmožnost prebavljanja mleka. Kako? Tako: mladički sesalcev, tudi človeški, tako ali tako »po naravi« premorejo encim, potreben za prebavljanje mlečnega sladkorja. V odrasli dobi pa gen za njeno proizvajanje ni več potreben in se »izklopi«. No, pred več tisoč leti je ostal »vklopljen«: to je bila tako uporabna inovacija, da se je močno razširila in danes večina ljudi lahko tudi v odrasli dobi prebavlja mlečni sladkor. Skratka, iz naše biološke zgodovine sledi, da smo po naravi specializirani vsejedci, katerih predniki so svoj uspeh dolgovali temu, da so bili vedno pripravljeni zagristi v vse, kar je bilo na voljo – kuhano, surovo, posušeno, nasoljeno ali kakorkoli drugače shranjeno za hude čase –, in ki lahko preživijo ob kar najrazličnejših prehranskih režimih.

Različni prehranski slogi so zanimiva tema, o kateri je vredno razpravljati s kar najrazličnejših vidikov: recimo o njihovih učinkih na zdravje, o njihovih okoljskih posledicah in seveda o etičnih vprašanjih, ki jih sprožajo. In vsekakor velja pri tem upoštevati tudi biologijo. Že hiter kritičen pogled pa pokaže, da pričkanje za monopol nad magično besedo »naravno« pri razreševanju tovrstnih vprašanj žal praviloma ne pomaga kaj dosti, ker v praksi največkrat useka mimo dejstev, ta beseda pa postane preprosto sinonim za »to, kar je po mojem pravilno«.