Vera v znanost

Znanost

Velikokrat slišimo besedno zvezo "vera v znanost" kot argument, da smo skeptiki enaki kot kdo drug, ki verjame v homeopatijo ali angele. Da tudi mi "verujemo" v znanost, kar je enako kot kakšno drugo verovanje. Problem morda tiči v pogostosti stavkov, ki uporabljajo besedno zvezo "znanost pravi" ali “znanost ne ve”. To lahko hitro da napačno sliko, da je znanost kakšna institucija ali celo gospa v beli halji, ki govori, kako stvari stojijo.

Še ena taka pogosto uporabljena besedna zveza je "znanost ne priznava", kjer lahko zopet zmotno interpretiramo, da je znanost kakšna ustanova. Gre pa le za krajšo verzijo sledečega: "dokazi, preizkusi in meritve kažejo v smer, da nekaj stoji tako in tako". Če torej ni (dobrih) dokazov za delovanje homeopatije, to ni zato, ker "znanost ne priznava", ampak zato, ker vse kaže na to, da homeopatija ne deluje. "Znanost ne priznava" bi lahko povedali tudi na drug način, kot "realnost ne priznava".

Znanost ni ne institucija, ne ustanova in tudi ideologija ni. Znanost je metoda za odkrivanje delovanja sveta, najboljše orodje za objektivno iskanje resnice oz. realnosti. Znanost z dokazi, meritvami in testi pride do nekih zaključkov -- sklepov. Ko so na voljo novi dokazi, se zaključki po potrebi spremenijo. To bi lahko kdo štel za slabost, vendar pa je ravno obratno, v tem je moč znanosti. Novi dokazi pomenijo nova spoznanja, pomenijo opustitev napačnih ali nedelujočih enot, kar posledično pomeni napredek. Noben kritik znanosti ne bo nikoli tako krut do znanosti, kot je znanost sama do sebe.

Pri znanstveni metodi je torej vrstni red: 1) dokazi, ki jim sledi 2) sklep. To je zelo pomembno, saj obraten proces lahko pomeni nekaj čisto drugega. Kadar gre za ideje ali zaključke, katerim sledi iskanje dokazov, ki bi potrdili neke že oblikovane sklepe, moramo nemudoma zastriči z ušesi. V takem primeru gre namreč za psevdoznanost. Lep tak primer je npr. kreacionizem, kjer najprej pogledajo, kaj piše v Bibliji, in nato poiščejo (slabe) dokaze za potrditev napisanega.

Znanost je torej metoda za odkrivanje delovanja sveta in trenutno je to tudi najboljša metoda (in če se izkaže, da ni, bo znanost to popravila :)). Vera se ne ukvarja z realnostjo oz. jo zanika, saj je ne zanimajo dokazi in preizkusi. Če bi jo, že po definiciji to ne bi bila vera.

"Vera v znanost" torej ni ravno smiselna besedna zveza, saj ne gre za nobeno verovanje, temveč le za uporabo metode, s katero odkrivamo, kaj je realnost, kaj deluje in kaj ne.

Ne smemo pa zamešati znanstvene metode z znanstveniki. Tudi znanstveniki so ljudje in ljudje smo zmotljivi. Zato mora biti vsak preizkus, predvsem tak, ki kaže na nova odkritja, ponovljen oz. ponovljiv. In ne samo, da ga mora ponoviti dr. Jože, ponoviti ga morata še dr. Smith ali dr. Ping iz drugih držav. Če nekaj drži, bi moral vsak znanstvenik kjerkoli na svetu priti do enakih rezultatov. Če se to ne zgodi, je razlog lahko napaka pri prvotnem testu ali pa so bili rezultati celo izmišljeni – ponarejeni.

Naj zaključim z enim zame boljših citatov, za katerega žal ne vem, (če) komu pripada: "Znanost je ponižna pred dokazi."

Avtor naslovne slike: ezran

 

Posnetki predavanj s 6. kongresa skeptikov v Berlinu

6. svetovni kongres skeptikov

Berlinski organizatorji kongresa so obljubili, da bodo posnetke vseh predavanj naredili javno dostopne. Tisti, ki ste bili maja na Skeptikih v pubu in vas še posebej zanima kakšno specifično predavanje, pa tudi ostali, ki vam tisti dan druženje ni zneslo, pa bi si radi pogledali, kako in kaj je bilo, si to lahko ogledate na naslednjih povezavah:

Predavanja so žal malo raztresena in čisto preveč počasi jih objavljajo.

S temle nagovorom pa se je začel kongres:

Uživajte!

O cepljenju in Družinskem zakoniku

Družinski zakonik

V tednih pred objavo 1. mita o cepljenju je cepljenje postalo celo orodje kampanje proti Družinskemu zakoniku. Po elektronski pošti krožijo sporočila o tem, da bodo Centri za socialno delo ob morebitnem sprejetju zakonika lahko odvzeli otroka staršem, ki otrok ne cepijo, in tistim, ki svojim otrokom določijo vegansko, vegetarijansko ali presno prehrano. Podrobno je na ta natolcevanja odgovorila vrhovna sodnica Mateja Končina Peternel. Več si lahko preberete tukaj, bistven pa je tale odstavek: [quotes]Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen. Zato, da država lahko kakorkoli poseže v pravice staršev, mora biti dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen tako, da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju.[/quotes]

Na kratko torej: ni res.

Prisilno cepljenje poleg tega ne bo mogoče, saj necepljeni otrok ni v take vrste nevarnosti, ki jo ureja za nekatere sporni člen. Vprašanje je, ali se vegani in nasprotniki cepljenj zavedajo, da s tem, ko nasedajo na tovrstna zavajanja, potencialno slabšajo položaj vseh otrok. Del zakonika, ki se napačno interpretira, predvideva odvzem oziroma zdravljenje otroka, ko sta njegovo življenje in zdravje _tisti trenutek, ko je nujen odvzem_ hudo ogrožena. Pri tem je sicer zelo zanimivo tudi to, da taisti starši, ki otrok ne cepijo, mislijo, da jim bo država odvzela necepljenega otroka zaradi hude ogroženosti zdravja. Mar to pomeni, da sami mislijo, da je necepljeni otrok hudo ogrožen?

Značke ZA in katoliško-pravoslavno-muslimanska trojica PROTI

Si lahko predstavljate, da otrok umira, ker starši zaradi svojega prepričanja ne dovolijo transfuzije krvi? Bi v tem primeru podprli zdravljenje proti volji staršev? Kajti za takšne primere gre! Si predstavljate, da otroka doma oba starša redno pretepata? Bi v tem primeru podprli odvzem otroka? Ja, za takšne primere gre! Odvzem otroka je skrajni ukrep, ki je na voljo državi, da zaščiti otroka, ko so izčrpane vse druge možnosti. DZak namreč uvaja tudi načelo milejšega ukrepa, po katerem je pri odločitvi za vmešavanje države treba najprej poskrbeti, da so starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, le toliko, kolikor to koristi otroku, in pa, “predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otroka staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka”. (159. člen DZak)

Tudi po do sedaj že veljavni zakonodaji je staršem mogoče odvzeti otroka (na kar nasprotniki kar nekako pozabljajo, pa ni trenutna zakonodaja nič bolj jasno pisana, ko v 120. členu ZZZDR pravi, da se staršem otroka vzame, “če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.”), s tem da DZak uvaja pomembno novost, po kateri je odvzem otroka tudi časovno omejen  (164. člen DZak), česar trenutno veljavni zakon sploh ne predvideva.

Še na eno zmotno logiko pri razpravah o zakoniku bi radi opozorili: na zmoto popolne rešitve oz. nirvane, po kateri je nekaj označeno za slabo, če ni popolno. DZak prinaša veliko dobrih rešitev, pri katerih se nama zdijo najpomembnejše hitro posredovanje države, ko je otrokovo življenje v neposredni nevarnosti, in pa vsaj delno reševanje problematike istospolnih partnerjev in njihovih otrok, medtem ko v nekaterih bojda spornih točkah ostaja enak obstoječi zakonodaji. Če dosedaj otrok niso odvzemali staršem in jih prisilno cepili ali pitali s svinjskimi zrezki, zakaj bi to počeli sedaj? Primer se vam morda zdi absurden, ampak ni nič manj absurden kot zastrahovalna taktika, ki so se je lotili nasprotniki.

Glej tudi:

Vira fotografije:

Naslovna slika: semza.si