Polna cena homeopatije

Ob ogledu raznih soočenj na nacionalni televiziji o temah, ki sodijo kvečjemu v rumene medije, se pogosto spomnim na proces proti Oscarju Wildeu, ki je bil obtožen homoseksualne zveze. Kljub resni in zelo realni grožnji stroge kazni ni izgubil občutka za humor in neverjetno lahkotnost debatiranja. Na vprašanje tožilca Edwarda Carsona, ki ga je stalno lovil v past, ali se mu kratka zgodba The Priest and the Acolyte ne zdi nemoralna, je mojster besede v svojem značilnem slogu parafraziral enega od citatov v Dorianu Grayu in mirno odgovoril: “Še huje, slabo je napisana!”

Skočimo za skoraj sto dvajset let naprej v času na četrtek, osmega januarja 2015, ko je bila na sporedu oddaja Tarča z naslovom Homeopatija: Čas za soočenje na RTV Slovenije. Ob sprenevedanju ne le gostov, ki zagovarjajo homeopatijo, ampak celo voditelja in novinarjev prispevkov, ki so očitno imeli vajo v lažnem uravnoteženju informacij, sem pogosto pomislil na vso tragičnost usode Oscarja Wilda, ki je bil obsojen na dve leti zelo strogega zapora. Ob mučnem spremljanju oddaje, kjer je bila lažna dilema glavna tema sprevrženega sprenevedanja, sem v razmeroma kratkem času uspel skovati naslednjo parafrazo gornjega dialoga.

In nisem ostal samo pri eni:
“Ali uradna medicina razume, kako naj bi homeopatija delovala?”
“Še huje, homeopatija sploh ne deluje.”

“Priznajte, da tako kot medicina tudi homeopatija ni vsemogočna!”
“Še huje, homeopatija sploh ne deluje.”

Še zadnja, obljubim.
“Povejte mi, ali so homeopatska zdravila cenejša kot alopatska?”
“Še huje, sploh ne delujejo.”

Upam, da zdaj razumete, kako težko poslušam take oddaje, ki se izogibajo pomembni temi oz. se jo dotaknejo zgolj izjemoma in še takrat na način, ki ni vreden odgovornega novinarstva. Ironija je, da je razmeroma enostavno zastaviti okvirje dobro strukturirane razprave. Če si od ekonomistov sposodim nekaj terminov, se namreč o homeopatiji lahko pogovarjamo z dveh različnih vidikov:

  1. pozitivni vidik: ali homeopatija deluje bolje od placeba ali ne? Pri tem vprašanju ni pomembno, ali smo do drugih ljudi spoštljivi ali ne; ni pomembna naša strpnost ali nestrpnost; vodilo “živi in pusti živeti” nima prav nič (zilch, gar nicht, nada!) s tem vidikom. Tudi ni pomembno, kaj o tem menimo skeptiki. To je vprašanje izključno v domeni dokazov in znanstvene metode;

  2. normativni vidik: če je homeopatija zgolj placebo, vseeno lahko pomaga. Ali bi to veljalo izkoristiti z ustrezno državno regulacijo in kakšna naj bi ta regulacija bila? Jo je treba dekriminalizirati, tj. dovoliti, da jo prakticirajo zdravniki brez bojazni, da bodo izgubili licenco? Ta vprašanja so kompleksnejša in upravičujejo pisano zasedbo gostov. Različna mnenja so zaželena, vendar nas to vseeno ne odvezuje od zahteve, da so dobro argumentirana.

Zelo enostavna in relevantna razdelitev, kajne? Pa vendar debata vedno znova zaide v shizofreno močvirje, kjer se razpravlja o nekakšnem prostoru med tema dvema vidikoma ali, po vzoru Schrodingerjeve mačke, kar obema vidikoma naenkrat. Takemu prostoru se ni uspela ogniti niti pričujoča oddaja, kar je spričo kolumne, ki je oddajo najavila in kjer je bilo implicitno obljubljeno, da se bo govorilo predvsem o drugem vidiku, dodaten razlog za razočaranje. Vzrok za to shizofrenijo je vsekakor v naravoslovni nepismenosti uredništva oddaje in/ali meni težko razumljivi želji po uravnoteženosti mnenj za vsako ceno. Razdelitev vidikov jasno pokaže, da je uravnoteženost pomembna samo za normativni vidik, za pozitivnega pa le izjemoma, saj imamo v ta namen strokovne publikacije. Kakorkoli že, lažno uravnoteženost šarlatani rade volje pograbijo z obema rokama, iz razlogov, ki jih bom poskušal pojasniti kasneje.

“Še huje — sploh ne deluje!”

Res je, homeopatija ne deluje nič bolje od placeba, o čemer smo na tem portalu že pisali. Za enega bolj svetlih trenutkov v oddaji je bil zaslužen profesor na Medicinski fakulteti, Igor Švab, ki se ob 40:04 (štirideset minut in štiri sekunde v oddaji) za razliko od gostje Mance Košir ni spuščal v plehko spoštljivost in je rekel bobu bob: “Teorija je zanimiva, problem je pa v tem, da ne deluje!”

Podporniki homeopatije imajo na to pripravljenih veliko odgovorov, čeprav bi bili skeptiki zadovoljni že s precej manjšim številom argumentov, če bi bili med njimi kakšni bolj kakovostni. Eden bolj zabavnih, ki v oddaji eksplicitno sicer ni bil omenjen, je pa dokaj pogost, povsem resno zatrjuje, da skeptiki ne moremo razpravljati o učinkovitosti homeopatije, ker nismo prebrali niti ene knjige o tej tematiki. To me precej spominja na teološko kritiko, da ateisti ne morejo debatirati o obstoju boga in izvoru moralnosti, če niso prebrali niti ene resnejše teološke razprave. Po isti logiki tudi otrok ne sme reči, da je cesar nag, dokler se ne poduči o izjemnih krojih in eksotičnih tkaninah cesarjevih novih oblačil. Jasno je, da ima ta “argument” zgolj humoristične kvalitete.

Drugi “prepričljivi” argumenti so anekdotični dokazi in ustvarjalci oddaje so podpornikom homeopatije izražanje tovrstnega vraževerja ne le olajšali, ampak ga celo spodbujali. Tudi če bi bile zgodbe zadovoljnih uporabnikov podane v duhu normativnega vidika, bi bilo to povsem nepotrebno, saj tudi skeptiki priznavamo, da je učinek placeba resničen[1]. Zato se ti prispevki zajedajo v čas, ki bi bil bolje izkoriščen za razpravo o zanimivih dilemah normativnega vidika. A jasno je, da je bilo to storjeno v duhu pozitivnega vidika, saj je bil na koncu objavljen prispevek o homeopatiji za živali in rastline, za katere je voditelj jasno rekel (jojmene, naravoslovna nepismenost!!), da placebo ne more biti vzrok za dokumentirane “zdravilne učinke”. Več o tem v naslednjem razdelku.

Seveda učinek placeba ni edini dejavnik, ki otežuje vrednotenje učinkovitosti določenega zdravilnega ukrepa ali zdravila, kar razni šarlatani pogosto zamolčijo. Pred, med in po procesu zdravljenja lahko na končni izzid vplivajo številni dejavniki: objektivni in subjektivni. Zato se izvaja študije primerjav med večjimi skupinami ljudmi (ne le srečnimi posamezniki), ki se med sabo razlikujejo po prejemanju domnevne intervencije (placebo ali zdravilo v identični obliki), ne da bi sami vedeli, v kateri skupini so. Je to res tako težko razumeti? So tovrstne študije, temelječe na znanstvenih principih, nekaj preveč abstraktnega in od resničnega življenja tako odmaknjenega, da imajo anekdote prednost? Zakaj potem šarlatani tako radi zaigrajo prav na karto študij, ko čutijo, da jim manjka kredibilnosti? Gostja Maruša Hribar tako npr. omeni, da je na to temo kar 5000 študij. A če odštejemo študije, ki ne dokazujejo, da je homeopatija kaj boljša od placeba, so metodološko sporne[2] katerih rezultatov se ne da ponoviti v podobnih pogojih ali pa naslavljajo zgolj normativni vidik (da zdravstvene zavarovalnice lahko s homeopatijo privarčujejo), se število teh študij nevarno približa ničli, zato me je Ihanova pretirana vljudnost, da je 5000 pravzaprav zelo malo, kar presenetila[3].

Predsednik Zdravniške zbornice Andrej Možina, ki je bil gost oddaje, je pojasnil učinek dodatnega dejavnika (25:45), ki anekdotične dokaze prikaže v precej manj svetli luči. Omenil je, da so spontane ozdravitve pogoste (kar 50 %) že pri tako potencialno resnih obolenjih, kot so predrakave spremembe. Pomislili bi že, da je to kar zapleten dodaten dejavnik pri kvantitativni analizi učinka, a na žalost ni bilo videti, da bi se implikacije tega spoznanja voditelja dotaknile, še manj pa ostalih podpornikov homeopatije.

Poleg spontanih ozdravitev, ki so še toliko bolj pogoste pri manj resnih obolenjih (ali bolečinskih stanjih), je manj pogosto omenjena t. i. regresija: pojav, ki je dal ime regresijski analizi (in ne obratno). Kadar imamo opraviti s kroničnim obolenjem, se lahko simptomatika zelo spreminja iz dneva v dan (ali na drugačni časovni skali), vseeno pa sledi nekemu trendu. Kadar se stanje izrazito poslabša (ali močno izboljša), je to stanje enega ali drugega ekstrema manj pogosto kot povprečno, vmesno stanje, zato obstaja visoka verjetnost, da se bo stanje kasneje izboljšalo oz. poslabšalo tudi brez posegov. Pride torej do regresije proti vmesnemu stanju oz. trendu. Ta pojav dodatno oteži analizo anekdotičnih dokazov in lahko privede do diametralno nasprotnih zaključkov.

Cesar vrača udarec

Kljub tem dobro utemeljenim zadržkom, ki kličejo k previdnosti pri eksperimentu in naknadni analizi, je jasno, da bodo mešalci megle še vedno prisegali na anekdotične dokaze, se sklicevali na veliko število anekdot (glej šalo na začetku članka) in na čudna naključja, da se spontane ozdravitve in regresije in placebi zgodijo vedno ob zaužitju homeopatskega pripravka. Slednji “argument”, ki je spet zgolj anekdotičen, je zame dobil zanimiv preobrat ob branju poglobljenega intervjuja homeopata Jošta Klemenca, ki je bil s prispevkom predstavljen na začetku oddaje (4:51). Jošt pravi:

zakaj pri istem pacientu, ko mu dam nepravo zdravilo in se mu zdravje nič ne izboljša, potem poiščem drugo zdravilo, ki je pravo, in se mu zdravje zelo izboljša? Kako tak pacient postane nenadoma dovzeten za učinek placeba?

Ignorirajmo bizarno zahtevo po zamenjavi dokaznega bremena; torej da moramo skeptiki dokazati, da je tudi v tem primeru šlo za placebo (ali za kakšen drug dejavnik[4]), in ne obratno. Že tako je citat dvoumen. Ne vemo namreč, ali je bil to nameren ali nenameren preizkus. Je bolniku namenoma dal najprej napačno zdravilo, da bi s tem testiral homepatijo? Ta skok v empirične vode bi bil seveda nadvse pohvalen, če bi bil izveden na večjem vzorcu ljudi z ustrezno metodologijo ter bi pacienti na preizkus pristali. Bolj verjetno pa je — in na tem mestu priznam, da špekuliram —, da je bolniku v najboljši veri dal pravo zdravilo. Ki ni delovalo. Ker je za isto bolezen na voljo več homeopatskih pripravkov, mu je dal drugo zdravilo, ki je delovalo. Vse v redu, kajne?

Nikakor! Ob takih eksperimentih je kriterij za pravo zdravilo nujno tavtološki. Pravo zdravilo je namreč definirano zgolj s tem, da se je enemu bolniku stanje hitro izboljšalo[5]. Pravo zdravilo je torej tisto, ki deluje. Napačno zdravilo je tisto, ki ne deluje. Ne dvomim, da je Klemenc argument navedel, da bi nas, skeptike, spravil v hudo zadrego. A vsaj zame je do homeopatije tak argument kvečjemu obremenjujoč in vse bolj sumim, da je to eden od razlogov, da ima homeopatija za iste bolezni veliko zdravil (več kot sto, pravi Klemenc). Homeopatsko zdravilo torej ne deluje vedno, vendar ima homeopat še vedno na voljo veliko izgovorov … khm … drugih zdravil [6]. Drugače rečeno, homeopat lahko v vodo postavi več trnkov in čaka, da bo prijela riba v podobi enega od dejavnikov ozdravitve, ki s homeopatijo nimajo veze. Metaforično gre preprosto za obteževanje igralne kocke. Ker dobre študije take umetne učinke nevtralizirajo, ni čudno, da so si v svojih sklepih enotne: homeopatija ne deluje.

Morda ste opazili, da sem v teh odstavkih velikokrat uporabljal besedo “lahko” in nekaj malega špekuliral. To sem storil namenoma, ker govorim samo o možnih motečih dejavnikih. Na tak način seveda ne morem dokazati, da homeopatija ne more delovati. V bistvu tega ne morem narediti na noben način, tudi s študijami ne, če imamo v mislih strogi 100 % dokaz. Kvečjemu lahko naredimo raziskave in sklenemo, da zdravilen učinek ni bil zaznan. In pri homeopatiji se tako izkaže vedno znova in znova. A zgolj predpostaviti, da placebo (ali kakšen drug dejavnik) že ne more biti prisoten, in to predpostavko izkoristiti kot izgovor za šlampasto metodologijo, je prvovrstni intelektualni bankrot. Vendar smo tega od šarlatanov že vajeni, od nacionalne televizije, ki ljudsko modrost postavlja ob bok znanstvenim metodam, pa ne.

Placebo in živali?

Pri razpravi o placebu je bila pristranskost uredniške ekipe najbolj očitna, saj sta tako voditelj (53:35) kot novinarka prispevka o agrohomeopatiji (1:18:27) sledila svojemu boleče nezadostnemu razumevanju tega pojava, ki je izzivu gostje Hribarjeve “kako pa pojasnjujete učinek placeba pri veterinski homeopatiji, pri agrohomeopatiji ali pa pri dojenčkih?” dal prekomerno napihnjeno kredibilnost. Težko je reči, kaj je hujše: da novinar nekritično ponavlja mnenje pristranske gostje, ali da je razumevanje učinka placebo, kot ga izkaže ta ista gostja, ki se zapovrh še hvali z izkušnjami iz znanstvene medicine, zelo površno.

Na izziv Hribarjeve in iskren nejeverni nasmešek veterinarke Maje Holeček, ki ne vidi “kako bi jo [psičko] lahko ena [homeopatska] kroglica prepričala, da se bolje počuti” odgovarja Steven Novella:

[Argument] sloni na predpostavki, da noben učinek na dojenčku ali živali ne more biti placebo, a to je huda zmota. Učinek placeba je lahko posledica pozornosti zdravilca ali kakšnega drugega nespecifičnega učinka. Lahko je celo zgolj posledica pristranskega opazovanja — opazovalec sam se torej lahko odziva na placebo.

Zgolj predpostaviti, da pri živalih, dojenčkih in rastlinah ne more biti učinka placebo[7] in ga posledično ne upoštevati pri zasnovi študije, je eno veliko sprenevedanje. Hribarjeva ga je še poglobila z omembo, da homeopati ocenjujejo, da je v homeopatiji približno 30 % učinka del placeba (24:45). Kje je dobila to številko, je težko reči, vendar je ni treba ocenjevati, saj je očitno iz pregleda študij, da homeopatija ne deluje nič bolje od placeba. Delež placeba v homeopatiji je torej precej netrivialnih 100 %[8].

Ves govor o placebu je skrajno ironičen. Skeptiki večkrat poslušamo očitke šarlatanov, da živimo s plašnicami in da nismo dovolj odprti do stvari, ki jih ne razumemo ali jih nočemo razumeti. Placebo je učinek, ki ga ne razumemo prav dobro, vendar ga priznava tudi najbolj goreč skeptik. Ker je učinek v nasprotju s homeopatijo resničen, ga znanstveniki raziskujejo (najde se tudi kakšen homeopat, ki pavšalno trdi, da ga ne). Sklicevanje na naš strah pred neznanim je enostavno smešen. Skeptiki naravnost obožujemo skrivnosti, vendar zgolj tiste, ki so resnične.

Alternativni placebo

Menim, da sem prepričljivo pokazal, da je normativni vidik edini, ki je vreden razprave. Ko so se ga lotili v oddaji, sem bil hitro razočaran, saj se najbolj očitnih dilem razprava sploh ni dotaknila in je bila zame nezanimiva. Voditelj je lahkotno skočil na vprašanja, kako homeopatijo regulirati, ne da bi prej vsaj za silo razčistil, ali jo kljub placebo učinku sploh regulirati. Nenazadnje lahko zdravniki placebo predpišejo že sedaj in že ob samem dejstvu, da tega ne počnejo pogosto, bi se moralo pri vsaj enemu snovalcu oddaje pojaviti vprašanje, zakaj je tako.

Odgovor je jasen: v večini primerov je to neetično. Odnos zdravnika do pacienta mora temeljiti na popolnem zaupanju, kjer ne sme biti prikrivanj ali celo varanj, kar terapija s placebom vsekakor je. Zanimivo je, da gostje sami niso načeli te teme, če je že voditelj ni; celo Manca Košir je ni, pa o etiki zelo rada govori. Ihanu je bil pragmatizem bližji: v samem zaključku oddaje je menil, da bi bila homeopatija koristna, ker bi potencialno skrajšala čakalne vrste na račun manjših težav ter — priznajmo si — hipohondrov. Zato takoj pozabimo na etične zadržke (kar seveda ne pomeni, da niso pomembni) in sledimo njegovi utopiji, ki ima nek smisel, saj zdravnik placebo res lahko predpiše že sedaj, ne more se pa uro ali več ubadati s pacientom, kar je lahko del učinka placebo. Strinjajmo se, da homeopatijo reguliramo, da skrajšamo čakalne vrste. Kako jo regulirati?

Ko sem rekel, da je bila debata v tem delu nezanimiva, sem mislil na to, da je bila dolgočasna na intelektualni ravni. Na humorni ravni je bil to najboljši del oddaje. Prav pri vprašanju regulacije se je pokazalo, zakaj homeopati nikakor niso pripravljeni priznati, da njihova terapija ne deluje. Poglejmo si nekaj primerov, kjer je bil smeh še posebej utemeljen:

  1. Živan Krevel (41:15) pravi, da se na trgu pojavljajo akterji, ki nimajo homeopatskega znanja;
  2. Hribarjeva (51:41) na vprašanje voditelja kar naravnost odgovori, da laiki kljub volji do učenja niso primerni za prakticiranje homeopatije;
  3. Hribarjeva (1:03:00) loči med pravimi homeopati in zdravniki z nepoglobljenim homeopatskim znanjem;
  4. Špela Peternelj (1:04:23) trdi, da nezadostno šolani homeopati z vikend tečaji homeopatiji delajo škodo;
  5. Peterneljeva pove, da je v Sloveniji izobraževanje dolgo 3 leta s 350 urami teorije in 150 urami prakse, kar pa nikakor ni dovolj za začetek dela v homeopatski ambulanti. Sama ima več kot 2000 izobraževanja doma in v tujini;
  6. in seveda veliki finale, ko Milica Kubiak iz Frankurta (47:50) omeni, da v Nemčiji na področju homeopatije ni prostora za šarlatane.

Oprostite mojemu pobalinstvu, ampak ko šarlatan nekomu drugemu očita šarlatanstvo, je to preprosto neprecenljivo. Ostale točke so manj ekstremne, a vse kažejo na isto težnjo. Pomislite: ko okoli homeopatije razpihamo vso meglo, ostane samo še alternativni placebo, navadna voda ali kroglica sladkorja, ki ne potrebuje Einsteina, da bi dejavnost reguliral. Proti preostalim alternativnim terapijam ima celo to prednost, da nima neposrednih negativnih stranskih učinkov[9], saj tudi neposrednih pozitivnih nima. Regulacija se mora zgolj dotakniti posrednih negativnih učinkov, npr. nenamerni ali namerni opustitvi zdravljenja z znanstveno utemeljeno medicino. A napotitev pacienta k zdravniku najbrž ne zahteva 3-letnega šolanja, kajne?

Seveda se lahko komu zdi nepošteno, da bi lahko homeopatijo prakticirali tudi laiki s kratkim tečajem in tako konkurirali tistim, ki so žrtvovali čas in denar v večletnem iskanju kvadrature kroga in preučevanju tkanine cesarjevih novih oblačil. Morda bi se res našel kdo, ki bi gledajoč Sizifa zatrjeval, da je to nepošteno, vendar ne pozabimo, da je bil Sizif v to početje prisiljen, kar pa homeopati v svoji silni želji do “znanja” niso bili. Še vedno jim ostane upanje, da se izkaže, da je homeopatija boljša kot placebo ali da šarlatanska homeopatija deluje slabše kot prava; takrat bi strožja regulacija vseeno imela nek pomen.

Najbrž ne pretiravam, če predpostavim, da bi se vsi gostje strinjali, da so najpomembnejši pacienti. Tem bi z ohlapno regulacijo zagotovili veliko empatičnih poslušalcev, ki bi si vzeli čas, se jim bili pripravljeni popolnoma posvetiti (ne pozabimo; to je lahko del placeba, kajne dr. Hribar?) in jim na koncu vizite predpisali homeopatske pripravke. Pravzaprav sploh ne bi bilo treba kupovati tistih dragih[10] iz Avstrije, saj jih lahko proizvaja kar šarlatanski homeopat v svoji kleti. Regulacija bi zagotovila zgolj varovalke, da sta voda in sladkor neoporečna. Cena konzultacij in preparatov bi vseeno morala biti enaka (ne pozabimo: to je lahko del placeba), vendar bi se zdravstvene zavarovalnice lahko domenile za nek mehanizem izravnave: na potrdilu bi bila višja cena, kot bi jo zavarovalnica izvajalcu dejansko plačala. Država bi močno privarčevala. Mlade z bolj naravoslovnimi talenti bi sprostili za študij medicine: ti se ne bi več tako množično ozirali po homeopatiji[11]. Nič več dolgih čakalnih vrst! Nič več tečnih hipohondrov! Ihanova utopija torej ni zgolj mogoča, ampak jo je enostavno močno izboljšati.

Jasno je, da homeopatom ta scenarij ni všeč, zato se še vedno oklepajo svoje vere, da njihova terapija deluje. Zato si izmišljajo, da je treba vedeti, kdaj zdraviti zgolj s homeopatskimi, alopatskimi ali mešanico obeh zvrsti preparatov, čeprav najbrž ni veliko primerov, kjer bi voda in sladkor vplivala na aktivno sestavino pravega zdravila.

Polna cena šarlatanstva

Obljubil sem, da etičnih zadržkov ne bom omenjal več, vendar obstajajo tudi drugi. Prva nevarnost je že, da bi se dekriminalizacija takoj napačno interpretirala kot uradno priznanje, da homeopatija deluje. Če metodi z nedokazano učinkovitostjo odpremo vrata, zakaj potem tega ne storimo še drugim nedokazanim metodam, npr. spuščanju krvi ali šamanski kirurgiji? Ne verjamete, da bi to sprožilo val sklicevanj na pošteno obravnavo? Potem si boste morda premislili ob pritožbi gospe Peternelj (1:19:52), da je akupunktura, ki prav tako ne deluje bolje od placeba, celo našla mesto v Kliničnem centru. S tem najbrž namiguje, da si tako mesto zasluži tudi homeopatija, namesto da bi bil to močan argument proti akupunkturi ali na splošno proti znanstveno neutemeljeni medicini v Kliničnem centru. Pandorina skrinjica je torej že odprta in posredno ceno — predvsem intelektualno — že plačujemo.

Med morebitne negativne posledice lahko štejemo še nevarnost samoregulacije, javnega financiranja in nižanje stopnje zaščite potrošnikov. Ker so te nevarnosti dobro znane, je zelo zgovorno, da oddaja teh tem ni načela ali jih je le oplazila, vendar moramo priznati, da je časa za to ob nepotrebnih prispevkih zmanjkalo. Novinarji so torej preprosto odpovedali. Zato je v času privzetega nezaupanja do politike še toliko bolj navdušujoče, da politiki zmorejo zgledno sodelovati z znanstveniki in njihova spoznanja (pozitivni vidik) uporabljati za oblikovanje politike (normativni vidik). Morda se lahko kakšen novinar iz tega primera še kaj nauči.

Vsa ta epizoda ima dolgoročne negativne posledice; sploh v času, ko je iracionalnost postala že skoraj vrlina in je kritika te iracionalnosti prehitro označena kot nestrpnost oz. celo pogrom. Še bolj žalostno je, da se iracionalnosti dotikajo ljudje, ki bi morali vedeti bolje. Večkulturnost, kulturni relativizem, strpnost, pluralizem in spoštovanje drugače mislečih imajo svoje odlike v nekaterih sferah našega sobivanja, a v vrednotenju resničnega sveta nimajo in ne smejo imeti svojega mesta. Ko nebulozam ne smemo reči nebuloze, ne da bi tvegali javnega zgražanja in ogorčenja, se lahko kaj kmalu zbudimo v svetu, kjer vsak peti odrasli Slovenec meni, da je človek nekoč sobival z dinozavri, kjer se zanikuje podnebne spremembe ali človekov vpliv nanje, kjer se cepiva predstavljajo kot neučinkovita ter nevarna in kjer nas nekdo med sprehodom opozarja na nebo in nas začne smrtno resno prepričevati, da nas letala skoraj vsak dan zaprašujejo s strupi; in nenazadnje lahko nekega dne vključimo televizijo in na nacionalki v času največje gledanosti spremljamo “uravnoteženo” razpravo med kreacionisti in znanstveniki. Smo pripravljeni plačati to ceno? Mene taki scenariji skrbijo, zato bi zaključil v bolj optimističnih tonih in po zgledu uvoda še enkrat uporabil parafrazo, tokrat klimatologa Michael Manna: ne le, da je RTV Slovenija lahko boljša od tega, ampak bo morala biti.


  1. Učinka vseeno ne gre precenjevati.  ↩

  2. Blog bivšega homeopata in ostrega kritika homeopatije.  ↩

  3. Ihan ima seveda prav, da je številka majhna, vendar šarlatani namesto prsta radi zagrabijo kar celo roko in si izmišljajo izgovore, češ da je znanstveno raziskovanje homeopatije šele na začetku in da se baza študij iz leta v leto krepi. V takih primerih je nakladanja bolje zatreti v kali.  ↩

  4. Že z vsiljevanjem zgolj enega mogočega dejavnika, ki bi lahko razložil pojav (v tem primeru placebo), je Klemenc zagrešil miselno napako z imenom lažna dilema ali zmota alternativ.  ↩

  5. Ključno je, da gre za enega pacienta. Kar slutim ugovor, da se to ni zgodilo zgolj enemu pacientu, vendar je velika razlika med enim eksperimentom z večjim številom pacientov in veliko ad hoc eksperimenti z enim pacientom. Slednjemu primeru se reče … anekdotični dokaz.  ↩

  6. Slutim še en ugovor. Tudi medicina pozna več zdravil za isto bolezen in zdravnik ga lahko zamenja, če ne deluje. V čem je torej razlika? Zdravnik ima pomemben objektiven razlog za menjavo: študije so pokazale, da je zdravilo v povprečju učinkovito za neko populacijo, ne pa za vsakega posameznika posebej. Če bolniku ne pomaga, je sprememba zdravila utemeljena. Homeopat objektivnih razlogov (študij) nima, vendar je to zanj kvečjemu prednost, saj ima povsem proste roke za priročne interpretacije, ki so omejene zgolj z njegovo domišljijo; za šarlatane pa vemo, da je ta bujna.  ↩

  7. Homeopathy works for animals – so it can’t be a placebo!  ↩

  8. Na prvi pogled je moja računica nedosledna s prejšnjim naštevanjem dejavnikov, ki otežujejo analizo. Cinik bi morda pripomnil, da bi z njimi morda razložili 150 % učinka. A pomembno se je zavedati, da ostali dejavniki vplivajo zgolj na iluzijo učinka, torej učinka, ki ga v resnici ni in ga kot resničnega dojame samo naša intuicija (še enkrat moram opozoriti na primer, kjer nas intuicija lahko zelo močno zavede). Sicer je lahko tudi učinek placeba iluzoren, če se nanj odzove opazovalec, vendar je bolj ali manj povsem realen. Ti učinki torej niso preprosto kumulativni oz. celoten učinek težko razdelimo na različne komponente. Tehnično pravilnejša je trditev, da homeopatija ne deluje bolje kot placebo na kontrolno skupino.  ↩

  9. Če seveda zanemarimo dejstvo, da je lahko tudi prekomerno pitje vode in uživanje sladkorja smrtno nevarno. Čeprav taki primeri obstajajo, si je težko zamisliti, da bi lahko celo najmanj vešč homeopat (npr. šarlatanski) predpisal količine, ki bi bile nevarne za zdravje.  ↩

  10. Proizvajalec teh pripravkov omeni, da so cenovno primerljivi z aspirinom. Seveda pozabi omeniti, da sta voda in sladkor še precej cenejša.  ↩

  11. Švab pravi (40:12), da se del njegovih študentov na medicini odloča za homeopatijo. Ne verjamem, da jih homeopatija v svoje okrilje vabi zaradi intelektualne stimulacije; če bi jih, bi bilo to zelo zaskrbljujoče. Precej bolj verjetno je, da je zaslužek pravi krivec za te prestope, kar ugiba že Švab. Naj dodam še, da je delo homeopata precej manj stresno kot npr. delo na urgenci (čakam, da me kdo demantira). Z (de)regulacijo bi se zaslužek homeopatom zaradi dodatne konkurence zmanjšal, zato vsaj finančni dejavnik ne bi bil več tako vabljiv, kar bi bil nadvse pozitiven stranski učinek moje hipotetične uredbe.  ↩