Uvod v skepticizem

Kdo je skeptik

Kaj je skepticizem in kdo je skeptik

Ko se prvič srečamo z novo besedo, navadno pogledamo v slovar, da bi spoznali njen pomen. V SSKJ za skeptika piše:

[quotes]sképtik -a m (ẹ́) skeptičen človek, dvomljivec: skeptik tudi dokazom ne verjame / glede tega sem velik skeptik;[/quotes]

za skepticizem pa:

[quotes]skepticízem -zma m (ȋ) 1. filozofska smer, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: zavračati skepticizem; pristaš skepticizma 2. mišljenje, prepričanje, da ni nič zanesljivo resnično: to ni več skepticizem, ampak defetizem; iz njegove pesnitve odsevata skepticizem in pesimizem / vprašanja, polna skepticizma / znanstveni skepticizem.[/quotes]

Zaradi takih pomenov besed skepticizem in skeptik bi se kdo lahko upravičeno vprašal, zakaj nismo izbrali raje kakšne druge, manj zaznamovane besede. Vendar pa je tak splošni pomen besede, ki se mu je uspelo prebiti v (danes že 40 let stari in na gradivu izpred skoraj sto let sloneči) slovar, le eden od sodobnih pomenov besed skeptik in skepticizem. Toliko že lahko rečemo, da so skeptiki “privrženci skepticizma”. Kaj pa sploh je skepticizem?

(Tisti, ki se vam ne da brati opisa zgodovine skepticizma, preskočite naslednja dva odstavka in z branjem nadaljujte tule … tisti, ki pa bi radi ujeli samo srž skepticizma in nimate časa za dolge članke, pa skočite sem.)

Zgodovina skepticizma

Beseda prihaja iz antične Grčije: σκέπτομαι oz. skeptomai pomeni tehtanje, premišljevanje in pozorno opazovanje. To nas pripelje že bliže temu, s čimer se poistoveča sodobno skeptično gibanje, ki temelji predvsem na kritičnem razmišljanju. Skepticizem je filozofski in znanstveni pogled na svet, ki ima svoje korenine v antični Grčiji in Rimu. Za praočeta skepticizma bi lahko šteli Sokrata, ki je z vprašanji pri sogovornikih hotel vzbuditi kritično razmišljanje. Sekstus Empirikus, Piron, Karnead in drugi so v antičnem svetu promovirali skeptični pogled na svet. Skepticizem je bil nato v krščanski Evropi več kot tisoč let v zatonu, potem pa je doživel prerod v renesansi in razsvetljenstvu, ko so ga zagovarjali misleci kot Bayle, Descartes, Montaigne in Hume. Tako je obujenje modernega skepticizma vodilo do razvoja znanstvene revolucije v šestnajstem in sedemnajstem stoletju.

Obstajajo vsaj tri vrste skepticizma; prva je v svoji skrajni obliki negativna in nihilistična in je prav tista, ki se ji je uspelo prebiti v slovar. Ta vrsta skepticizma ima še danes zagovornike, trdi pa, da dokončno znanje ni mogoče, ne le v znanosti in filozofiji, ampak tudi na področju morale in politike. Taka vrsta skepticizma je popolnoma nezanesljiva. Človek v svetu ne more živeti v stanju nenehnega dvoma in neodločnosti. Drugo obliko skepticizma, ki se je razvila v antiki in se je razcvetela v modernem svetu, predstavlja Humov skepticizem, ki pravi, da moramo delovati v svetu in oblikovati svoja prepričanja o njem. Vendar pa je tudi po Humu resnična gotovost o tem, kaj je res in kaj ne, nemogoča, ker nam je stvarnost le posredno dostopna prek zaznav. Tretja oblika skepticizma pa se je na filozofski sceni pojavila v začetku dvajsetega stoletja. Charles Pierce in ameriški pragmatiki so dejali, da je skeptični dvom le ena od faz v procesu raziskovanja, ki pa ga lahko premagamo, ko so hipoteze preverjene z dovolj dokazi in utemeljenimi razlogi. Taka oblika skepticizma je pozitivna in konstruktivna in je omejena na točno določene, preiskovane okoliščine. Znanstveni raziskovalci se zavedajo, da njihove ugotovitve niso čisto dokončne in da se bodo v prihodnosti zaradi novih opazovanj in teorij lahko tudi nekoliko spremenile. Kljub temu pa znanost predpostavlja, da je zanesljivo znanje mogoče in da se do njega lahko pride z vztrajnim prizadevanjem.

Taki vrsti skepticizma rečemo znanstveni skepticizem. Znanstveni skepticizem je torej metodični skepticizem, pristop oz. metoda, s katerima poskušamo razločiti med nesprejemljivimi trditvami in trditvami, ki jih skeptična metoda ne ovrže. In prav na njem temelji skepticizem kot gibanje. ((Poleg znanstvenega poznamo še verski skepticizem, ki dvomi o posameznih verskih trditvah in dogmah, in filozofski skepticizem, ki pa je blizu pogledom, da razlogi za dvom zanikajo možnost spoznanja resnice.))

Skeptik je torej posameznik, ki do vsake trditve pristopi z določeno mero dvoma (skepse), odvisno od verjetnosti trditve. Skeptik se opira na znanstveno metodo, s pomočjo katere se trudi objektivno preučiti trditev, s katero se srečuje, da lahko pride do karseda z dokazi podprtega zaključka. Prav zato, ker skeptik ne daje prednosti ideologiji, ampak metodi, se dostikrat znajde v vlogi razkrinkovalca mitov in psevdoznanstvenih trditev.

Tako ni čudno, da je znanstveni skepticizem začel prodirati med splošno javnost, ko so taki ljudje iz sveta znanosti in zabave (!), kot sta na primer pisca popularne znanosti Martin Gardner in Carl Sagan, čarovnika/iluzionista Harry Houdini in James Randi, in drugi, ki jim je bilo dovolj tega, da različni samooklicani vedeževalci, zdravilci in šarlatani izkoriščajo ranljive in naivne ljudi, začeli razkrivati metode delovanja in trike, s katerimi so samooklicanci zavajali ljudi.

Kdo je torej skeptik

Skeptiki smo ljudje, ki zagovarjamo znanstveno in racionalno razlago za pojave in zavračamo čudeže in magijo. Za vsak sprva nerazložljiv pojav v naravi, ki ga je znanost dovolj preučila, se je namreč izkazalo, da ni čudež ali magija in da zanj obstajajo povsem logične razlage. Strele z neba razložimo z elektromagnetizmom, vulkane z geologijo in kugo z mikroorganizmi. Tako skeptiki, preden nekemu pojavu rečemo magija, preverimo, ali zanj obstaja razlaga v tem svetu. Prednost torej dajemo metodi, ne pa trditvam. Če se neka trditev ne sklada s poskusom ali pa ni logično trdna, potem je ne zagovarjamo. Za razliko od nekaterih drugih vej človekovega razmišljanja slepo verovanje v karkoli zavračamo. Dopuščamo vse možnosti, a verjamemo le tistim, za katere obstajajo zadostni dokazi. Kadar dokazov ni, preprosto rečemo, da ne vemo.

Ena od poglavitnih lastnosti skeptikov je tudi, da nam ni težko spremeniti mnenja o čem, kar smo prej imeli za resnično (ali neresnično), če se pojavijo nove, bolj verjetne teorije oz. novi, prepričljivejši dokazi, ki dokažejo nasprotno.

Za nas je verjetje slabost, ki se je zavedamo in jo hočemo prelisičiti. Ljudje po naravi radi verjamemo, ker so se naši možgani prilagodili, tako da smo lažje preživeli v naravi. Ena takih prilagoditev je prepoznavanje vzorcev. Michael Shermer je v enem od svojih govorov na TED-u lepo opisal situacijo, s katero so se srečevali naši predniki. Predstavljajte si, da ste v afriški stepi, od koder izhajamo. Nekaj zašumi v grmovju. Možgani bodo v šumenju listov takoj prepoznali nevarnega plenilca, zato jo bomo ucvrli. Tu sta mogoči dve napaki. Če smo jo ucvrli, v resnici je bil pa samo veter, potem smo se preprosto malo razmigali, večje škode pa nismo utrpeli. Če pa je nismo ucvrli, za grmovjem pa je bil res plenilec, potem smo bili izločeni iz genetskega bazena (ali po domače, smo umrli). S tem je Shermer preprosto ilustriral enega od razlogov za naše napačno dojemanje sveta. Večjo možnost za preživetje smo imeli, če smo verjeli instinktu in intuiciji. Ta pogled nam je svojčas omogočal preživetje. Danes, ko levi in tigri niso več tako velika grožnja kot takrat, pa nas zavira v razvoju, v mnogočem pa tudi ogroža preživetje (globalne spremembe, verske vojne, itd.).

Skepticizem poleg znanstvene metode zajema tudi poznavanje prirojenih napak pri razmišljanju (zmotnih logik in pristranosti), zaradi česar smo skeptiki še dodatno kritični do različnih trditev. S poznavanjem in priznavanjem lastnih, človeških omejitev še dodatno zmanjšamo možnost, da postanemo žrtev prevare sebe ali drugih. Z znanstvenim aparatom, ki ima vgrajene varovalke pred našimi prestrašenimi možgani, se izognemo prirojenim pomotam v razmišljanju. Z njim smo začeli odkrivati svet kot nikoli prej. Izkazalo se je, da nas naša intuicija rada pusti na cedilu. “Da se Zemlja vrti okrog Sonca, ne pa obratno? Ah, dajte no,” bi rekla intuicija, ker preprosto ni bila razvita za pazljivo, natančno, sistematično, dolgotrajno, skupinsko, včasih mukotrpno reševanje problemov. Kognitivni del možganov s sposobnostjo za analitično mišljenje se je razvil mnogo kasneje v evoluciji kot centri za strah in druga, bolj prvobitna čustva.

Neke vrste zaključek

Za konec pa malo za šalo malo zares še plonklistek (ki pa se utegne spremeniti, če bodo dokazi kdaj prevalili tehtnico na drugo stran … zaenkrat pa študija za študijo in sam napredek v znanosti kažejo, da postavke na plonklistku sodijo nanj). Skeptiki se načeloma strinjamo glede veliko tem in področij oz. konkretnih trditev, tako na primer večina ((Tudi mi smo samo ljudje in tako zmotljivi. :))) skeptikov ne verjame v akupunkturo, homeopatijo, astrologijo, napovedovanje prihodnosti (branje prihodnosti iz dlani, kavne usedline, tarot karte ...), kreacionizem, numerologijo, astralna telesa, komunikacijo z mrtvimi, jasnovidce, angele, telepatijo, telekinezo, prerokbe, preroke, da je nekaj dobro samo zato, ker je tradicionalno, indigo otroke, vilinska bitja, samoroge, NLP-je, kvantno mistiko, vitalizacijo vode in podoben larifari (zakaj ne, si boste lahko na naših straneh tudi prebrali). Verjamemo pa v trditve (prerasle v teorije), ki so dokazane, čeravno so morda nenavadne ali neintuitivne. Mednje sodijo naprimer: teorija relativnosti, evolucija in globalno segrevanje. Da, tudi globalno segrevanje; klimatski skeptiki so tisti nejeverni Tomaži iz ilustrativnega primera SSKJ, ki jih “noben dokaz ne prepriča”, in niso pripadniki znanstvenega skepticizma, saj za globalno segrevanje obstaja ogromno dokazov.

Skeptiki nismo ne verniki na eni strani, ne zanikovalci na drugi. Sprejemamo dokaze in verjamemo trditvam, podprtim z dokazi, in ne v trditve same. Vernik pa v trditev verjame ne glede na nedokaze ali celo dokaze proti. Tako se zgodi kot v primeru gibanja proti cepivom, kjer kljub vsem dokazom o varnih cepivih (varnih v smislu nepovzročanja avtizma, različni stranski učinki seveda obstajajo) nekateri še vedno ne verjamejo, da so varna.

Pri tem pa je na mestu še opomba o besedi “verjeti”: kadar govorimo o verovanju, pogosto slišimo, da skeptiki “v nekaj ne verjamemo” in da je to na nek način isto, kot bi v nekaj verjeli. To ne drži. Privzeti pogled na svet ni “verjeti” ali “ne verjeti”, temveč preprosto “ne vedeti”. Ko začnemo raziskovati in odkrivati, kaj deluje in kaj ne, šele lahko pridemo do nekega zaključka.

Amy Davis Roth, ena od avtoric bloga skepchick, je takole povzela, kaj je skepticizem kot sodobno gibanje:

[quotes]Spoznala sem, da obstaja čudovita obrobna skupnost, ki meji na mainstream, in mi vsi, vsak posameznik, ki sprejema radovednost, znanost ali katero koli od geekovskih umetnosti, ima pravico, da je njen del. Ne glede na univerzitetno izobrazbo, ki jo imaš ali je nimaš, ali na to, kakšen je naziv tvojega delovnega mesta ali kakšne so tvoje kvalifikacije, če imaš dar ali kaj pozitivnega, kar lahko prispevaš k tej skupnosti, ali če si preprosto želiš le naučiti se kaj več, bi se moral počutiti dobrodošlega v njej. Ta skupnost, s katero se jaz sama poistovečam, zaobjema _veliko_ več kot samo “skeptike”. Skepticizem je del nje, a je le en vidik tega. Gre za skupnost, ki ceni ideje in deljenje empiričnega znanja in na znanosti temelječih podatkov. Gre za svetovni nazor, katerega pozitivni in produktivni del hočem biti.[/quotes]

Iz povedanega je zdaj najbrž jasno, da ilustrativni primer iz SSKJ: “Skeptik tudi dokazom ne verjame”, tako izraža diametralno nasprotnost tistemu, kar sodobni skeptik je.

Viri oz. več za radovedne:

Avtor naslovne slike: boetter

 

Chemtrails: smiselnost teorije zarote

Contrails

O tej teoriji zarote je na skeptik.si v prispevku Chemtrails v Sloveniji pisal že Jernej. Ker pa se je on bolj omejil na ta fenomen v Sloveniji (slovenske spletne strani, članki na slovenskih blogih itd.), bom jaz poskušal malce bolj na splošno še enkrat na kratko pojasniti, zakaj pri tej teoriji gre, predvsem pa bom podal svoje mnenje, zakaj lahko po tehtnem razmisleku pridemo do sklepa, da je ta teorija zarote nesmiselna. Takoj na začetku je treba razčistiti, da t. i. chemtrailov ne smemo zamenjati za razne splošno znane oblike spuščanja različnih kemikalij v ozračje ali na tla, kot so npr. zapraševanje pridelkov, gašenje požarov, obarvani izpuh letal na letalskih mitingih, paradah in ostalih podobnih prireditvah. Od navadnih kondenzacijskih sledi naj bi se kemične sledi dalo ločiti predvsem po tem, da ne izginejo po razmeroma kratkem času, ((http://www.chemtrailcentral.com/report.shtml)) ampak ostanejo na nebu dalj časa (tudi do več ur) in se kasneje razširijo čez velik del neba, zaradi česar naj bi nebo postalo tudi bolj belo. ((http://www.skepdic.com/chemtrails.html)) Kot pri vsaki teoriji zarote obstaja tudi pri tej več bolj ali manj podobnih različic, ((http://en.wikipedia.org/wiki/Chemtrail_conspiracy_theory)) da pa si ustvarimo neko čim bolj splošno sliko, jo bom opisal takole: Večina teorij zarote chemtrails pravi, da nekatere sledi, ki jih vidimo za letali na nebu, niso kondenzacijske sledi (angl. "contrails", iz analogije s tem izrazom tudi izhaja beseda "chemtrails") ((http://educate-yourself.org/lte/chemtrailsoverpenn04may07.shtml)) ampak so ustvarjene umetno s škropljenjem neba in z nekim slabim namenom. Pri chemtrailih naj bi torej šlo za sistematično in namensko sproščanje kemičnih snovi visoko v ozračje (kot izpuh reaktvinih letal), cilji tega sproščanja pa se razlikujejo, odvisno od različice teorije zarote. Pri škorpljenju kemikalij v ozračje naj bi sodelovale ZDA, Kanada in večina članic EU, kot tudi članice Zveze NATO in njeni partnerji. ((http://www.chemtrailcentral.com/chemfaq.shtml))

Zgodovina in širjenje teorije zarote

Pojav teh posebnih kemičnih sledi na nebu naj bi bil po trditvah teoretikov zarote relativno nova stvar (omenjata se leto 1998 ((http://www.chemtrails911.com/intro_to_chem.htm)) in 1999 ((http://www.chemtrailcentral.com/chemfaq.shtml))). Resničnost trditve o uporabi kemičnih sredstev nad lastnim prebivalstvom pa zarotniki utemeljujejo z bojda javnim priznanjem ameriške vojske, da je izvajala testiranja bioloških orožij na vojakih, ki za to niso vedeli, prav tako pa naj bi celo časopisa Wall Street Journal in Washington Post poročala, da so zaradi izpostavljenosti kemičnim orožjem, ko je v preteklosti ameriška vojska delala poskuse z biološkim vojskovanjem, verjetno umirali civilisti. ((http://www.chemtrailcentral.com/chemfaq.shtml)) Po najbolj milih različicah te teorije zarote naj bi bile posledice škropljenja neznane oziroma naj bi bila posledica "modificiranje vremena"; ((http://www.chemtrailcentral.com/chemfaq.shtml)) kemična sled ali umetno ustvarjena plast naj bi namreč odbijala sončne žarke, s čimer ne bi le spremenila vremena, ampak naj bi nas tudi varovala pred sončnim sevanjem. Ker pa naj bi bila glavna sestavina teh škropiv okolju in človekovemu zdravju škodljiv aluminijev oksid, ((http://www.chemtrails911.com/intro_to_chem.htm)) naj bi škropljenje posledično povzročalo obolenja dihal in druge zdravstvene težave. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Chemtrail_conspiracy_theory)). Bolj radikalne variante te teorije zarote pa trdijo, da je namen ustvarjanja kemičnih sledi "geoinženiring", kontrola mišljenja ljudi (angl. "mind control"), ((http://www.chemtrails911.com/intro_to_chem.htm)) kontrola števila prebivalstva (angl. "population control" ali "population poisoning") ((http://educate-yourself.org/nwo/nwopopcontrol.shtml)) ali prisilno "cepljenje" populacije (angl. "inoculation program"). ((http://www.chemtrailcentral.com/chemfaq.shtml))

Fotografija več kondenzacijskih sledi

Teorija zarote se širi predvsem s pomočjo interneta ((Facebook, YouTube, razni blogi in spletne strani)) in radijskih pogovornih oddaj. ((To je še posebej razširjeno v Ameriki, med drugim teorijo zarote chemtrails širi znani radijski voditelj in filmski režiser Alex Jones)) ((http://www.prisonplanet.com/articles/april2008/130408Spraying.htm)) ((Sam sem nekaj časa spremljal skupino “Kdo je odgovoren za kemične sledi na nebu? (NO CHEMTRAILS SLOVENIA!)“: http://www.facebook.com/groups/106455366067760 na Facebooku)) Za več informacij in nadaljnje branje klikni sem (iskanje z iskalnikom Google; veliko materiala je v angleščini), za ogled filmčkov na portalu YouTube pa sem (večina posnetkov ima spremni komentar v angleščini).

Širjenje teorije zarote je pomenilo povzročanje panike, ena od posledic povzročanja panike pa je bila, da so vladne agencije začele prejemati na tisoče pritožb, v katerih so ljudje zahtevali razlago za ta po njihovem nov in zlonameren pojav. Zato so teorijo zarote javno razglasile za neresnico ameriške zračne sile, ((http://www.af.mil/shared/media/document/AFD-051013-001.pdf)) britansko Ministrstvo za okolje, prehrano in podeželje ((http://www.publications.parliament.uk/pa/cm200506/cmhansrd/vo051108/text/51108w11.htm)) in kanadski vodja parlamenta, ((http://www.holmestead.ca/chemtrails/response-en.html)) izjavo so podale tudi NOAA, EPA in NASA. ((http://www.faa.gov/regulations_policies/policy_guidance/envir_policy/media/contrails.pdf)) Vprašanje ((http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+WQ+E-2007-2455+0+DOC+XML+V0//EN)) o chemtrailih je bilo leta 2007 naslovljeno tudi na Evropski parlament, pristojni za poslanska vprašanja pa so odgovorili, da trditve teoretikov zarote poznajo, a da zanje ni nikakršnih dokazov. ((http://www.europarl.europa.eu/sides/getAllAnswers.do?reference=E-2007-2455&language=EN)) Prav tako so teorijo zarote za mit razglasili številni ugledni strokovnjaki; ((http://www.usatoday.com/weather/resources/basics/2001-03-07-contrails.htm#more)) slednji pojav pojasnjujejo kot navadne kondenzacijske sledi, ki zaradi določenih pogojev v atmosferi, kot so vlažnost, temperatura in smer vetra, dlje časa ostanejo vidne na nebu.

Mnenje Slovenskega meteorološkega društva

Spodaj prilagam še dele odgovora Slovenskega meteorološkega društva ((http://www.meteo-drustvo.si/data/upload/Contrails_21032010.pdf)) ((Podčrtal avtor članka.)) o domnevnih chemtrailih nad Slovenijo; to besedilo je odgovor na fotografijo na strani Modro nebo - Chemtraili nad Slovenijo, ki prikazuje neko tako sled nad Mariborom v mesecu maju leta 2008. V prvem delu, ki ga prilagam spodaj, meteorološko društvo v enem stavku strnjeno odgovori, za kaj po njihovem pri teh sledeh gre.

[quotes]Pri tej in podobnih slikah, ki smo si jih ogledali na spletnih straneh, ugotavljamo, da pri 'čudnih' pojavih na nebu ne gre za nič drugega, kot za navadne kondenzacijske sledi, ki jih za seboj puščajo vsa letala, ki v danih razmerah letijo dovolj visoko.[/quotes]

Drugi del njihovega odgovora pa zelo natančno razloži nastanek sledi na nebu, kot tudi pogoje, ki so potrebni, da se le-te dalj časa obdržijo na nebu oziroma da se razširijo na večje področje.

[quotes][Sledi] Nastanejo, ko se vodna para iz izpuha letalskih reaktivnih motorjev kot glavni produkt izgorevanja kerozina (poleg CO2 in nekaj običajne umazanije, predvsem NOx ter saj) zaradi mrzle okolice kondenzira na mikroskopskih delčkih, ki jih je v ozračju, še posebej pa v letalskem izpuhu, dovolj. Kako hitro kondenzacijska sled izgine (sublimira), pa je odvisno od vlažnosti in temperature zraka v okolici. Znano je, da je v bližini vremenskih front zrak v višinah dovolj vlažen, da kondenzacijske sledi sploh ne sublimirajo. Če upoštevamo še dejstvo, da je letalski promet v Evropi, pa tudi nad Severno Ameriko, precej gost in da je hitrost gibanja zraka v višinah okrog 10 km, kjer običajno letajo potniška letala, tudi več deset m/s, se letalske sledi počasi razširijo, tudi združijo med seboj in sčasoma lahko prekrijejo velik del neba. Nič nenavadnega tudi ni, če se sledi navidezno ali pa tudi zares križajo, saj letala ne letijo ves čas po isti poti oziroma na isti višini.[/quotes]

Satelitska slika kondenzacijskih sledi nad Italijo

Meteorologi v odgovoru tudi objektivno opišejo stanje (relativna vlažnost, hitrost gibanja zraka itd.) na nebu 17. marca leta 2010 ob 13-ih, ko naj bi med 12. in 13. uro nekateri opazili "sumljive sledi" v okolici Ljubljane. Ilustracijo je pripravil Evropski center za srednjeročno napoved vremena, spodaj pa prilagam še del besedila, ki se nanaša na omenjeno ilustracijo.

[quotes]V ilustracijo prilagamo sliko objektivne analize ozračja nad Slovenijo in širšo okolico, ki jo je za 17. marec 2010 ob 13h po lokalnem času pripravil Evropski center za srednjeročno napoved vremena. Slika prikazuje relativno vlažnost zraka na višini malo nad 10 km (ploskev 250 hPa), to je tam, kjer leti večina potniških letal. Lepo je videti, da je relativna vlažnost nad skoraj celotno Slovenijo višja od 90 %, kar predstavlja izredno ugodne pogoje za zelo počasen razpad kondenzacijskih sledi. Razen tega puščice, ki ponazarjajo smer, od koder je pritekal zrak na tej višini nad naše kraje, in hitrost gibanja zraka več kot 25 m/s, kažejo, da je zračni delec od severozahodne meje do Ljubljane potreboval manj kot dve uri. Torej so sledi, ki so jih ta dan opazili v okolici Ljubljane od 12 do 13 po lokalnem času zaradi visoke relativne zračne vlage, ki je onemogočila sublimacijo kristalčkov ledu, lahko potovale več ur in so nad naše kraje prišle od severozahoda, iz Avstrije ali celo Nemčije. Dolgotrajen obstoj sledi in prepletenost zračnih koridorjev, pa tudi ugodni pogoji za nastanek predfrontalnih visokih oblakov, pogojujejo nastanek najrazličnejših oblik in podob, ki jih lahko opazimo na nebu.[/quotes]

Analiza ozračja nad Slovenijo 17.3.2010

Zaključek

Če pustimo ob strani očitne luknje in nesmisle v tej teoriji zarote, se meni pri eni od bolj razširjenih variant te teorije zarote (tisti, ki omenja zastrupljanje populacije s škropljenjem kemičnih substanc v ozračje) zdi še najbolj problematično to, da je le-ta, v nasprotju z večino teorij zarot, ki imajo vsaj teoretično nek smisel (nek bolj ali manj verjeten konkreten namen oziroma cilj domnevnih "zarotnikov", čeprav v praksi nimajo veliko veze z realnostjo), že v svojem bistvu popolnoma skregana z logiko. Trezno premislimo: če bi nas naša vlada (ali katera koli vlada že pač) skrivaj zastrupljala s škropljenjem škodljivih kemičnih substanc v ozračje, ali ne bi s tem zastrupljala tudi sebe (in svojih otrok, sorodnikov, prijateljev)? Saj vendar možje na visokih vladnih položajih (oz. kateri koli že protagonisti te zarote) živijo v istih mestih in dihajo isti zrak kot tisti, ki naj bi jih zastrupljali. Prav tako je malo verjetno, da bi piloti komercialnih letalskih družb zavedno škropili strup nad lastno državo (in lastno družino in prijatelje). Saj je vendar jasno, da je nemogoče, da posadke letal ne bi opazile nenavadnega izpuha ali celo posebnih škropilnih naprav, pritrjenih na krila letal. So pa sicer teoretiki zarote tudi tu nekonsistentni, saj enkrat trdijo, da gre za skrivnostna "neoznačena" letala, drugič pa, da škropljenje opravljajo tudi letala na rednih linijah.

Iz povedanega lahko zaključimo, da je temelj za to teorijo zarote zmotna logika argumenta iz nevednosti, kajti protagonisti teorije zarote chemtrails trdijo, da je zarota resnična preprosto zato, ker ne vedo, da ni resnična oziroma ker naj jim “mi” ne bi mogli dokazati, da ni resnična.

Avtor naslovne slike: ikewinski

Astrologija

Astrologija

[quotes]Denar: zvezde se vam nasmihajo. Služba: zvezde vam mežikajo. Ljubezen: zvezde potujejo v pravo smer. Seks: zvezde crkujejo od smeha. ((Valetič, Ž. (2010). Terapija na kubik: blizu 2012 kratkih šal o religiji, psihoterapiji in ezoteriki. Ljubljana: Zenit, str. 82))[/quotes] Vendar ne vse zvezde! Astrologija je psevdoznanost, ki trdi, da na človekovo osebnost in na njegovo usodo vplivajo (nekatere) zvezde in (nekateri) planeti ter (nekateri) aspekti med njimi. Besedo “nekateri” boste sicer redko slišali od astrologa. Mojstri astrologi (ki so bili v samem začetku tudi nekakšni protoastronomi) so od vseh milijard zvezd in brezštevilnih drugih vesoljskih teles izbrali le Sonce, Merkurja, Venero, Mesec, Mars, Jupitra, Saturna, Urana, Neptuna, Plutona in tiste zvezde, vidne s prostim očesom, ki sestavljajo znana zodiakalna znamenja. Samo ta vesoljska telesa z njihovimi položaji in medsebojnim “astrološkim” delovanjem delujejo na človeka in naravo.

Kratek zgodovinski oris

Astrologija je definirana kot študij nebesnih teles in interpretacija njihovih vplivov na človeško osebnost, medsebojne odnose in naravne dogodke. Zasledimo jo lahko že v 3. stoletju pr. n. št., skozi zgodovino pa se je ohranila na dvorih, kulturnih centrih in univerzah vse do konca 17. stoletja, ko se je astronomija ločila od astrologije s ponovnim definiranjem osnovnih konceptov, ki si jih je do tedaj delila z astrologijo. Po ločitvi je astrologija v akademskih krogih strmo padala, ponoven vzpon v javnosti pa je doživela v 20. stoletju tako s popularizacijo časopisnih horoskopov in širjenjem novodobnih (newage) verovanj kot s ponovnim intelektualnim zanimanjem za statistično analiziranje astroloških trditev. ((Povzeto s http://en.wikipedia.org/wiki/Astrology))

Pro Crisibus Morborum et Aspectibus Planetarum Pro Crisibus Morborum et Aspectibus Planetarum [Zdravje, kot ga določajo planetarni aspekti, baročna astrološka karta] (Vir: http://www.georgeglazer.com/maps/celestial/crisibus.html)

Kritičen pogled

Namen tega članka je na kratko poučiti bralce, katera kritična vprašanja glede astrologije si lahko postavijo in nanje tudi dobijo odgovore, tudi če ne poznajo nobenih študij, ki astrologijo bodisi potrjujejo bodisi je ne potrjujejo. Poglejmo na astrologijo s kritičnega vidika.

  1. Zakaj starejši astrologi niso zaznali vpliva še neodkritih planetov?
  2. Če obstaja v vesolju nekakšna “astrološka sila ali vpliv”, zakaj na nas deluje vpliv le nekaterih izmed vesoljskih teles?
  3. Katera in kakšna je astrološka sila, ki naj bi vplivala na človeka? Sta to morda šibka ali močna jedrska sila? Morda elektromagnetizem ali gravitacija? Kakšna skrivnostna peta sila?
  4. Če prihaja vpliv od konkretnih planetov in ozvezdij, zakaj astrologi ne upoštevajo precesije enakonočij oz. precesije Zemljine vrtilne osi?

Precesija Zemljine vrtilne osi namreč pomeni, da se, ker Zemlja ni popolna krogla in njeno težišče ni v njenem središču, kot pri kolebajoči vrtavki smer Zemljine vrtilne osi počasi, vendar neprestano spreminja in opiše plašč stožca v približno 25.765 letih, ob čemer se premika tudi ekvatorialna ravnina. ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Precesija_enakonočij)) Zaradi tega pojava so vsa zodiakalna znamenja pomaknjena za eno znamenje nazaj. Oseba, rojena 26. junija, se tako ni rodila v ozvezdju Raka, temveč v ozvezdju Dvojčkov.

Poglejmo si nekaj odgovorov na naša vprašanja, ki jih lahko poiščemo v članku astrologinje Eme Kurent Ali poznamo svoje zvezde?, ki ga je objavila leta 1996. ((http://www.astroakademija.si/%C4%8Clanki/%C4%8ClankiEmeKurent/SLO/Alipoznamosvojezvezde.aspx)) Jasnih odgovorov sicer ne moremo najti, saj so v članku večinoma navržene informacije, ki zvenijo strokovno in celo znanstveno, a so dejansko brez pomena. Ilustrativen primer je takoj prvi odstavek, kjer avtorica nekritično enači gene in planete:

[quotes]Pred časom nas je časopisje seznanilo s presenetljivim znanstvenim odkritjem, da je na osnovi nekaterih genetskih struktur v človeku mogoče napovedati nagnjenost k agresivnemu vedenju. Lepa reč, saj to je ravno tisto, kar astrologi trdijo že od nekdaj, le da ne uporabljajo besede "geni", ampak "planeti"! V tem pa je -- preprosto rečeno -- tudi vsa razlika.[/quotes]

A vrnimo se k odgovorom. V nadaljevanju avtorica astrologijo označi kot “zibelko vseh znanosti” in po zgodovinskem pogledu lahko zasledimo povezavo z našim drugim vprašanjem -- in celo nekakšno rabo besedice "nekateri":

[quotes]Celotna astrološka teorija temelji na predpostavki, da je življenje na Zemlji tesno povezano z gibanjem planetov oziroma z nenehno spreminjajočimi se razmerji med Zemljo in nebesnim svodom. (Astrologi upoštevamo zgolj planete našega osončja in le kakih sto od neskončnega števila zvezd -- povsem zadosti za rezultate, ki jih iščemo.)[/quotes]

Zakaj so pomembni le planeti našega osončja? Zakaj od vseh milijard vesoljskih teles upoštevajo le kakih sto? Kako je to dovolj za rezultate? Kako ali kdo je določil, kateri so tisti, ki se jih upošteva? Trditev porodi več vprašanj kot odgovorov in nas pusti v nejasnosti.

Odgovor na tretje vprašanje bi lahko našli v temle stavku:

[quotes]Poudarili bi le, da astrologija že dolgo ne govori več o nekakšnih kozmičnih žarčenjih, temveč o "sinhronosti" -- pojavu, ko določeno fizikalno stanje (planeta, kota, stalnice ipd.) sovpada s pripisanim mu konkretnim izkustvom.[/quotes]

Tukaj je mišljen Jungov koncept sinhronosti: po Jungu gre namreč za pojav oz. izkušnjo, ko se na za nas pomenljiv način dogodita dva ali več dogodkov, ki pa so sicer navidez neodvisni drug od drugega in za katere velja zelo majhna verjetnost, da bi se zgodili po naključju. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Synchronicity)) Zanimiv pa je v citiranem odlomku tudi opomin, da astrologija o nečem "že dolgo ne govori več", ki nakazuje na nekakšen razvoj sicer statične, nespremenljive astrologije. Pa si poglejmo, če gre res za razvoj in napredek, izboljšavo astrologije na podlagi novih spoznanj, kot namiguje opomin. Osnova astrologije je enost z vesoljem -- in eden prvih predlaganih mehanizmov astrologije je bila musica universalis (glasba vesolja, tudi glasba planetov), starodavni filozofski koncept, ki je razmerja v gibanju nebesnih teles dojemal kot glasbo. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Harmony_of_the_Spheres)) ((http://en.wikipedia.org/wiki/Astrology#Core_principles)) V članku o astrologiji na Wikipediji poleg sinhronosti zasledimo še naslednje potencialne mehanizme delovanja: gravitacija,  divinacija, empirična povezanost brez posebne teorije ali posebnega mehanizma delovanja in celo elektromagnetizem -- mreža planetarnih polj in resonanc v sončnem sistemu. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Astrology#Mechanisms)) Astrolog Rob Tillett tako denimo v poskusu “razlage” mehanizma astrologije pravi, da so morda v vesolju še neznani mehanizmi oz. sile poleg veljavnega fizikalnega modela štirih temeljnih sil (elektromagnetizem, gravitacija ter šibka in močna jedrska sila) in kot potencialne kandidate vpelje temno energijo, temno snov, teorijo superstrun, energijo ničte točke in strukturo krogelnega stoječega valovanja snovi. ((http://www.astrologycom.com/astrol3.html)) Ker ni enotne teorije mehanizma astrologije, niti vsaj približnega dogovora med astrologi, težko govorimo o razvoju teorije astrologije. Opazimo pa lahko, da astrologi, ko se pojavijo druge ideje v fiziki, psihologiji itd., radi posežejo po njih kot možnih mehanizmih delovanja.

Odgovor na četrto vprašanje, zakaj ne upoštevajo precesije enakonočja, najdemo v naslednjem odstavku, kjer je omenjeno celo trinajsto zodiakalno znamenje:

[quotes]… krog nebesnih znamenj ni sestavljen in [i.e. iz] ozvezdij (kamor spada tudi njen "trinajsti" Kačenosec), ampak iz zodiakalnih znamenj, ki niso nič drugega kot časovno-prostorska razdelitev ekliptike (navidezna pot Sonca okrog Zemlje, ki jo Sonce opravi v letu dni) na dvanajst enakih delov. […] Znamenja, kot jih poznamo, so resda dobila ime po dvanajstih poglavitnih ozvezdjih, ki se nahajajo za ekliptiko, a spomnimo se, da naš, astrološki zodiak, določa ekliptika, ne ozvezdja! Ozvezdja se z znamenji prekrivajo samo zelo približno. V prvih pomladnih dnevih je v ozadju Sonca tako na primer ozvezdje Rib, čeprav "štejemo" v tem času znamenje Ovna! Poleg tega se položaj ozvezdij v odnosu do znamenj spreminja, saj ekvinokcijska točka zaradi nekakšnega "tresenja" Zemlje drsi počasi nazaj po nebesnem svodu (takoimenovana "precesija ekvinokcijev").[/quotes]

Iz odstavka lahko vidimo, da astrologom (oz. vsaj konkretni astrologinji ne) niso pomembna dejanska ozvezdja v vesolju, temveč namišljena znamenja na ekliptiki. Da dejansko stanje ozvezdij nima nič z astrologijo (ki pa naj bi ta stanja preučevala), potrjuje tudi kratek odstavek o precesiji enakonočij v sicer 416-stranski knjigi Velika šola astrologije: “[Precesija enakonočij] pa sploh ne vpliva na astrološko teorijo, ki se nanaša na relevantne segmente neba, ne pa na ozvezdja, ki se v njih pojavljajo in po katerih so imenovani.” ((Parker J. in D. (1993). Velika šola astrologije: korak za korakom od začetnika do mojstra. Ljubljana: Slovenska knjiga)) S tem je za avtorja zadeva zaključena in v knjigi se ne ponovi več.

Astrologija nima ustrezne znanstvene teorije o tem, kako delujejo nebesna telesa na človeka, kar je eden od razlogov, da se kvalificira kot psevdoznanost, in kot taka je popolnoma nekredibilna za podajanje trditev o naravi nebesnih teles, ljudi in človeške psihologije. Že malo dvoma in kritičnega razmišljanja s podporo osnovnošolskega znanja je dovolj, da pod površino astrologije odkrijemo neskladnost (po eni strani upoštevajo položaje dejanskih planetov, po drugi zgolj namišljena znamenja na ekliptiki), kontradiktornost (astrologija je bodisi znanost bodisi ni znanost, pač kakor jim ustreza v določenem trenutku) in vraževerje (ker vera v delovanje planetov v kombinaciji z namišljenimi znamenji drugega ne more biti).

V čem je torej trik astrologije, da se zdi, kakor da zares vpliva na človekov značaj in usodo? Mnogi ljudje in astrologi bodo namreč z veliko mero iskrenosti prisegali, da deluje in da so doživeli dokaze na lastni koži. Najverjetnejša razlaga ni v delovanju nekaterih nebesnih teles niti v Jungovi (kritizirani) sinhronosti, temveč v Forerjevem učinku skupaj s potrditveno pristranostjo. Forerjev učinek, ((http://en.wikipedia.org/wiki/Forer_effect)) imenovan tudi Barnumov učinek, ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Barnumov_učinek)) je tendenca ljudi, da splošen opis osebnosti ocenijo kot zelo natančnega, ker naj bi veljal izključno zanje. Pri potrditveni pristranosti gre za ignoriranje podatkov, ki so za nas nepomembni, in zapomnitev tistih podatkov, ki so pomembni. Ko ljudje, ki verjamejo v astrologijo, berejo svoj osebni horoskop (predvsem rojstno karto, ki je bila izdelana izključno zanje), s potrditveno pristranostjo iščejo v zapisu trditve in domneve, ki se ujemajo z dejstvi in dogodki v njihovih življenjih, ignorirajo trditve, ki zanje ne veljajo, in na splošno ocenijo horoskop kot precej natančen. Natančneje je Forerjev učinek denimo opisan v članku na blogu I feel psychology Psihološki vidik horoskopa. Delovanje Forerjevega učinka si lahko pogledate tudi v posnetkih (ki so sicer v angleščini in trenutno še brez podnapisov, a bodo v prihodnje podnaslovljeni):

Zaključek

Opazili boste, da na prvo vprašanje nismo dobili (niti slabega) odgovora. Če ga boste kdaj zastavili kakšnemu astrologu, se nikar ne pustite odpraviti z njihovim privzetim odgovorom na težka vprašanja.

Po pričakovanjih tudi v Veliki šoli astrologije najdemo zanimivo opozorilo mladim astrologom pred skeptiki:

[quotes]Končno se morate zavedati, da boste imeli vedno opraviti s skeptiki in (kar je najbrž bolj nevarno) ljudmi, ki astrologijo narobe razumejo. To bodo včasih eni in isti ljudje. [...] Kar se tiče skeptikov, ki jim ni do tega, da bi dokaze sploh pogledali, pa jim odgovorite tako kot sir Isaac Newton: “Gospod, jaz sem stvar študiral -- vi je niste.” To še vedno ostaja zelo dober odgovor.[/quotes]

Pogledati in preveriti dokaze je bistvo skepticizma -- resen skeptik bo vedno pogledal dokaze in jih pretehtal. Resen skeptik prav tako ne bo nasedel argumentu iz avtoritete, kot je podan v zgornjem primeru. Anekdota pravi, da naj bi Newton ta stavek izjavil po tem, ko je nekdo žaljivo govoril o astrologiji, a v resnici sploh ne drži, da je ta odgovor povezan z astrologijo. ((http://www.staff.science.uu.nl/~gent0113/astrology/newton.htm)) Odgovor pravzaprav ni “zelo dober,” ker spraševalca enostavno ignorira in celo podcenjuje (če mu teorijo razložimo, kaj je ne bo sposoben doumeti?) in ponižuje, namesto da bi vprašani  poskušal stvar razložiti, pojasniti in dopustiti, da jo spraševalec dojame.

Ob poskusih razumeti astrologijo nas razlage astrologov le vrtijo v krogu kontradiktornosti in nejasnosti, ob iskanju dokazov pa žal ostanemo praznih rok.

 

Več informacij:

Naslovna slika: Remko van Dokkum

Chemtrails v Sloveniji

Chemtrails Slovenija

Ker ni povsem jasno, kaj letala dejansko pršijo, saj uradno ne pršijo ničesar in ker nobena organizacijani vzela vzorcev teh sledi, ne vemo, ali je to pršenje zdravju škodljivo,ali ne.” – www.modronebo.info Tako kot pri vseh teorijah zarote obstaja tudi pri pojavu chemtrails več različic. V tem članku se bomo osredotočili na slovenski vir – spletno stran www.modronebo.info. Naš namen ni kritizirati posameznega avtorja, ampak prikazati napačno sklepanje celotne skupnosti. Na navedeni spletni strani so prevedli dokument ((http://www.modronebo.info/dokumenti/Nebo!.pdf)) iz nemške revije Raum&Zeit ((http://www.modronebo.info/dokumenti/Himmel!.pdf)) kot glavni vir informacij o fenomenu chemtrails. Avtor originalnega članka je Gabriel Stetter.

Kaj so chemtrails?

Po mnenju Stetterja gre pri chemtrails(chemical trails ali kemične sledi) za dobro organiziran skrivni projekt škropljenja nevarne aluminijeve zmesi iz komercialnih in vojaških letal. Posledica je padec zračne temperature za 7 stopinj in ustalitev vlažnosti zraka pri približno 30 %. Efekt  naj bi bil opazen ves teden, nakar se vremenski pogoji stabilizirajo na običajne. Potem pa sledi nov val škropljenja. Kot začetek projekta avtor navede leto 1995.

Vzroki, sodelujoči in posledice

Avtor zatrjuje, da v projektu sodeluje zračno letalstvo ZDA, zveza NATO in tudi nekateri komercialni letalski prevozniki, kot je npr. Boeing. Za zadnjo trditev seveda ne predstavi nobenih dokazov, ampak se sklicuje na subjektivno opažanje vremena ob vojaških akcijah NATA (npr. v Jugoslaviji leta 1999).

Kot glavni vzrok za škropljenje ozračja avtor navaja boj proti podnebnim spremembam. Na tem mestu se lahko takoj vprašamo o smiselnosti zadnje trditve. Vlada ZDA do nedavnega sploh ni obravnavala globalnega segrevanja kot resničnega problema. Spomnimo se, da so ZDA edina (resna) država, ki ni ratificirala Kyotskega sporazuma ((http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Kyoto_Protocol_signatories)). Za podrobnosti nas avtor napoti na patent z naslovom »Stratospheric Welsbach seeding for reduction of global warming« iz leta 1991 ((http://patft.uspto.gov/netacgi/nph-Parser?Sect1=PTO2&Sect2=HITOFF&p=1&u=%2Fnetahtml%2FPTO%2Fsearch-bool.html&r=1&f=G&l=50&co1=AND&d=PTXT&s1=5003186.PN.&OS=PN/5003186&RS=PN/5003186)). Klimatski podatki iz zadnjih dvajsetih let ((http://en.wikipedia.org/wiki/Global_warming)) pa potrjujejo, da se ozračje še naprej segreva. Ob tem lahko takoj pomislimo na dve stvari: prvič, da vloženi patent ne dela tistega, kar trdi, in drugič, da škropljenja sploh ni, saj postopek pravzaprav ne deluje.

Kot posledice chemtrailov avtor navaja domnevne ocene Svetovne zdravstvene organizacije (angl. World Health Organization; kratica WHO) in Centra za nadzor bolezni (angl. Center for Disease Control, kratica CDC) iz ameriške zvezne države Maryland, ki bojda navajata kar 2 milijardi žrtev v času trajanja projekta, ki naj bi skupaj trajal kar 50 let -- od leta 1995 do leta 2045. Pozabi pa omeniti točen dokument ali raziskavo, v kateri naj bi bile omenjene številke tudi uradno zapisane. Podatek namreč pomeni letno kar 40 milijonov smrti kot posledice delovanja chemtrailov. Ker akcija traja že od leta 1995, bi do sedaj po zgornji logiki moralo za posledicami chemtrailov umreti 600 milijonov ljudi. To ni v skladu s tem, da WHO ocenjuje približno 60 milijonov smrti ljudi na leto, pri čemer predstavi tudi podrobno delitev vzrokov za smrt ((http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_causes_of_death_by_rate)).

Neposredni dokazi

Mogoče so zgornji podatki o številu smrti zaradi chemtrailov samo malce pretirani. Bi pa teorijo zagotovo potrdila neodvisna raziskava merjenja delcev v zraku ob pojavu chemtrailov. Avtor se pritoži, da so takšne analize drage in neučinkovite zato, ker se delci hitro razpršijo. Nato pa doda, da je bilo opravljenih več tovrstnih raziskav, ki naj bi potrdile 7-krat višjo vsebnost aluminijevih delcev, kot je to običajno. Seveda pa pozabi zapisati avtorje in naslove takih raziskav. V Sloveniji imamo več raziskovalnih inštitucij ((http://www.ki.si/raziskovalna-podrocja/okolje/)), ki so sposobne potrditi ali zanikati hipotezo povečanih nevarnih delcev v zraku. Zanimivo, da se še noben naš teoretik zarote ni domislil takšne enostavne poti za dokončno potrditev chemtrailov. Ob tem bi zagotovo vzbudil pozornost vse svetovne javnosti. Kaže, da teoretiki zarote raje teoretično špekulirajo s številkami, vojaškimi dokumenti in patenti. So pa zunaj bile opravljene take neodvisne raziskave, ki pa niso pokazale nobenih dramatičnih odstopanj ((http://www.grida.no/climate/ipcc/aviation/031.htm)). Takšnih raziskav pa seveda teoretiki zarote ne morejo navajati kot vir, saj bi šlo za direktno (objektivno) nasprotovanje njihovim (subjektivnim) teorijam.

Dodatni viri:

Avtor naslovne slike: Lars Plougmann

Morda si skeptik, če ...

Skeptiki

Malo za šalo, malo zares. Morda si skeptik, če:

  • poznaš več kot 3 vrste zmotnih logik.
  • misliš, da je homeopatija ena najbolj nesmiselnih stvari pod soncem.
  • je tvoji mački ime Schrödinger.
  • ti gre na bruhanje, ko slišiš ime Silvia Brown.
  • greš preverit dejstva, preden komentiraš na YouTube.
  • uporabljaš več kot 10 % svojih možganov in to tudi veš.
  • greš iskat kontra argumente in ne le potrditev za neko trditev.
  • si koga že vljudno prosil, naj ne moli zate.
  • veš, kdo je James Randi.
  • veš, da anekdota ni enako dokaz.
  • se vsakič zgražaš, ko je na TV reklama za iRenew.
  • greš takoj na snopes.com, ko prejmeš mamino e-pošto.
  • poznaš kratico SGU.
  • ti začne trzati noga, ko je govora o new-age energijah.

Bi na seznam dodal še kaj? Potem to zapiši v komentar.

Avtor naslovne slike: Scott Hurst

Carlosova potegavščina

Carlos

James Randi, veliki človek, čarodej, skeptik in razkrinkovalec šarlatanov je konec 80. let prejšnjega stoletja izvedel genialno potegavščino, ki je pokazala, kako ljudje radi verjamemo v nadnaravno in fantastično; v konkretnem primeru v kanalizirane mojstre modrosti. Neka avstralska televizijska hiša je leta 1988 stopila v stik z Randijem in ga prosila, naj pokaže ljudem, da je kanaliziranje mojstrov v onstranstvu dvomljiva zadeva. Randi je s svojo ekipo in z igralcem Joséjem Alvarezom ustvaril lik Carlosa, 2000 let starega mojstra (guruja) z Antlantide, ki ga Alvarez kanalizira. Alvarez je po ogledu posnetkov ljudi, ki domnevno kanalizirajo mojstre, zelo prepričljivo odigral svojo vlogo. Randi je z ekipo natisnil številne letake z lažnimi informacijami o neobstoječih revijah, časopisih, krajih, mestih, radijskih in televizijskih postajah in posnel radijske in televizijske intervjuje, ki se niso nikoli zgodili. Ob prihodu v Avstralijo so naredili veliko medijsko reklamo in nastopili v oddaji televizijske hiše, ki je najprej stopila v stik z Randijem. En sam telefonski klic v ZDA bi takoj razkrinkal, da gre za prevaro, a ni nihče poklical. Alvarezovi oz. Carlosovi nastopi so bili vsi brezplačni in množice so se zgrinjale, da bi videle in slišale atlantidske modrosti mojstra Carlosa. Carlosova ekipa je celo pobirala naročila za atlantidske kristale, ki pa so bili zgolj kosi starega asfalta, pobrani v ulici nedaleč stran od prizorišča. Ljudje so čutili starodavne energije in potrjevali, da je to to, da je Carlos resnično kanalizirani mojster.

Prišel je pa trenutek, ko sta Randi in Alvarez razkrila, da je bila vse skupaj le potegavščina. Nekateri so bili šokirani, predvsem mediji so se počutili prevarane (čeprav sami niso storili popolnoma ničesar, da bi preverili resničnost trditev in podatkov). A pravih vernikov to razkritje seveda ni spravilo s tira. Carlosa so spodbujali, naj se ne ukloni zli zaroti, ki se jo uperili proti njemu, da oni verjamejo vanj, da držijo z njim …

Randi in Alvarez z ekipo so nategnili praktično vso Avstralijo in pokazali, kako zelo hočemo verjeti. Dejstva ne štejejo; trdimo, da čutimo in vemo, kaj je res in kaj ne. Soočanje z dejstvi je namreč nevarno, saj pogosto od nas zahteva spremembo pogleda na svet in priznanje samemu sebi, da smo se (morda) motili. Nihče pa se rad ne moti.

 

Viri in več informacij:

Članek o potegavščini v The Skeptic's Dictionary: "Carlos" hoax

Spodaj si lahko ogledate videa, v katerih Randi pripoveduje o Carlosovi potegavščini.

Mislim, da nas mediji žalijo

PZ Myers

Dr. PZ Myers ((Dr. PZ Myers je biolog in profesor na Univerzi v Minessoti.)) je v svojem članku "I think we've been insulted by American book publishers" zapisal: [quotes]Richard Wiseman, duhovit in razsvetljujoč skepticistični psiholog, je napisal knjigo Paranormalno, v kateri je duhovito in razsvetljujoče seciral paranormalne trditve. Knjigo sem dobil že pred izidom, ker sem nekaj posebnega, in jo zelo priporočam. Priporočajo jo tudi Skepchicks. Zgodilo pa se je nekaj zanimivega. Wiseman je Britanec, zato je knjiga najprej izšla v Združenem kraljestvu, ko pa jo je poskušal objaviti tudi v Združenih državah, so se tukajšnji založniki zdrznili:

“Knjiga se je v Združenem kraljestvu dobro izkazala, kupovali pa so jo tudi založniki v mnogih drugih državah. Kljub temu so večji ameriški založniki le zadržano podprli skepticistično knjigo. Nekateri so predlagali, da jo dopolnim z namigi, da so duhovi resnični in da jasnovidne moči morda vendarle obstajajo! Nobene resne ponudbe nismo dobili in kaže, da bo ameriško občinstvo (od katerega jih 75 % verjame v paranormalno) prikrajšano za priložnost za branje o skepticizmu,” je napisal Wiseman na svojem blogu.

Bizarno. Čarobni krog je sklenjen, kajne? Med nami je toliko lahkovernežev, da knjige in televizijske oddaje prikrojijo tako, da zadovoljijo naše napačno razmišljanje, namesto da bi ga izzvale in predstavile v drugačni luči, ljudje pa zato postanejo še bolj lahkoverni. Verjetno je tak pristop smiseln, če je tvoj cilj prodati ljudem čimveč opekačev in pralnih praškov, ne pa jih izobraževati.

Kljub temu imamo srečo: Wiseman se je odločil obiti ameriške založnike. Knjige bo kar izvažal k nam, tako da bodo lahko modrejši med nami postali še bolj modri. Naslednjič, ko boste vključili televizijo in bo na sporedu kakšna trapasta oddaja o duhovih, jo le izklopite in rajši vzemite v roke Paranormalno. Ta ni samo dobra za vas, je tudi okusna.[/quotes]

Pa so res samo Američani tisti pregovorni bedaki? Njegovemu zapisu, ki po mojem mnenju odlično opisuje stanje tudi v naši družbi, lahko brez napora najdem slovenski primer istega začaranega kroga. Pred dnevi je bila na popularni slovenski televiziji oddaja s prispevkom, v katerem so si pobliže ogledali akupunkturo. Predstavili so zdravnika, ki je prišel s Kitajske, in štiri njegove zadovoljne stranke. Resnično niso mogli najti ene nezadovoljne stranke ali strokovnjaka z nasprotnim, skeptičnim mnenjem? Vemo namreč, da praviloma uspejo najti nasprotno mnenje, kadar v intervjujih nastopajo resni znanstveniki. Večina ljudi odobrava akupunkturo, zato so oddajo prikrojili večini. Tista večina bo od tiste oddaje naprej toliko močnejša, saj je bilo vendar po televiziji. Tako se začenjamo vrteti v istem začaranem krogu, kot so se že pred nami začeli vrteti Američani. Na Američanih ni nič tako posebno bedastega, da ne bi tistega poznali tudi pri nas. Zato pomislite naslednjič, ko boste naleteli na vsebino, ki vam ustreza: je morda le pobožala vaš ego in prodala reklame?

Avtor naslovne slike: syslfrog

Energetske zapestnice in padec zapestnic Power Balance

Energetske zapestnice

Energetske zapestnice so tudi pri nas na voljo že nekaj časa, prodajajo jih tudi s pomočjo tv oglasov. Gre za gumijaste ali kovinske zapestnice, za katere trdijo, da vzpostavljajo ravnovesje, vračajo moč in obnavljajo energijo, in to počno s pomočjo naravnih frekvenc/biopolja/negativnih ionov ... Nosijo jih celo filmske in športne zvezde, torej zagotovo delujejo. Kajne?

Power Balance

Ena takih energetskih zapestnic se imenuje Power Balance. Gre za gumijasto zapestnico z visoko ceno okoli 60 dolarjev, ki ima na odebeljenem delu hologram. Nekaj trditev proizvajalca:

  • Naše telo ima energetsko polje.
  • Proizvajalec Power Balance je ugotovil, kaj so optimalne frekvence za naše telo.
  • V zapestnico je vgrajen hologram s temi frekvencami.
  • Če postavimo ta hologram v naše telesno energetsko polje, ga bomo uravnali na isto frekvenco.
  • Uravnavanje našega energetskega polja do petkrat izboljša ravnotežje, moč in fleksibilnost.

Vse našteto je navadno tehnično nakladanje, ki nima nobene veze z realnostjo. Uporaba strokovnih izrazov se sliši dobro in da naivnemu kupcu občutek, da kupuje nekaj, kar je bilo znanstveno in strokovno potrjeno.

Izguba ravnotežja zapestnic Power Balance

Decembra 2010 so proizvajalci PowerBalance na avstralsko spletno stran morali napisati sledeče:

  • V naših oglasih smo trdili, da zapestnice Power Balance izboljšajo moč, ravnotežje in gibljivost.
  • Priznavamo, da ni trdnih znanstvenih dokazov, ki podpirajo naše trditve, in da smo se v skladu z uredbo (s52 - Trade Practices Act 1974) obnašali zavajajoče.
  • Če mislite, da smo vas z našim oglaševanjem zavedli, se vam opravičujemo in vam ponujamo polno vračilo kupnine.

Tako priznanje je avstralskim skeptikom uspelo doseči po naslednjih dogodkih ...

Richard Saunders, avstralski skeptik, je odlično prikazal (ne)delovanje zapestnice, tako da je prodajalcu izdelka zastavil nalogo, naj ugotovi, kdo od testiranih ima pri sebi zapestnico. Prodajalec je padel na celi črti. Posnetek iz avstralske oddaje:

Richard Saunders je skupaj z doktoricama Rachel Dunlop and Krissy Wilson v videu za Skeptic Zone odlično prikazal, kakšne trike so uporabljali prodajalci Power Balance, da so lahko podkrepili svoje trditve, in kakšno vlogo ima pri tem učinek placebo.

Sledila je ocena avstralske revije za varstvo potrošnikov Choice, ki je leta 2010 zapestnici Power Balance dodelila nagrado za izdelek, ki se ga je treba najbolj izogibati.

Dr. Ken Harvey je poslal pritožbo avstralskemu uradu za terapevtske pripomočke (Therapeutic Goods Administration).

Vse to je pripeljalo do tega, da je morala  decembra avstralska veja podjetja Power Balance spremeniti svoje trditve o zapestnici − http://www.powerbalance.com/australia/CA

Ameriški Power Balance pa je s svoje spletne strani umaknil povezavo do avstralske spletne strani − http://www.powerbalance.com

Še mnoge druge ...

Pri nas prodajajo nekaj podobnih zapestnic pod imeni iRenew, Q-Link, Bio-Ray ... in vsa spremna (oglaševalska) besedila sledijo isti formuli:

  • uporabljajo veliko strokovnih izrazov,
  • sklicujejo so na izmišljene, nedokazane energije,
  • zatrjujejo, da se boste ob uporabi počutili bolje.

Edini učinek, ki ga imajo te zapestnice, je učinek placebo, kar pa nikakor ne pomeni, da zapestnice delujejo. Zaradi placeba, ker torej oseba pričakuje, da se bo njeno počutje izboljšalo, se zares počuti boljše, bolj sproščeno, bolj gibljivo, bolj zdravo. Takemu pojavu rečemo nespecifičen učinek, saj izboljšanja ne moremo izmeriti, gre le za občutek, da se je izboljšalo splošno počutje.

A tak občutek izboljšanja bi lahko dosegli s kakršnim koli izdelkom, za katerega bi trdili, da bo imel na nas pozitivne učinke, zato namesto 40 € za "pravo" zapestnico vzemi kuhinjsko gumico, si povej, da ti bo pomagala, in učinek bo isti. Nekaj € pa prihranjenih.

Viri:

Avtor naslovne slike: ShaneRounce.com

Zgodba ni dokaz

Zgodba

Zgodbe so eden najpogostejših zmotnih elementov pri argumentiranju. Zagovornik neke trditve bo pogosto podpiral svojo trditev z zgodbo o svoji ali sosedovi izkušnji. Poglejmo si nekaj primerov takšnih zgodb, ki so nam gotovo že poznane:

  • Homeopatija deluje, vzel sem homeopatsko tableto in čez 4 ure nisem imel več glavobola.
  • Vsak dan pijem vodo iz informiranega kozarca in že pol leta nisem bil prehlajen. Ti kozarci so neverjetni.
  • Moj sosed je molil in naslednji dan dobil povišico v službi, vidiš, da molitev deluje.

Nezanesljivo Zgodbe so zelo nezanesljive, saj se pri njih zanašamo le na spomin in pravilno poročanje avtorja trditve. Ljudje smo zmotljivi, pomešamo dogodke, pozabimo in smo na splošno nezanesljiva priča.

Zmotno Pri teh zgodbah gre skoraj vedno za zmotno logiko "post hoc ergo propter hoc" (po tem, zato zaradi tega), kjer je potegnjena napačna vzročna povezava med dogodkom, ki je sledil drugemu dogodku. Če dogodek Y sledi dogodku X, še ne pomeni, da je dogodek X povzročil dogodek Y.

Selektivno Ljudje si radi zapomnimo zadetke in pozabimo na zgrešitke. V drugih besedah, pri zgodbah gre pogosto za to, da si je oseba zapomnila, ko je neko zdravilo (navidezno) delovalo, a je pozabila ali pa ignorirala vse ostale dogodke, ko zdravilo ni pomagalo.

Ne upošteva drugih spremenljivk Problem pri teh zgodbah je vedno osredotočenje le na ključne dele zgodbe in zanemarjanje ostalih spremenljivk. Če vam bo nekdo povedal, da je vzel homeopatsko zdravilo, čez 5 ur pa se je počutil bolje, ne bo upošteval ostalih mogočih razlogov za olajšanje bolečin. Morda je pomagala voda, ki jo je pil v tem času, morda pojedeno jabolko, morda pa bi bolečina minila sama od sebe.

Radi imamo zgodbe Ljudje radi poslušamo zgodbe in zato si jih tudi hitro zapomnimo in povemo naprej, a žal dobra zgodba še ne pomeni dobrega dokaza.

Kako potem vemo, kaj zares deluje? Pravilni testi − klinični testi − so izvedeni v kontroliranih pogojih z naključno izbranimi ljudmi, placebo kontrolo in z dvojno slepo metodo (tisti, ki dajejo zdravila pacientom, ne vedo, kaj jim dajejo, tako da ne vplivajo na rezultate testov).

Pri poslušanju takih zgodb moramo biti zelo skeptični, kritično pregledati trditve in jim ne kar verjeti na prvi pogled.

V zaključek pa še primeren citat, ki ga pripisujejo Franku Kotsonisu:

[quotes]Množina besede 'zgodba' niso 'podatki'.[/quotes]

Avtor naslovne slike: nicola.albertini

Lebdenje? Seveda ne.

Lebdenje

Na slikah je videti, da človek lebdi nad tlemi in se pri tem le malo opira na palico.

Poglejmo si dve (ne enakovredni) razlagi za to lebdenje. Pri prvi sprejmemo, da človek zares lebdi, kar pa pomeni, da moramo popolnoma spremeniti naše znanje o delovanju sveta. Pri drugi gre za preprost trik. Po occamovi britvi je preprostejša razlaga pravilnejša in seveda gre za preprost trik, kjer lebdeči sedi na posebnem zvitem stolu. Oglej si video, ki to razkrinka.