2. mit o cepljenju: Cepiva vsebujejo živo srebro

Živo srebro

Ta mit je v Sloveniji izredno razširjen. Mit o vsebnosti živega srebra je povezan z mitom o povzročanju avtizma. Prav živo srebro v cepivih nekateri namreč dolžijo za povzročitev avtizma. ((http://www.iskreni.net/vzgoja-in-starsevstvo/razvoj-otroka/607-je-avtizem-posledica-cepljenja.html, http://holistic.si/index.php/ali-je-cepljenje-proti-gripi-res-ucinkovito.html?tmpl=component&print=1)) Če ste mladi starši, ste se z mitom št. 2 gotovo že spoznali, če ne prej, na forumih in facebookovih skupinah, kjer se pogosto pojavi vprašanje, cepiti ali ne. Tam potem hitro kdo v podkrepitev mnenja, da ne, ponudi odgovor, da cepiva vsebujejo živo srebro. Hitro iskanje s stričkom Googlom s ključnimi besedami “živo srebro” in “cepljenje” ali “cepiva vsebujejo živo srebro” vrže ven malo morje zastraševalnih strani, ki se sklicujejo na avtoriteto posameznikov namesto na znanstveni konsenz in ki vsebujejo delne in zato zavajajoče ali celo že davno ovržene informacije. En tak primer bo opisan v nadaljevanju.

Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si ali O derivatih živega srebra

V svetu molekul ni zanemarljivo, v kakšni družbi se znajdejo atomi, saj atomska družba določa molekulo. Najbrž se še spomnite, da je kemijski znak za kisik O. Kisik dihamo. Ko tako poulično rečemo kisik, mislimo na O2, torej na molekulo iz dveh atomov kisika. Kisik pa je tudi v vodi. Saj veste, H2O, molekula iz dveh atomov vodika in enega atoma kisika. Pa vode ne moremo dihati, čeprav vsebuje kisik. Živo srebro se v kemiji označuje s Hg. In kot je važno, v kakšni družbi se pojavi atom kisika, je važno tudi, v kakšni družbi se pojavi atom živega srebra.

Metil živo srebro : etil živo srebro

Živo srebro v kamnini. ( vir )

Živo srebro v kamnini. (vir)

Najprej je treba torej pojasniti, v kakšni obliki, če že, bi se živo srebro (Hg) sploh lahko pojavilo v cepivih. Ne, tam ni živega srebra v taki obliki, kot se pojavlja v termometrih. Niti se tam živo srebro ne nahaja v svoji najbolj toksični obliki, to je kot organska molekula metil živo srebro (MeHg oz. CH3Hg). ((http://www.rzs-idrija.si/hg.htm)) Tega, če jeste ribe, sploh večje ribe, ki jejo druge ribe (metil živo srebro se namreč nalaga tudi v manjših ribah, vendar ga imajo večje več, ker jejo manjše ribe in imajo tako še dodaten vir živega srebra ((http://en.wikipedia.org/wiki/Mercury_(element)#Fish))), kot sta na primer tuna in morski pes, zaužijete s hrano in se vam nalaga v telesu. Čeprav so zastrupitve z metil živim srebrom znane, bi morali pojesti kar nekaj tune, da bi metil živo srebro začel učinkovati na vaš živčni sistem. Do večje nevarnosti zastrupitve pa pride, ko riba prihaja z območja z visoko onesnaženostjo z živim srebrom. Takrat je lahko nevarna tudi v manjših količinah, predvsem za nosečnice, plod, ki je metil živemu srebru izpostavljen prek popkovine, in novorojenčke, ki so mu izpostavljeni z dojenjem. Živo srebro kot del cepiva pa se na srečo sploh ne pojavlja v tej najbolj toksični obliki (ki jo zaužijete s hrano), ampak kot del druge organske spojine, tiomersala.

Živo srebro predstavlja pb. 50 % celotne mase tiomersala. Tiomersal je antiseptik, saj preprečuje rast bakterij in gliv, v telesu pa razpade na etil živo srebro in tiosalicilat. In zdaj prva dobra novica: etil živo srebro je najmanj toksična oblika živega srebra, saj je njegova razpolovna doba v človeškem telesu manj kot en teden (6 dni za odrasle in 3.7 dni za otroke, za primerjavo z metil živim srebrom, katerega razpolovna doba je 45 do 70 dni) in se za razliko od metil živega srebra v telesu ne nalaga, ampak se izloča z blatom. ((http://ehp03.niehs.nih.gov/article/fetchArticle.action?articleURI=info%3Adoi%2F10.1289%2Fehp.7712,http://www.fda.gov/BiologicsBloodVaccines/SafetyAvailability/VaccineSafety/UCM096228#tox)) ((http://www.ffa.uni-lj.si/fileadmin/datoteke/Knjiznica/diplome/2009/Ferkolj_Slavica_dipl_nal_2009.pdf)) (( http://theness.com/neurologicablog/index.php/mercury-excretion-in-infants/)) Pri tem seveda ne gre zanemariti niti količine etil živega srebra v cepivu. Doza katere koli sestavine, ki jo vnašamo v telo, je še kako pomembna: tudi od preveč vode lahko človek umre. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Water_intoxication)) V svoji največji pojavnosti, torej takrat, ko se v cepivih pojavlja kot konzervans, ki, kot smo že omenili, preprečuje rast bakterij in gliv, je odmerek tiomersala, ki razpade na etil živo srebro, še vedno premajhen, da bi lahko povzročil kakršno koli škodo. Tisti, ki še danes enačijo metil živo srebro in etil živo srebro, in dokazano toksičnost pri določeni količini prvega pripisujejo drugemu, torej delajo tako napako, kot če bi enačili molekuli O2 in H2O, ker se v obeh pojavlja kisik.

Poleg tega, da se tiomersal v cepivih lahko pojavi kot konzervans, pa se v cepivih lahko pojavi tudi le sled tiomersala, ko je bil ta uporabljen le v proizvodnem procesu cepiva. Pomislite na temno čokolado, pri kateri piše “lahko vsebuje sledove mleka”. Pri čokoladi to pomeni, da so v istem stroju, kjer so delali mlečno čokolado, delali tudi temno čokolado. Mleka v tej čokoladi ni, lahko pa ostane sled mleka. Več o stopnjah vsebnosti tiomersala si lahko preberete na straneh Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. ((http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=889&_6_PageIndex=0&_6_groupId=-2&_6_newsCategory=IVZ+ categoric&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-6.0))

Mala konzerva tune : tiomersal v odmerku cepiva

Konzerva tune. V njej je več živega srebra (in to v bolj toksični obliki) kot v odmerku cepiva. (Avtor slike: Island Vittles)
Konzerva tune. V njej je več živega srebra (in to v bolj toksični obliki) kot v odmerku cepiva. (Avtor slike: Island Vittles)

Dejstvo pa je, da ne glede na to, ali se etil živo srebro pojavi kot konzervans ali le kot sled, se pojavi v manjši dozi, kot se pojavi veliko nevarnejši metil živo srebro v eni konzervi tune: v enem odmerku cepiva je lahko 0,5 mikrograma tiomersala oz. 0,25 mikrograma etil živega srebra, če gre za sled, oz. od 10 do 50 mikrogramov tiomersala, torej od 5 do 25 mikrogramov živega srebra, če je tiomersal uporabljen kot konzervans. ((http://www.princetonol.com/family/columns/pedgroup55.html)) V enem gramu tune (odvisno od vrste ipd.) pa je lahko od 0,128 do 0.689 mikrograma metil živega srebra, kar pomeni, da je v 52 gramih (mali konzervi) tune od 6,6 do 35,8 mikrograma živega srebra. ((http://www.fda.gov/Food/FoodSafety/Product-SpecificInformation/Seafood/FoodbornePathogensContaminants/Methylmercury/ucm115644.htm)) Torej z eno konzervo tune pojeste več živega srebra, kot bi ga dobili z enim odmerkom cepiva, in še oblika živega srebra, ki ga dobite s tuno, je nevarnejša od oblike živega srebra v cepivu.

Umik tiomersala iz otroških cepiv

Danes vemo nekaj več o razlikah med metil in etil živim srebrom, vendar ni bilo vedno tako. Leta 1997 je ameriška Agencija za hrano in zdravila (FDA) sestavila spisek vseh cepiv, ki je vseboval tudi informacije o tem, koliko tiomersala vsebujejo. Spisek je nastal kot del modernizacijskega akta (FDA Modernization Act -- FDAMA), v okviru katerega so med drugim primerjali tudi količino etil živega srebra, ki so mu s cepljenji izpostavljeni dojenčki v prvih šestih mesecih življenja, z dovoljeno količino metil živega srebra. Takrat namreč še niso vedeli, da se etil živo srebro ne nalaga v telesu kot metil živo srebro. Količina etil živega srebra je bila po njihovih izračunih sicer v skladu z dovoljenimi merami za metil živo srebro, ((http://www.fda.gov/BiologicsBloodVaccines/SafetyAvailability/VaccineSafety/UCM096228#guid Dovoljena mera metil živega srebra je po priporočilih Agencije za strupene snovi in register bolezni (ATSDR) 0,3 mikrograme (oz. 0,0003 miligrame) na kilogram telesne teže na dan http://www.atsdr.cdc.gov/mrls/mrllist.asp, enako je bilo leta 1999 http://www.atsdr.cdc.gov/toxprofiles/tp46.pdf (glej Appendix A, Minimal risk level worksheet, stran A-10).)) vendar pa bi nekateri majhni dojenčki lahko bili izpostavljeni prevelikemu odmerku (če bi se etil živo srebro obnašalo enako kot metil živo srebro -- da temu ni tako, pa takrat še niso vedeli). Zato sta julija 1999 Ameriška akademija za pediatrijo in Javna zdravstvena služba ZDA ((American Academy of Pediatrics in U. S. Public Health Service)) iz previdnosti predlagala odstranitev tiomersala iz otroških cepiv. ((Takrat je Andrew Wakefield v svoji ponarejeni študiji tudi že obelodanil trditev, da (kombinirana) cepiva (proti MRR) povzročajo avtizem, o čemer smo na tej strani že podrobneje pisali.)) Do marca 2001 so bila tako otroška cepiva na voljo v obliki, ki je v najslabšem primeru vsebovala le sledi tiomersala. ((Za ilustracijo si lahko ogledate tabelo o vsebnosti tiomersala v nekaterih v ZDA dostopnih cepivih: http://www.vaccinesafety.edu/thi-table.htm.))

Če bi bilo živo srebro v tiomersalu odgovorno za nastanek avtizma, bi po takem umiku pričakovali upad pojavljanja avtizma, vendar pa se to ni zgodilo in avtistične diagnoze še kar naraščajo. ((http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/mercury-in-vaccines-and-autism-a-failed-hypothesis/))

Enako se je zgodilo v Avstraliji, kjer so leta 2000 tiomersal odstranili iz proizvodnje vseh rutinskih otroških cepiv, razen iz proizvodnje vrste cepiva proti Hepatitisu B (cepivo torej vsebuje le sledove živega srebra), pa prav tako opažajo porast avtizma. ((http://www.mamamia.com.au/news/vaccination-myths-busted-by-science-cheat-sheet-on-immunisation/)) Več o več let trajajočih študijah v drugih državah, ki so prav tako umaknile tiomersal iz cepiv, pa niso opazile upada pojava avtizma, si lahko preberete tukaj. ((http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/mercury-in-vaccines-and-autism-a-failed-hypothesis/))

Pa v Sloveniji?

V otroških cepivih v Sloveniji ni tiomersala, razen sledi tiomersala v cepivu proti hepatitisu B. ((http://www.ivz.si/Mp.aspx?ni=78&pi=6&_6_id=889&_6_PageIndex=0&_6_groupId=-2&_6_newsCategory=IVZ+kategorija&_6_action=ShowNewsFull&pl=78-6.0)) Tiomersal se kot konzervans pojavi le v nekaterih cepivih proti gripi. ((http://chrtowsky.wordpress.com/2009/12/14/pandemska-cepiva-2-del-pandemrix/))

Kljub temu nekateri širijo zavajajoče (sled tiomersala ni enako vsebnosti tiomersala kot konzervansa, saj veste, to je tako, kot bi trdili, da je temna čokolada v resnici mlečna, ker se v njej lahko pojavi sled mleka) in mestoma celo popolnoma lažne informacije. Zdaj, ko vemo nekaj o tem, v kakšni obliki se sploh lahko pojavi živo srebro v cepivih, si torej poglejmo, kakšnih taktik se poslužujejo nasprotniki cepljenj, ki bi nas radi prepričali v svoj prav. Opozorilnih znakov, da jim ne gre verjeti, je več, naj omenim le najbolj očitne: ignoriranje znanstvenega konsenza (ki temelji na več tisoč raziskavah), poudarjanje mnenja enega samega posameznika (obe taktiki sta del zmotne logike cherry picking/obiranje češenj, ko nekdo namenoma pobere samo tiste informacije, ki podpirajo njegovo tezo, ne upošteva pa velikega dela informacij, ki nasprotujejo njegovi tezi) in napačno predstavljanje izsledkov študij. Kako pa se lahko kot laiki prepričamo, ali so informacije, ki jih beremo, verodostojne? Ena od metod, ki so nam na razpolago, je preverjanje virov.

Za primer vzemimo znanstveno izgledajoči članek  ((http://www.freezepage.com/1342175765GBPOBJPIST)) na slovenski proticepivski spletni strani. Že to, da se sklicuje na 13 do 72 (!) let stare raziskave, zanemarja pa vse novejše raziskave, je samo po sebi dovolj velik opozorilni znak, da tu nekaj smrdi. V 72-letih človeškega raziskovanja na vseh področjih življenja se je marsikaj spremenilo in marsikaj ne drži več. Če poleg tega še naključno pregledate nekaj virov, na katere se članek opira, in pri naključnem pregledu takoj naletite na zavajajoče ali napačno citiranje, pa mirno lahko podvomite v zaključke članka. Sama sem naključno pogledala tri podatke (oz. 35 člankov) in pri vseh nekaj ni bilo v redu.

Cepiva-1-in-2
Cepiva-1-in-2

1) Že takoj na začetku opazimo zamenljivost izrazov tiomersal, organske živosrebrove spojine in živo srebro. (Na sliki Zajem zaslona 1 označeno z zeleno.) Zdaj sicer vemo, da izrazi niso zamenljivi, ampak recimo, da tega podatka še nimamo, ko beremo ta članek. Oko nam pritegne citirani vir s skrb zbujajočim naslovom Clinical course of severe poisoning of thiomerosal. Članek je sicer

Informaciji o dozi in ozdravitvi.
Informaciji o dozi in ozdravitvi.

naveden kot vir za trditev o tem, kaj se dogaja z metil živim srebrom v telesu. (Na sliki Zajem zaslona 1 označeno z modro.) Ko pa ga preverimo na PubMed, v izvlečku presenečeno preberemo ne le, da je šlo v poročanem primeru zastrupitve za večjo količino tiomersala, kot jo boste kdajkoli našli v cepivu, ampak tudi, da si je bolnik popolnoma opomogel. Dve pomembni informaciji, ki ju ne bi smeli spregledati.

2) Pri najstarejši, 72-let stari raziskavi, ki naj bi pokazala, da je tiomersal 4- do 5,7-krat bolj toksičen za človeške kot za bakterijske celice (rdeče oznake pri Zajemu zaslona 1), pa presenečeno ugotovite, da gre za primer napačnega citiranja, ki izhaja iz nerazumevanja prebranega besedila. Težavica s celotno študijo je sicer, da

imata toksičen za človeške in toksičen za bakterijske celice različna pomena. Človeške celice, o katerih specifično govori, so levkociti, in medtem ko toksičnost za bakterijske celice, konkretno za stafilokoke, pomeni smrt teh celic, pa pri levkocitih toksičnost pomeni samo inhibicijo, oviranje njihovega delovanja, ki lahko, lahko pa tudi ne pomeni celične smrti. Ampak pustimo verodostojnost in koristnost samih informacij študije ob strani in si poglejmo citirano informacijo.

Manjkajoča vejica in tabela, iz katere je jasno razvidno, da gre za tri različne sestavine.
Manjkajoča vejica in tabela, iz katere je jasno razvidno, da gre za tri različne sestavine.

Ko preverite informacijo v izvirnem članku, se podatek o 5,7-kratnosti res pojavi v zvezi s tiomersalom (pod imenom Merthiolate), medtem ko se številka 4 nanaša na fenol (kemijska formula fenola je C6H5OH, opazili boste, da vmes ni ključnega elementa, Hg), ki s tiomersalom nima veze. Je pa res, da se v članku pojavi stavek: "Salle and his coworkers demonstrated that iodine (Lugol's solution) was the best of 9 germicides tested, while phenol merthiolate and mercurochrome were found to be the poorest." (Dobesedni prevod: "Salle in njegovi sodelavci so pokazali, da je bil jod (Lugolova raztopina) najboljši od devetih testiranih germicidov, medtem ko so bili fenol tiomersal in merbromin spoznani za najslabše.")

Samo ena težavica je pri tem stavku: ne gre za “phenol merthiolate” ali “fenol tiomersal”, ampak za “fenol, tiomersal in merbromin”, v stavku namreč preprosto manjka vejica, kar potrjuje tudi pogled na tabelo spodaj na isti strani. Taka napaka kaže tako na nerazumevanje angleščine kot vsebine citiranega članka.

Uvodni stavek pred razpredelnico.
Uvodni stavek pred razpredelnico.

3) Tretji naključni podatek, pravilnost katerega sem preverila, pa se nahaja v razpredelnici, kjer je na levi strani napisan stranski pojav cepljenja proti hepatitisu B, pri čemer naj bi stranski pojav bil posledica vsebnosti tiomersala, na desni pa referenca, torej članek, v katerem je bila vzročna posledica med cepljenjem in stranskim pojavom poročana. Avtizem se pojavi enkrat v razpredelnici. Ni čisto jasno, v katerem od referenčnih člankov naj bi se pisalo o povezavi med cepljenjem proti HepB-ju in avtizmom. Avtor, ki stoji naravnost nasproti avtizma, Creange (s sodelavci) je pisal o Guillain-Barréjev sindromu, tako da pozicija stranskega učinka in pozicija referenčnega članka v razpredelnici očitno nista povezani.

Avtizem v razpredelnici.
Avtizem v razpredelnici.

Nato sem pregledala ostalih 32 naštetih člankov, vsaj v enem od njih naj bi se pojavil avtizem kot stranski učinek cepiva proti hepatitisu B. Vendar pregled drugih citiranih avtorjev v odgovarjajočem okvirčku ni vrgel ven niti enega članka, ki naj bi govoril o avtizmu kot posledici ali vsaj kot o soslednem dogodku po cepljenju proti HepB! Naj ponovim: med 33-imi članki, ki so navedeni kot referenčni in med katerimi naj bi se skrival vsaj en, ki naj bi poročal o avtizmu kot stranskem učinku cepljenja proti hepatitisu B, ni niti enega, v katerem bi to pisalo. Vseh 33 člankov je dostopnih na PubMed, tako da jih lahko sami preverite (klik na Publication Types, MeSH Terms, Substances vam bo odprl tudi spisek ključnih besed za posamezen članek, kar pride prav predvsem pri tistih člankih, ki niso dostopni niti v celoti niti v obliki povzetka). Za lažji pregled so tule linki do omenjenih člankov: Albitar et al. 1997, Baglivo et al. 1996, Berkman et al. 1997, Biacabe et al. 1997, Bonfils et al. 1996, Brezin et al. 1993, Creange et al. 1999, Devin et al. 1996 ((Pa še študija istega avtorja na isto temo eno leto kasneje: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9082411.)), Diego Nunez  ((V resnici Núñez.)) et al. 1999, Fong et al. 1996, Ganry et al. 1992, Gout et al. 1998, Halsey et al. 1999, Herroelen et al. 1991, Kaplanski et al. 1995, Mahassin et al. 1993, Maillefert et al. 1997, Manna et al. 1996, Maraudon  ((V resnici Marsaudon, tako navedeno tudi pod viri, samo v razpredelnici je narobe.)) et al. 1996, Nadler et al. 1993, Orlando et al. 1997, Pirmohamed et al. 1997, Renard et al. 1990, Reutens et al. 1990, Senejoux et al. 1996, Shaw et al. 1988, Son  ((V resnici Song, tako navedeno tudi pod viri, samo v razpredelnici je narobe.)) et al. 1997, Soubeyrand et al. 2000, Tartaglino et al. 1995, Tosti et al. 1999, Tourbah et al. 1999, Trevisiani et al. 1993 in Waisbren  ((Celoten članek je dostopen tule: http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:http://www.waisbrenclinic.com/sword.doc)) 1997.

Zaključek Tostijevega članka.
Zaključek Tostijevega članka.

Hudič je v detajlih. Med omenjenimi 33 referenčnimi članki, ki naj bi izkazovali zvezo med stranskim učinkom in cepivom, je tudi tale: Tosti ME, et al. 1999. Multiple sclerosis and vaccination against hepatitis B: analysis of risk benefit profile. Ital J Gastroenterol Hepatol 31(5):388-91. Tostijev članek naj bi, glede na to, da je v razpredelnici podan kot referenca za trditev, da cepiva povzročajo multiplo sklerozo (pri čemer, kot sem že rekla, se mora bralec do tega dokopati sam, saj iz razpredelnice ni jasno, kateri avtor naj bi se nanašal na kateri stranski učinek), dokazoval vzročno povezavo med multiplo sklerozo in cepivom proti hepatitisu B. Ampak v resnici ni tako preprosto. Avtorji članka so se lotili ocene tveganja za nastanek multiple skleroze po cepljenju proti hepatitisu B in prišli do takega zaključka:

On the basis of these data, our opinion is that the hepatitis B vaccination strategy presently adopted in Italy for newborns, teen-agers and high risk groups should not be modified.

(Dobesedni prevod: "Na podlagi teh podatkov je naše mnenje, da strategija cepljenja, ki je trenutno v uporabi v Italiji za novorojenčke, najstnike in visokoogrožene skupine, ne bi smela biti spremenjena.")

Povzemimo

a) Cepiva sicer lahko vsebujejo živo srebro v obliki konzervansa ali sledi konzervansa tiomersala, vendar ga cepiva za otroške bolezni v Sloveniji ne vsebujejo, z izjemo sledi tiomersala v cepivu proti hepatitisu B.

b) Oblike živega srebra niso zamenljive med sabo. Kar velja za eno, ne velja nujno tudi za drugo. Enačiti Hg v organski spojini metil živo srebro s tistim v organski spojini etil živo srebro je podobno, kot bi enačil kisik v zraku, ki ga dihamo, s kisikom v vodi.

c) Podatek o dozi katere koli snovi je izredno pomemben. Tudi voda je lahko toksična za človeško telo, če predoziramo z njo, če je torej popijemo preveč.

č) Po previdnostnem umiku živega srebra v obliki tiomersala iz otroških cepiv se pojavnost avtizma ni zmanjšala, ampak še narašča.

d) Članku, pri katerem se po naključnem pregledu virov takoj pokaže, da temelji na nenatančnem podajanju informacij, ne gre zaupati.

Priporočamo še:

Avtor naslovne slike: p.Gordon

Okrogla miza o argumentih za cepljenje in proti njemu -- poročilo s terena

Okrogla miza - cepljenje za in proti

V sredo, 16. 5. 2012, je v okviru tedna mladih v Mestni knjižnici Kranj potekala (oglaševano) okrogla miza o argumentih za cepljenje in proti njemu.

Argumenti nasprotnikov cepljenja so nam skeptikom sicer izjemno dolgočasni, saj je bilo nanje že večkrat odgovorjeno. Delovanje imunskega sistema poznamo; statistike so (če si ne zatiskamo oči) vedno v prid cepljenju; stroka pa je enotna: cepljenje je kul! Če se le hitro dotaknemo dejstva, da so bolezni v stoletjih pred nami pobile več ljudi kot vse vojne, nasilje in naravne nesreče skupaj, najverjetneje so bile krive za izginotje ali vsaj zdesetkanje celotnih civilizacij (Inki, Maji), ((http://www.pbs.org/gunsgermssteel/variables/smallpox.html)) ((https://ritdml.rit.edu/bitstream/handle/1850/4534/HYonYiAbstract2006.pdf?sequence=19)) da ne govorimo o psihičnem in fizičnem trpljenju, pa seveda tudi trpljenju gospodarstva, je jasno, da cepljenje lahko postavimo ob bok največjim zmagam v znanstveni medicini, kot so naprimer antibiotiki ali stroga higiena v zdravstvu.

Vseeno pa je debata o tem zelo aktualna, saj se je oblikovalo nekaj skupin, ki širijo dvomljive oziroma napačne informacije o nevarnosti cepljenja. Te skupine so izjemno glasne, tako da ustvarjajo vtis, da sta svetovno mnenje oziroma celo znanost o cepljenju razdeljena. Tako se širijo določene neresnične ali delno resnične trditve, o nekaterih ste si na naših straneh že lahko prebrali, ((http://skeptik.si/2012/03/23/o-cepljenju-in-druzinskem-zakoniku/http://skeptik.si/2012/03/23/1-mit-o-cepljenju-cepiva-povzrocajo-avtizem/http://skeptik.si/2012/03/10/o-crnih-kozah-in-zgodovini-cepljenja/http://skeptik.si/2010/08/24/jennifer-lopez-v-boju-proti-anti-cepivcem/)) nekaj jih bomo omenili tukaj, še več pa si jih boste lahko prebrali v prihodnjih člankih.

Pa sva se, kljub dolgočasnosti teme, v sredo skeptika Alan in Rok udeležila oglaševano okrogle mize o cepljenju. Zaradi naslova dogodka sva namreč pričakovala, da bo med nastopajočimi več gostov z različnimi mnenji, a kmalu se je izkazalo, da gre za enostransko predavanje. Organizatorke so hitro opravičile izostanek “ostalih strani” in predavanje se je začelo. Ali je bil dogodek res organiziran kot okrogla miza ali pa je bil že od začetka načrtovan kot predavanje, naj presodi bralec sam.

Predavatelj je v uvodnem delu poudaril, da se bo pri predavanju osredotočal predvsem na pravno-etični vidik, saj naj strokovnega dela ne bi dovolj poznal. Kljub temu smo poslušali pretežno strokovne razlage sestave in delovanja cepiv, bolezni, stranskih učinkov in statističnih analiz. Po dobri uri predavanja, polnega zmotnih logik, argumentov, ki so bili že večkrat zavrnjeni, in splošnega strašenja (podrobnosti bodo predstavljene v nadaljevanju poročila) je prišla na vrsto publika.

Prvi se je oglasil verjetno najstarejši obiskovalec dogodka in povedal, da je bil zdravnik od petdesetega leta prejšnjega stoletja dalje in da je šlo skozi njegove ordinacije več tisoč otrok. Za vsako bolezen, za katero se danes cepimo, je povedal, kakšni so bili bolniki in kako polne so bile bolnišnice v času pred cepljenjem. Potrdil je, da je res velik del reševanja življenj zaradi omenjenih otroških bolezni prispevala boljša higiena, prehrana, antibiotiki idr., a da so grafi predavatelja zavajajoči, saj ne prikazujejo paraliziranih, oslepelih, pohabljenih bolnikov in trpljenja, ki ga povzročijo bolezni, ((http://skeptik.si/2012/03/10/o-crnih-kozah-in-zgodovini-cepljenja/)) za katere obstajajo cepiva. Ker je gospod po nekaj neuspelih poizkusih dialoga s predavateljem naletel le na nepripravljenost slednjega, da mu prisluhne, je zapustil predavanje.

Ostali smo še nekaj časa poskušali ugotoviti, kako si predavatelj predstavlja svet brez cepljenja, zakaj misli, da stroka vendarle podpira cepljenje, in kakšna naj bi bila družba brez kakršnih koli dogovorov, vendar smo večinoma naleteli na izmikanje konkretnim odgovorom oziroma preusmerjanje debate. Tako smo zašli s tematike celo tako daleč, da smo izvedeli, da je predavatelj HIV-zanikovalec (ljudje, ki zanikajo, da je HIV povzročitelj AIDS-a ((http://en.wikipedia.org/wiki/AIDS_denialism))), da meni, da bi morali spoštovati prepričanja Jehovih prič, ki nasprotujejo cepljenju in transfuziji krvi, in da nam vse skupaj po njegovem prepričanju vsiljujejo neki neimenovani ljudje iz ozadja. Predavanje se je po nekaj nesoglasjih tako v publiki kot med predavateljem in publiko zaključilo in skeptika sva odšla domov.

Ker je na tako enostransko srečanje praktično nemogoče priti popolnoma pripravljen, saj napačni argumenti kar dežujejo, pripravljamo plonklistek nekaj najbolj očitnih napak s predavanja za tiste, ki se bodo še kdaj srečali s predavanji društva SVOOD ali z drugim, podobno enostranskim sogovornikom. O argumentih, ki smo jih morebiti pozabili omeniti, pa bomo zagotovo govorili tudi v prihodnjih prispevkih.

1. Bolezni, proti katerim cepimo, niso nevarne; velik upad smrtnosti zaradi bolezni je opaziti že pred rednim cepljenjem Večina bolezni je bila res bolj usodnih v času, ko v bolnišnicah še ni bilo tako stroge higiene, antibiotikov in ostale nege. A čeprav je smrtnost zaradi teh bolezni močno zmanjšana zaradi splošnega napredka medicine, za telo še vedno predstavljajo veliko obremenitev in v primerih s komplikacijami povzročajo paralize, oslepitve, deformiranosti in druge zaplete, občasno tudi smrt. Nenazadnje pa nepredvidene epidemije in pandemije povzročajo ogromno škode tako zdravstvu kot gospodarstvu. Tako da so grafi, ki prikazujejo le smrtne žrtve, zavajajoči.

2. Cepiva imajo stranske učinke, njihovih dolgoročnih vplivov pa ne poznamo Cepiva so pravzaprav izjemno varna, stranski učinki so izjemno blagi, njihove dolgoročne vplive pa spremljamo že desetletja. Večino stranskih učinkov je kratkotrajnih, milih in redkih, kot so na primer povišana telesna temperatura ali boleča roka. Resnejši zapleti so izjemno redki in se jih večinoma lahko zmanjša že s tem, da se ne cepi ljudi, ki so na stranske učinke bolj dovzetni (nekateri kronični bolniki, ljudje, ki so alergični na beljakovine, uporabljene v cepivih ipd). Zaradi vzpostavitve čredne imunosti ob veliki precepljenosti populacije pa so tako tudi ti necepljeni varni pred okužbami. ((http://www.cdc.gov/vaccines/vac-gen/side-effects.htm))

3. Bolezni, proti katerim cepimo, skoraj ni več Tako je v zahodnem svetu, kjer je za enkrat k sreči večji del populacije cepljen. V državah v razvoju te bolezni povzročajo ogromno trpljenja in stroškov. Tudi v zahodnem svetu, tam, kjer je precepljenost populacije padla, se že pojavljajo izbruhi teh bolezni. ((http://www.cbc.ca/news/canada/montreal/story/2011/10/27/mtl-measlesoutbreak.html)) ((http://www.euro.who.int/en/what-we-publish/information-for-the-media/sections/latest-press-releases/measles-outbreaks-spread-across-europe-european-immunization-week-offers-chance-to-promote-immunization))

4. Naj se cepi, kdor se hoče Bistvo cepljenja je dobra precepljenost populacije. Z njo pridobimo čredno imunost, kar pomeni, da se bolezen ne more več uspešno širiti in »ugasne«. V današnjem globalnem svetu je to še kako pomembno. V območjih, kjer ni obveznega cepljenja in kjer razne organizacije širijo laži, kako strašna so cepiva, se pojavljajo otoki s slabo precepljenostjo in tam hitro pride do izbruhov bolezni. Dobra precepljenost populacije pomeni varnost in imunost vseh, tudi tistih, ki zaradi upravičenih razlogov ne morejo biti cepljeni. Na grafu vidimo, da je v zadnjih 10-ih letih smrtnost zaradi ošpic pri otrocih do 5-ega leta padla s 477.000 na 114.000, za kar pa se je treba zahvaliti obsežnim kampanjam zdravstvenih ustanov, da se proti bolezni cepi ves svet.

5. Cepiva niso 100 % varna Res je. Na svetu ni niti ene stvari stvari, ki bi bila 100 % varna. Zaradi pitja povsem neoporečne vode vsako leto umre nekaj ljudi. Ker smo ljudje na določenih področjih neracionalni pri odločitvah, kaj je varno in kaj ne, nam tukaj na pomoč priskočijo številke:

Pri tem je treba poudariti, da VAERS nabira izključno podatke o stranskih učinkih, ki so se zgodili v času cepljenja, in jih ne zanima, kako in zakaj je do smrti (ali kakega stranskega učinka) prišlo. Če je torej nekdo dan po cepljenju umrl, je prišel na VAERS-ov seznam, ne glede na to, ali je bila smrt povezana s cepljenjem ali ne. Neposredno povezana smrti zaradi cepljenja proti H1N1 zaenkrat ni zabeležena. A dobra praksa v znanosti je, da se zabeleži vse. Tako VAERS, CDC, FDA, EMA, WHO in druge organizacije intenzivno beležijo vse primere in ob kakršnih koli odstopanjih hitro preverijo, kaj se dogaja. Zaključek: da, cepiva niso 100 % varna. So pa od nekaj sto do več milijonkrat bolj varna od morebitne bolezni. V primeru H1N1 lahko kljub temu, da se je bolezen izkazala za manj nevarno, kot bi lahko pričakovali, cepiva proti njej pa so bila na zelo slabem glasu, iz številk razberemo, da so naši strahovi v zvezi s cepljenjem povsem neosnovani. Cepiva v prejšnjem stoletju so bila veliko bolj nevarna kot danes, pa so se ljudje vseeno brez obotavljanja cepili, saj so vedeli, kako krute so lahko bolezni. Današnja moderna cepiva so v primerjavi s tistimi z začetka uvajanja cepljenja neprimerno bolj varna in prestajajo veliko bolj stroge in zanesljive protokole za sprostitev na trg. ((http://www.drwalt.com/blog/?p=1071))

6. V primeru izbruha bolezni zboli več cepljenih ljudi kot necepljenih Trditev sicer drži, če se človek kreativno poslužuje razlaganja statistike. Več o takih praksah si lahko preberete v knjižici How to lie with statistics.

Cepiva so učinkovita od 85 % do 99 %, velik del populacije pa je v zahodnem svetu po navadi cepljen. Za lažjo predstavo si poglejmo praktičen primer:

V populaciji 1000 ljudi imamo 5 ljudi, ki niso bili cepljeni proti ošpicam. Cepivo za ošpice je lahko učinkovitejše od 99 %. ((http://www.quackwatch.org/03HealthPromotion/immu/immu/immu02.html)) Če vse osebke izpostavimo ošpicam, bo vseh 5 necepljenih zbolelo za ošpicami, med 995 cepljenimi pa jih bo zbolelo 10. Zavajajoči razlagalec statistike nam te podatke lahko prikrije in predstavi, da je bilo v izbruhu ošpic od obolelih 67 % cepljenih a le 33 % necepljenih. Dejstvo pa je, da je zbolelo 100 % necepljenih in le 1 % cepljenih.

7. Tiomersal, živo srebro V cepivih ni in tudi nikoli ni bilo živega srebra kot samostojne kovine, ampak je živosrebrov atom vezan v antiseptik tiomersal. Zaradi pritiska nekaterih skupin, ki so napačno menile, da tiomersal povzroča avtizem, čeprav to ni bilo nikoli potrjeno, je bil leta 1999 tiomersal v ZDA, EU in mnogih drugih državah preventivno umaknjen iz cepiv in ga danes najdemo le še v državah tretjega sveta. Šlo je za umik “za vsak slučaj”. Številke diagnoz avtizma pa po umiku tiomersala niso prav nič padle, ampak so naprej naraščale kot pričakovano. Vsebnost tiomersala je bila sicer izjemno nizka in pod vsako vrednostjo toksičnosti in tiomersal je služil kot odličen in poceni antiseptik. ((http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15691220))

8. Cepiva vsebujejo formaldehid Formaldehid je sicer res deklariran kot strup. A povprečen človek ima v krvi ves čas okoli 2.5 mikrograma formaldehida na mililiter krvi. Formaldehid je pomemben člen pri kopiranju DNA in sintezi aminokislin. V cepivih vsebovane količine formaldehida so daleč pod vrednostmi, ki bi kakorkoli lahko imele škodljive posledice za organizem. Tudi do 600-krat večje doze formaldehida, kot ga vsebujejo cepiva, so bile testirane na živalih, ne da bi se pokazali kakršni koli stranski učinki. ((http://www.chop.edu/service/vaccine-education-center/hot-topics/formaldehyde.html))

9. Farmacevti samo hočejo denar Verjetno res. Ampak zdravstvene zavarovalnice tudi. In veliko ceneje za njih je, če je populacija dobro zaščitena, saj se zavedajo, koliko bi jih stale bolnišnice, polne bolnikov zaradi kakšne epidemije oslovskega kašlja ali mumpsa. Pravzaprav bi tudi farmacevtom padla žlica v med, če bi lahko namesto poceni cepiv prodajali draga zdravila za zniževanje vročine, protivnetna, protibolečinska zdravila, da ne govorimo o vozičkih za paralizirane ipd. Cepiva so kaplja v morje dobička, ki ga žanje farmacevtska industrija. Kot pa je zaslediti, farmacevtska podjetja celo opuščajo to področje, saj s prodajo ne pokrijejo niti stroškov izdelave cepiv. ((http://content.healthaffairs.org/content/24/3/622.full))

Seznam »dejstev«, ki jih je predstavil predavatelj, je seveda veliko daljši in o njih ste lahko ((http://skeptik.si/2012/03/23/1-mit-o-cepljenju-cepiva-povzrocajo-avtizem/http://skeptik.si/2012/03/10/o-crnih-kozah-in-zgodovini-cepljenja/)) ali pa še boste prebrali na naših straneh.

 

Avtor naslovne slike: Miha Horvat, Klub študentov Kranj

O cepljenju in Družinskem zakoniku

Družinski zakonik

V tednih pred objavo 1. mita o cepljenju je cepljenje postalo celo orodje kampanje proti Družinskemu zakoniku. Po elektronski pošti krožijo sporočila o tem, da bodo Centri za socialno delo ob morebitnem sprejetju zakonika lahko odvzeli otroka staršem, ki otrok ne cepijo, in tistim, ki svojim otrokom določijo vegansko, vegetarijansko ali presno prehrano. Podrobno je na ta natolcevanja odgovorila vrhovna sodnica Mateja Končina Peternel. Več si lahko preberete tukaj, bistven pa je tale odstavek: [quotes]Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen. Zato, da država lahko kakorkoli poseže v pravice staršev, mora biti dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen tako, da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju.[/quotes]

Na kratko torej: ni res.

Prisilno cepljenje poleg tega ne bo mogoče, saj necepljeni otrok ni v take vrste nevarnosti, ki jo ureja za nekatere sporni člen. Vprašanje je, ali se vegani in nasprotniki cepljenj zavedajo, da s tem, ko nasedajo na tovrstna zavajanja, potencialno slabšajo položaj vseh otrok. Del zakonika, ki se napačno interpretira, predvideva odvzem oziroma zdravljenje otroka, ko sta njegovo življenje in zdravje _tisti trenutek, ko je nujen odvzem_ hudo ogrožena. Pri tem je sicer zelo zanimivo tudi to, da taisti starši, ki otrok ne cepijo, mislijo, da jim bo država odvzela necepljenega otroka zaradi hude ogroženosti zdravja. Mar to pomeni, da sami mislijo, da je necepljeni otrok hudo ogrožen?

Značke ZA in katoliško-pravoslavno-muslimanska trojica PROTI

Si lahko predstavljate, da otrok umira, ker starši zaradi svojega prepričanja ne dovolijo transfuzije krvi? Bi v tem primeru podprli zdravljenje proti volji staršev? Kajti za takšne primere gre! Si predstavljate, da otroka doma oba starša redno pretepata? Bi v tem primeru podprli odvzem otroka? Ja, za takšne primere gre! Odvzem otroka je skrajni ukrep, ki je na voljo državi, da zaščiti otroka, ko so izčrpane vse druge možnosti. DZak namreč uvaja tudi načelo milejšega ukrepa, po katerem je pri odločitvi za vmešavanje države treba najprej poskrbeti, da so starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, le toliko, kolikor to koristi otroku, in pa, “predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otroka staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka”. (159. člen DZak)

Tudi po do sedaj že veljavni zakonodaji je staršem mogoče odvzeti otroka (na kar nasprotniki kar nekako pozabljajo, pa ni trenutna zakonodaja nič bolj jasno pisana, ko v 120. členu ZZZDR pravi, da se staršem otroka vzame, “če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.”), s tem da DZak uvaja pomembno novost, po kateri je odvzem otroka tudi časovno omejen  (164. člen DZak), česar trenutno veljavni zakon sploh ne predvideva.

Še na eno zmotno logiko pri razpravah o zakoniku bi radi opozorili: na zmoto popolne rešitve oz. nirvane, po kateri je nekaj označeno za slabo, če ni popolno. DZak prinaša veliko dobrih rešitev, pri katerih se nama zdijo najpomembnejše hitro posredovanje države, ko je otrokovo življenje v neposredni nevarnosti, in pa vsaj delno reševanje problematike istospolnih partnerjev in njihovih otrok, medtem ko v nekaterih bojda spornih točkah ostaja enak obstoječi zakonodaji. Če dosedaj otrok niso odvzemali staršem in jih prisilno cepili ali pitali s svinjskimi zrezki, zakaj bi to počeli sedaj? Primer se vam morda zdi absurden, ampak ni nič manj absurden kot zastrahovalna taktika, ki so se je lotili nasprotniki.

Glej tudi:

Vira fotografije:

Naslovna slika: semza.si

 

1. mit o cepljenju: Cepiva povzročajo avtizem

Cepiva in avtizem

Zadnje čase se pojavlja moda dvoma v koristnost in potrebnost cepljenj proti nalezljivim boleznim, zlasti pri majhnih otrocih. Gre za nevaren trend, zato je pomembno, da z argumenti razblinimo te dvome in pojasnimo, zakaj necepljenje otroka ogroža ne le njega, ampak ob razširjenosti takšne prakse kar celotno populacijo. Ne le otrok, ampak tudi drugih ranljivih skupin, na primer starostnikov. Ker gre za široko temo, se bomo najprej lotili razširjenih mitov v zvezi s cepljenjem. Z dovoljenjem Rachel Dunlop sva za osnovo vzeli njen članek o mitih o cepljenju, ki pa sva ga dopolnili, tako da sva se mite odločili predstaviti v več člankih. Več o zgodovini cepljenja in o tem, kaj je cepljenje, si lahko preberete tu in tu.

MIT ŠT. 1: Cepiva povzročajo avtizem.

Ta mit je prisoten že 14 let, odkar je v ugledni reviji The Lancet izšla študija (eks-)dr. Andrewa Wakefielda, ki je cepivo proti mumpsu, ošpicam in rubeli (MOR) okrivil za povzročitelja avtizma. ((http://www.mamamia.com.au/news/vaccination-myths-busted-by-science-cheat-sheet-on-immunisation/))

Andrew Wakefield v pridigarski pozi.

Narava znanosti je pač taka, da - tako kot pri veverički Svetlane Makarovič - “eden ni nobeden”, zato so se preiskovanja povezave med cepivi in avtizmom lotili tudi drugi preiskovalci. Pa po štirinajstih letih niso našli dokaza zanjo. Kar ni presenetljivo, glede na to, da je Wakefield študijo gladko ponaredil. Ne le, da je bila raziskava že itak narejena na premajhnem vzorcu otrok (12, 11 dečkov in 1 deklica), da bi lahko dala kaj več kot smernice, kje gledati, vsi otroci pred raziskavo in pred cepljenjem niso bili zdravi, kot je trdil Wakefield. Wakefield je gladko ponaredil rezultate, raziskavo so pri njem naročili in plačali odvetniki staršev avtističnih otrok zaradi načrtovane tožbe (samo za raziskavo je dobil 435.643 funtov, kar je bil en del kar 18-ih milijonov (ja, 18.000.000) funtov, ki si jih je razdelila majhna skupina odvetnikov in zdravnikov), sam pa je celo razvil in patentiral “varnejša” cepiva, ki naj bi nadomestila enotno cepivo proti MOR. Ko je bila njegova raziskava diskreditirana, je revija Lancet članek umaknila, Wakefield pa je v Angliji izgubil zdravniško licenco. Vendar pa ga to ni ustavilo, preselil se je v ZDA, kjer je glavni podpornik bivše playboyeve zajčice in mame avtističnega otroka, Jenny McCarthy. Več o ponarejeni raziskavi, podkupljivem zdravniku in čisto resnični teoriji zarote si lahko preberete tukaj: http://scienceblogs.com/insolence/2011/01/piltdown_medicine_andrew_wakefields_scie.php, http://www.bmj.com/content/342/bmj.c5347.full, http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/lancet-retracts-wakefield-article/.

Od leta 1998 je bilo mnogo obsežnih in izrčpnih raziskav, ki so iskale povezavo med cepivi in avtizmom, rezultati pa so bili negativni. Največjo tako raziskavo so naredili na Danskem, v raziskavo so zajeli vse otroke, rojene med januarjem 1991 in decembrom 1998. Skupaj torej 537.303 otrok, od katerih je bilo 82 % cepljenih proti MOR, pa niso odkrili nobene povezave med cepivi in razvojem avtistične motnje. Avgusta 2011 pa je 18 strokovnjakov z ameriškega Medicinskega inštituta (Institute of Medicine, v nadaljevanju IOM) objavilo poročilo o izčrpnem pregledu znanstvene literature na temo cepiv: prečesali so več kot 12.000 pred objavo strokovno pregledanih člankov (peer-review), v katerih so bile opisane raziskave osmih različnih cepiv, iščoč različne neželene dogodke, povezane s cepivi. In rezultat metaraziskave? Med cepivi in avtizmom niso našli vzročnega razmerja. Celotno poročilo najdete tu.

Nekaj takega bi nam sicer povedala že zdrava kmečka pamet: praktično vsi odrasli ljudje, ki jih poznamo, so bili cepljeni, pa niso vsi avtisti pa ni med njimi nič več avtizma kot med današnjimi otroci. ((Marko je v komentarjih opozoril, da je bil odstavek, tako kot je bil napisan, preveč površen in tako zmoten. Zato popravek.)) Še več, na Japonskem so uporabljali neko vrsto skupnega cepiva proti MOR, za katero se je izkazalo, da lahko povzroči nevirusni meningitis in druge stranske učinke (kasneje se je izkazalo celo, da so bila nekatera cepiva uporabljena po preteku roka uporabe), zato so leta 1993 prenehali uporabljati skupno cepivo proti MOR in uvedli tri posamezna cepiva za vsako od bolezni. ((http://news.bbc.co.uk/2/hi/asia-pacific/1808316.stm)) Kljub ukinitvi troedinega cepiva, ki naj bi povzročalo avtizem, pa število avtističnih primerov ni upadlo, ampak je celo naraslo. ((http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1469-7610.2005.01425.x/abstract;jsessionid=AB79D0E46A6BE6F4D0B5600A134C6CB4.d02t02))

In še niti ne tako mimogrede: na spletni strani Natural News so se potrudili diskreditirati metaraziskavo IOM-a. Tam je toliko Gishevih galopov, da bi človek moral napisati knjigo, da bi ovrgel vse neumnosti. Za ilustracijo se torej osredotočimo samo na eno: med drugim trdijo, da Andrew Wakefield nikoli ni rekel, da cepivo proti MOR povzroča avtizem, da gre za propagando grdih grdih predstavnikov uradne medicine. Tule je umaknjeni Wakefieldov članek, pa lahko presodite sami.  Človeku, ki reče, A = B in B = C, ni treba reči A = C, kajne? Poleg tega pa: bi bilo težko kdaj v štirinajstih letih reči: “Ne, tega jaz nikoli nisem trdil, napačno ste me brali?” Ali ne postati izvršni direktor holističnega centra za raziskovanje avtizma, ki se ukvarja prav s to povezavo, za katero pravi, da nikoli ni trdil, da obstaja? A to, da je v patentu za lastno cepivo naravnost napisal, da cepivo proti MOR povzroča avtizem, je pa tiskarski škrat, tak, ki ne premetava le črk, ampak tudi vstavlja vsebino? Toliko o kredibilnosti strani Natural News.

Naslednjič pa o drugem mitu, ki pravi, da cepiva povzročajo avtizem zaradi vsebnosti živega srebra.

Avtor naslovne slike: MilitaryHealth

O črnih kozah in zgodovini cepljenja

Zgodovina cepljenja

Z Alenko sva začeli pisati članek o mitih, ki se pojavljalo v zvezi s cepljenji. Ampak še preden predstaviva mite, je prav, da nekaj besed povemo o zgodovini cepljenja. Ljudje se radi zatekajo k tradicionalnim, starodavnim vzhodnjaškim praksam, ker so čutiti manj oddaljene od človeka. In ko zahodna medicina laiku ni lahko razumljiva, saj zahteva poglobljen študij, se mu morda prav zato lahko zazdi tuja, saj je ne more začutiti. Zato je dobro, da pokažemo koreninjenje zahodne medicine v prav tisti tradicionalni, starodavni vzhodnjaški praksi, ki je čutiti tako smiselna, in opozorimo na bistveno nadgradnjo, ki jo prinaša sodobno medicinsko znanje. Prvi v seriji člankov o cepljenju in cepivih bo tako predstavil zgodovino cepiv. Mislite, da je ideja cepljenja stara kakih sto let? Pomnožite to z deset, pa boste bližje resnici.

O črnih kozah

Deklica, okužena s črnimi kozami. Deklica, okužena s črnimi kozami.

Zgodovina cepljenja je tesno prepletena z zgodovino črnih koz. Črne koze so bile stoletja najstrašnejša kužna bolezen, ki je ubila tudi do 30 % obolelih, najpogosteje otrok. Bolezen povzroča virus variola major, ko ta enkrat vstopi v človeško telo, traja en teden, preden se pokažejo prvi znaki okužbe. Virus se razmnožuje v limfnih vozlih, vranici in kostnem mozgu, potem pa zajaha bele krvničke in se preseli v male krvne žilice ob površini kože. Bolezen sicer najprej postane opazna, ko se pojavi visoka vročina, 38,5 do 40,5 °C, ki ji sledijo močan glavobol, bolečine v križu, včasih tudi v trebuhu, in bruhanje. Po dveh do petih dneh se nato pojavijo značilni gnojni  mehurčki, najgosteje po obrazu in okončinah. V najhujših primerih po tednu ali dveh nastopi smrt, preživeli pa na mestu mehurčkov največkrat (do 85 % bolnikov) dobijo brazgotine, do 5 % bolnikov pa lahko tudi oslepi ((5 % se morda ne sliši veliko, ampak pomislite, da je v Evropi osemnajstega stoletja 30 %, v Vietnamu konec devetnajstega stoletja pa 90 (!) % slepih oslepelo prav zaradi črnih koz. To številko postavi v popolnoma drugačno perspektivo. Vir.)) oz. ima zaradi dodatnih zapletov deformirane ude. Prvi dokumentirani primer črnih koz predstavlja mumificirano telo egipčanskega faraona Ramzesa V., ki je umrl leta 1156 pr. n. št., ((Po nekaterih virih 1145 pr. n. št.)) seveda pa se je bolezen pojavila še veliko prej. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Smallpox#Viral_evolution)) Bolezen se je skozi stoletja selila iz države v državo, s kontinenta na kontinent, konec drugega stoletja je bila že razširjena na Kitajskem, leta 430 pr. n. št. je pustošila po Grčiji, leta 165 n. št. so jo na Apeninski polotok prinesli vračajoči se rimski vojaki, po arabskih osvajanjih v 8. stoletju se je pojavila na severu Afrike in jugu Evrope, po križarskih vojnah pa se je sporadično začela pojavljati povsod po Evropi. Verjetno že v 12. stoletju pa so jo na vzhod in zahod Afrike prenesli trgovci in romarji. Do sedemnajstega stoletja je bila situacija že tako resna, da so bile epidemije črnih koz dve stoletji stalnica v Evropi, še več, prav črne koze so bile najpogostejši razlog smrti Evropejcev, ((Na leto naj bi jih zaradi črnih koz umrlo 400.000. http://en.wikipedia.org/wiki/Smallpox#Human_history))  prav tako so bili pogosti izbruhi v ameriških kolonijah in britanski Indiji. ((Encyclopaedia Britannica, geslo smallpox.))

In kako to, da danes črne koze ne pustošijo več? Za menoj, pogumni bralec.

O cepljenju

 

Nekoč

Nekoč, pred davnimi davnimi časi, takole približno pred 351 leti, je na Kitajskem zaradi črnih koz umrl cesar Shunzhi. Nasledil ga je njegov tretji sin, Kangxi. Kangxi je, preden je postal cesar, tudi sam obolel za črnimi kozami, ki pa jih je bil, kakopak, sicer bi ne mogel postati cesar, preživel. Prav zato je kasneje podprl zgodnjo različico cepljenja, ki ji pravimo variolacija ali inokulacija, ((http://en.wikipedia.org/wiki/Inoculation)) pri kateri so iz gnojnih mehurčkov okužene osebe spraskali vsebino in jo nanesli na ranico zdravega človeka ali pa so posušene kraste črnih koz pihnili zdravemu človeku v nos. O takem cepljenju je Kangxi ((http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11613281)) tudi pisal v pismu svojim potomcem:

”V času moje vladavine je bila odkrita metoda cepljenja, zato sem jo uporabil na vas, moji sinovi in hčere in moji potomci, in vsi ste preživeli črne koze na kar najveselejši način … Na začetku, ko sem metodo preizkusil na enem ali dveh ljudeh, me je neka starka obdolžila objestnosti, in je zelo energično govorila proti cepljenju. Pogum, ki sem ga zbral, da sem vztrajal pri postopku, je rešil življenja in zdravje milijonov ljudi. To je izredno pomembna stvar, na katero sem zelo ponosen.” (Vir.)

 

Cesar je svojemu času v resnici pripisoval preveč zaslug, po nekem, resda 800 let kasneje napisanem poročilu, naj bi tako metodo cepljenja na Kitajskem začeli prakticirati nekje v času dinastije Song okoli leta 1000, po drugem, verodostojnejšem poročilu, pa vsaj že sto let pred Kangxijem, zdravnik Wan Quan je namreč v delu Douzhen xinfa (痘疹心法) iz leta 1549 zapisal, da so ob inokulaciji s črnimi kozami nekatere ženske nepričakovano začele menstruirati. Tako pracepljenje pa so že mnogo prej poznali tudi Perzijci ((http://en.wikipedia.org/wiki/Muhammad_ibn_Zakariya_al-Razi#cite_note-4)) oz. Indijci, ((http://www.indianscience.org/dyk/t_dy_Q14.shtml))  knjigo o variolaciji, črnih kozah in ošpicah je na koncu devetega, začetku desetega stoletja napisal indijski zdravnik Al-Razi (865--925), v srednjeveški Evropi pa je bila knjiga med letoma 1498 in 1866 kar štiridesetkrat (po)natisnjena. ((http://ummmuhammadahmad.wordpress.com/2009/05/01/al-razi-on-smallpox-and-measles/)) Glede na to, da je Al-Razi dobro poznal grško medicino, se mi postavlja vprašanje, ali je bral tudi starogrškega zgodovinarja Tukidida, ki je leta 429 pr. n. št. v Zgodovini peloponeških vojn pri opisu epidemije črnih koz zapisal opažanje, da tisti, ki so preživeli epidemijo, ob kasnejšem stiku z boleznijo niso ponovno zboleli. ((Odpornost na reinfekcijo: http://www.nhs.uk/Planners/vaccinations/Pages/historyofvaccination.aspx))

Al-Razi. Al-Razi.

Kitajsko-perzijska metoda se je razširila ((http://www.indianscience.org/dyk/t_dy_Q14.shtml)) na Srednji vzhod, v Turčijo, pa tudi v Afriko. V Turčiji je med leti 1716 in 1718 variolacijo opazila Lady Mary Montagu, ki je črne koze preživela pred prihodom v Turčijo, ((http://www.netplaces.com/vaccines/a-historical-perspective/the-beginning.htm)) v Turčiji pa se je navdušila nad metodo in jo prinesla v zahodno Evropo. Zaradi zanimanja za variolacijo, ki ga je povzročila lady Montagu, se je v tistem času povečalo tudi zanimanje za Al-Razijevo knjigo. Vendar pa se na srečo razvoj cepiv ni ustavil tam, variolacija ima namreč kar precej nesprejemljivih stranskih učinkov: smrtnost inokuliranih ljudi je bila 2 do 3 % (še vedno pa 10-krat (!) manjša kot pri neinokuliranih, zato so ljudje tudi tvegali in se cepili), mogoča so bila resna obolenja, pa tudi inokuliranci so bolezen lahko prenašali na neinokulirane posameznike. Pa na Slovenskem? O variolaciji je pri nas leta 1766 pisal Janez Mihael Žagar, delo pa je izšlo nekaj let kasneje, ker je dunajska cenzura zavirala objavo. ((http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:4884/VIEW/))

Mary Montagu, Edward Jenner in Louis Pasteur

Kar nekaj epidemij in smrti kasneje, leta 1770, pa je angleški zdravnik Edward Jenner uvedel prvo moderno cepivo. Jenner je opazil, da kravje dekle ne obolevajo za kozami. Kravje dekle so bile v tistih časih znane po svoji lepi polti, saj jim kože niso zaznamovale koze. So pa dostikrat imele žuljave mehurčke na rokah, saj se je pri molzenju krav nanje prenesla kravja osepnica, kar je kravja različica črnih koz. Jenner je ugotovil, da so kravje dekle tako nenamerno postale odporne na črne koze, ker so se najprej okužile s kravjo osepnico. Da bi potrdil svojo tezo, je zdravega, osemletnega dečka Jamesa Phippsa okužil z osepnico, ki jo je dobil iz mehurčka kravje dekle Sarah Nelms. Deček je bil rahlo bolan 9 dni, 10. dan pa je bil že v redu. Takrat ga je Jenner še enkrat inokuliral, tokrat prav z virusom črnih koz. Deček ni razvil nikakršne bolezni, cepljenje je bilo uspešno. ((Encyclopaedia Britannica, geslo: Edward Jenner.)) Po takem cepljenju je James preživel izbruh črnih koz v rojstnem kraju brez kakršnih koli posledic, medtem ko so drugi otroci umirali. Ko je tako (tudi samemu sebi) dokazal moč cepiva, je Jenner cepil še svojega sina. ((http://www.netplaces.com/vaccines/a-historical-perspective/the-beginning.htm)) Vakcinacija (cepljenje) izhaja iz lat. besede vacca, kar pomeni krava, in dolgo je bil izraz vakcinacija v rabi samo za tako cepljenje s kravjimi črnimi kozami.

Prevod Muznikovega dela v slovenščino. Prevod Muznikovega dela v slovenščino.

Vakcinacijo proti črnim kozam so nekje od leta 1801 dalje opravljali tudi pri nas, za Goriško in okolico je poskrbel Anton Muznik, ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Muznik))  ki je sledil dobremu vzoru v Ljubljani delujočega prof. Vincenca Kerna, ((http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1066/VIEW/)) kasneje osebnega kirurga cesarja Franca, sledili pa so jima še drugi zdravniki, v Idriji Blaž Hafner, ((http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0715/VIEW/)) v Novem mestu Anton Pober ((http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2150/VIEW/)) idr., važno vlogo pri osveščanju o pomembnosti cepljenja pa je imel tudi Anton Slomšek. ((http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3074/VIEW/)) Da, prav tisti Anton Martin Slomšek, o katerem smo se učili pri pouku književnosti, duhovnik, škof in pesnik itd., ki ga je Papež Janez Pavel II. leta 1999 razglasil za svetnika.

V devetnajstem stoletju je Louis Pasteur nadalje razvil tehniko cepljenja, metodo atenuacije ali oslabitve mikroorganizmov s staranjem okužbene kulture, pri kateri kot aktivno sestavino v cepivu uporabijo mrtve mikrobe, ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Louis_Pasteur)) izraz vakcinacija pa v poklon Jennerjevemu odkritju razširil tudi na cepiva proti antraksu in steklini. ((Ian Glynn and Jenifer Glynn, The Life and Death of Smallpox, http://www.historyofvaccines.org/content/timelines/all))

DVAJSETO STOLETJE:

Variola vera, film Gorana Markovića z Radom Šerbedžijo in drugimi.

Variola vera, film Gorana Markovića z Radom Šerbedžijo in drugimi. Na začetku 20. stoletja črne koze v  več evropskih državah večinoma niso bile več endemične. Leta 1934 so bile izkoreninjene v Veliki Britaniji, leta 1936 v Sovjetski zvezi, leta 1964 v Kanadi, leta 1949 v ZDA, leta 1951 na Japonskem in leta 1961 na Kitajskem. Kljub temu pa je zaradi dobe svetovnih potovanj le mednarodno prizadevanje po precepljenosti svetovnega prebivalstva lahko popolnoma izkoreninilo naravno pojavljanje bolezni (kot posledica hladne vojne vzorce virusov črnih koz še kar hranita Rusija in Amerika). Tako je Svetovna zdravstvena organizacija leta 1967 začela cepiti celotne populacije v okolici vsakega poročanega izbruha črnih koz. ((Encyclopaedia Britannica, geslo smallpox.)) Do zadnjega izbruha črnih koz v Evropi je prišlo leta 1972 na Kosovu in v Beogradu, ko jo je v bivšo Jugoslavijo iz Iraka zanesel muslimanski romar. 175 ljudi je takrat zbolelo, od tega jih je umrlo 35, jugoslovanske oblasti pa so ob pomoči Svetovne zdravstvene organizacije cepile skorajda vseh 18 milijonov prebivalcev, meje so bile zaprte, v karanteni je bilo 10.000 ljudi, ki so bili v stiku z boleznijo ... ((http://en.wikipedia.org/wiki/1972_outbreak_of_smallpox_in_Yugoslaviahttp://www.sos112.si/slo/tdocs/bioloska_vojna.pdf)) Do leta 1975 bolezen ni bila več endemična v Indiji, do leta 1976 pa v Etiopiji. Zadnji endemični primer črnih koz je bil leta 1977 v Somaliji. Med leti 1977 in 1980 niso poročali o nobenem primeru črnih koz, z izjemo dveh okužb v Angliji leta 1978, kjer pa vir ni bila "spontana" naravna okužba, ampak laboratorij. Leta 1980 je Svetovna zdravstvena organizacija tako bolezen uradno razglasila za izkoreninjeno. ((Encyclopaedia Britannica, geslo smallpox.))

 

Danes

Človeštvo je prehodilo dolgo pot od opažanja, da se bolezen hitreje širi, če se zdravi družijo z okuženimi, preko inovativnih, pa vseeno zelo grobih oblik variolacije do cepiv, kot jih poznamo danes. Menjali so se letni časni, menjale so se vojne, selila so se ljudstva, rasla in propadala so mesta. Skozi vse te spremembe pa se je nepretrgoma vlekla nit gonila napredka: želja po razumevanju sveta okoli sebe, empatija in sla po življenju, včasih tudi v obliki sle po večni slavi in drugih manj plemenitih vzgibov, kot je želja pa zavojevanju drugih, ((http://www.bbc.co.uk/history/worldwars/coldwar/pox_weapon_01.shtml)) so poganjale najboljše ume generacij, da danes lahko živimo v svetu brez črnih koz. Pa ne le to, uspešno se lahko borimo proti boleznim, katerim smo bili prej prepuščeni na milost ali nemilost, kot so otroška paraliza, mumps, rdečke ipd. O mehanizmih bolezni in cepljenja namreč danes razumemo veliko več, kot so razumeli stari Perzijci, Indijci, Kitajci ali Grki.

Danes cepiva v grobem delimo na živa in mrtva, glede na to, kakšna je aktivna snov v cepivu. Živa cepiva vsebujejo oslabljene žive mikrobe ali ključni, strupeni sestavni del živega mikroba, medtem ko mrtva cepiva vsebujejo mikrobe ali ključni, strupeni sestavni del mikroba, ki so ga obdelali s toploto ali formaldehidom, da se ne more več razmnoževati. Ne glede na vrsto cepiva pa je princip delovanja pri vseh isti: cepivo vsebuje določeno količino antigena, to je snovi, ki, ko tako ali drugače pride v telo, v njem povzroči reakcijo imunskega sistema, in sicer proizvodnjo protiteles, ki antigen uničijo in si ga zapomnijo. Prav ta sposobnost zapomnitve omogoča delovanje cepiv: telo si zapomni, da je s takim antigenom že imelo opravka, hitro odpre predal, poišče shematski načrt in proizvede množico protiteles, še preden virus ali bakterija lahko naredi kakšno škodo. No, tisti del s predali je samo za boljšo predstavo, v resnici pa je vse skupaj še veliko bolj dramatično, v igri so tajni agenti, ki delujejo pod vzdevki spominska celica B, za prijatelje limfocit B, celice pomagalke, citotoksični limfocit T, celice zaviralke in spominski limfoct T, ki se vse bratijo v klubu limfocitov T. Več o samem mehanizmu cepljenja si v slovenščini lahko preberete odličen blogovski članek tule, o tolpi limfocitov pa tule in tule.

V naslednjem članku pa, kot rečeno, bomo obdelali nekaj najpogostejših mitov v zvezi s cepljenjem.

 

Zahvala

Hvala prof. F. V. Nekrepu za poslana gesla iz Britanske enciklopedije in članka o Jennerju in Waterhousu.Zainteresiranega bralca pa napotujem na: