Odgovor Marganu, 2. del

Čeprav ga kritiziram, občudujem Marganov pogum, da se je lotil ene najmanj kontroverznih tem v teoriji antropogenega globalnega segrevanja[1]. Fizika tople grede je podprta s tako močnimi dokazi, da o njih ne dvomi niti tistih 3 % aktivnih klimatologov, saj imajo proti teoriji druge zadržke. Tudi večina bolj znanih zanikovalcev (npr. Anthony Watts) je že davno opustila ta boj in se je prestavila na naprednejše faze zanikanja. A občudovanje ne nadomesti zahteve po močnih dokazih in pričakoval sem, da jih bo v svojem odgovoru (v nadaljevanju M13) ponudil kaj več kot v svojem izvornem članku (v nadaljevanju M12). V tem delu bom tej temi posvetil več pozornosti kot v svoji kritiki (v nadaljevanju D13), ki zahteva nekoliko več koncentracije kot prvi del mojega odgovora (v nadaljevanju D14/1). (Margan je medtem napisal že nov sestavek (M14/1), na katerega tukaj ne bom odgovarjal, razen v enem odseku, ki bi brez pojasnil lahko izpadel nepopoln.)

Računovodstvo toplogrednega učinka

Za boljše razumevanje tega članka moram eksplicitno opozoriti na razliko med toplogrednim učinkom in dodatnim toplogrednim učinkom. Do sedaj sva Margan in jaz razpravljala o obeh temah brez jasnega razločka, zato lahko hitro pride do nesporazumov. Toplogredni učinek pojasnjuje, zakaj je povprečna temperatura Zemlje za 33 ° C večja (približno 15 ° C namesto –18 ° C), kot bi bila ob sevalnem ravnovesju brez predpostavljenega učinka. Dodatni toplogredni učinek razloži, zakaj se Zemlja segreva, sploh zadnjih 40 let. Prvi učinek je povsem naraven in je posledica predvsem vodne pare in deloma tudi CO2, drugi učinek je posledica predvsem dodatnega CO2, ki ima le posredni vpliv na vodno paro, in je rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen. Prvi učinek je velikanski, saj prinese kar 33 ° C, drugi učinek je manjši in je do sedaj prinesel okoli 0,8 ° C in ga bo do konca stoletja najverjetneje skupno 3 ° C. Oba učinka imata seveda isti fizični vzrok in bi ju lahko obravnavali kot en sam učinek[2], saj gre pravzaprav samo za nekakšno računovodstvo vplivov, a v kontekstu globalnega segrevanja in razlogov zanj se je te razlike pomembno zavedati.

Včasih se mi zdi, da tudi sam Margan ne razume te razlike. Kako sicer razložiti njegovi različni, na čase nekoliko konfliktni mnenji o tem učinku? Enkrat mu je toplogredni učinek nepotreben pri pojasnjevanju 33 ° C. Spet drugič je učinek ne le nepotreben, ampak tudi v nasprotju z entropijskim zakonom. Nekje drugje mu je toplogredni učinek mogoč, a premajhen, da bi bil pomemben; v celoti ga pripiše vodni pari in oblakom, vpliv CO2 naj bi bil neznaten. Na koncu je učinek ne le mogoč, ampak ga ilustrira z vremenskim pojavom v času, ko je pisal svoj odgovor (konec novembra).

V D13 sem se obregnil le ob njegovo lahkotno obravnavanje Trenberthove študije, ki je bilo utemeljeno le z … občutkom, da številke ne morejo biti prave, ker … niso smiselne in pač ne morejo biti. Moja kritika torej še zdaleč ni bila izčrpna. Nisem se namreč lotil njegove alternativne razlage, zakaj je Zemlja za 33 ° C toplejša, kot bi bila, če toplogredni učinek ne bi obstajal. To razlago, skupaj z Marganovimi odgovori, bom naslovil v tem članku.

Primer skrivnostne slike

Še prej si poglejmo njegovo skrivnostno sliko, s katero v krsto toplogredni teoriji menda zabije zadnji žebelj (slika 1). Do rezultatov oz. bolj natančno do postopka, ki naj bi privedel do rezultatov, sem bil skeptičen že v D13. V odgovoru sem pričakoval vsaj kakšen napotek do surovih podatkov, a Margan je spet presenetil. Implicitno je priznal, da sploh ni analiziral surovih podatkov, a ker je napad najboljša obramba, zaradi tega ne pokaže prav nobenega obžalovanja, ampak raje smeši mojo neiznajdljivost oz. nepoznavanje programske opreme, ki te podatke lahko izbeza iz slike; sam sem raje bolj iznajdljiv pri iskanju prav teh surovih podatkov. Zdaj ko sem izvor te slike, ki je bolj primerna za poster kot za analizo, bolj natančno raziskal, me tak odgovor ne preseneča več.

Slika 1: originalna slika Marganove slike 9 iz M12. Največjega potvarjanja je bila deležna barvna lestvica za reflektirano moč.


Slika 1: originalna slika Marganove slike 9 iz M12. Največjega potvarjanja je bila deležna barvna lestvica za reflektirano moč.

Slika namreč sploh ne prikazuje večletnega povprečja, kot je trdil, ampak le povprečje za mesec april leta 2001[3]. Še pomembnejša je barvna lestvica, ki je še posebej za reflektirano moč kar precej drugačna. Na podlagi prave lestvice sta številki, ki ju je dobil Margan, nemogoči.

A tudi če bi bile njegove številke resnične in bi dejansko predstavljale večletno povprečje za obe polobli (na sliki je seveda le ena), ne bi bile obremenjujoče le za Trenberthov model, ampak za celotno fiziko. Seštevek namreč da kar 440W/m2, kar je za skoraj 100W/m2 odbite ali oddane energije več, kot je Zemlja dobi od Sonca. Ta primerjava je v nasprotju s primerjavami, ki jih izpostavi Margan, ko se loteva Trenberthovega modela, na dolgi rok fizikalno res nemogoča. Tudi albedo[4] bi bil zaradi tega kar 76 % (260/341), čeprav je v resnici le nekaj nad 30 %. Fizike nam torej zgolj zaradi Marganovih “kreativnih” analiz pač ne bo treba pisati na novo.

Ironično je, da je sam prepričan, da je podobno napako našel pri meni. V svoji kritiki sem nekaterim številkam Trenberthovega modela (slika 2), ki so se Marganu zdele nesmiselne, poskušal dati kontekst, zato sem med drugim zapisal, da Zemljino površje seva več energije, kot jo[5] zadane sevanje Sonca v celoti. Po njegovem sem zaradi te izjave Zemljo ponižal v kršiteljico prvega termodinamičnega oz. energijskega zakona; Zemlja je torej perpetuum mobile prve vrste. Obstaja kar veliko razlogov, zakaj je Margan prehitro ustrelil s topom na mojo malenkost.

Prvič, obtožuje me za namišljeno napako, čeprav sam energijskega zakona ni prav nič uporabil, ko je bilo treba preveriti številki, ki ju je dobil na podlagi svoje slike 9. Le seštel bi ju in bi takoj spoznal, da se je najbrž zmotil oz. da njegova analiza s Photoshopom le ni tako “rigorozna”, kot bi nam rad prikazal. Drugič, energijsko neravnovesje[6], na katerega sem opozoril s svojo primerjavo, pač obstaja in je mučilo že Fourierja, ki je za razjasnitev skrivnosti kot prvi postuliral toplogredni učinek. Ne izmišljam si domnev. Tretjič, jaz govorim o dveh različnih sistemih (Zemljino površje in Zemlja kot celota), zato številk ne moremo kar tako enostavno primerjati v kontekstu energijskega zakona, jih pa lahko v primeru Marganove napake, saj gre pri sliki 1 nedvomno za isti sistem (Zemlja kot celota). Četrtič, v svojem citatu sem pravzaprav samo primerjal dve številki Trenberthovega modela. Spomnimo se, da Margan pri njem ni našel ničesar obremenjujočega, le številkam se je čudil in na podlagi tega trdil, da je model neustrezen. Kasneje je poskušal celo trditi, da model ni v skladu z entropijskim zakonom. A zakaj ni udaril — če se je že tako obesil na moje citiranje dveh vrednosti tega modela — po Trenberthu še v svojem prvem članku, če je tako prepričan, da te številke kršijo kar energijski zakon? Ali marsikaj ne uide le pozornim pogledom klimatologov, ampak tudi njemu samemu? Odgovor je bolj banalen; s Trenberthovim modelom je glede tega vse v redu, pravzaprav je ohranjanje energije temeljno načelo, s katerim je Trenberth dobil (oz. preprosto “ugibal”, kot bi rekel Margan) nekatere vrednosti energijskih tokov.

Slika 2: Prikaz letnih in globalnih energijskih tokov po Trenberthu.

Slika 2: Prikaz letnih in globalnih energijskih tokov po Trenberthu.

Ali M13 pri kritiki Trenberthovega modela ponudi kaj novega? Zame je največji napredek, da naslovi moje vprašanje, ali njegove pogumne trditve o neustreznosti modela podpira kakšna študija. Pravi, da ogromno. Upam, da je vaše skeptično sokolje oko opazilo, da ne navede niti ene. Popravek, navede svoje izračune, ki jim je namenil posebno stran. Vzorec dokazovanja pa ni nič drugačen kot v M12. Na začetku se loti povsem nekontroverznih izračunov. Ko pridemo do vloge CO2 in pričakujem številke, ki me res zanimajo[7], se številke in izračuni kar nenadoma umaknejo kvalitativnim opisom, kot “gre velik delež fotonov v velike višine” in “posledično absorpcija CO2 prispeva segrevanju nižjih plasti zraka le malenkostno”. Skratka, spet smo prišli do stare dobre intuicije. Da bo jasno, kakšne izračune sem imel v mislih, mu za zgled v branje priporočam članek, kjer so izračuni dejansko narejeni in se — kdo bi si mislil — dobro ujemajo z meritvami.

Margan me je v svojem najnovejšem odgovoru (M14/1) opozoril, da sem očitno en članek spregledal. Le nekaj razlogov, zakaj se mi članek GT07 ne zdi relevanten:

  • ni vsak članek že študija. Študija implicira empirično opazovanje in analizo teh opazovanj. V GT07 tega ni. Jaz sem prosil za študijo, ne za članek;
  • glede na to, da so napovedi GT07 precej drugačne, ne bi bilo težko najti ustrezne študije, ki bi to izmerile. Sicer je pa Margan že sam rekel, da jih je ogromno. Le navesti jih mora;
  • članek je napisan kot ena velika šala. V naravoslovnih znanstvenih člankih še nikoli nisem zasledil, da bi nekdo svoje trditve, da je neka znanost (v našem primeru seveda fizika toplogrednega učinka) prevara, podkrepil z referenco na film (ni se vam treba vračati na začetek stavka; prav ste prebrali). No, razen v GT07 (glej stran 35). Morda je prav zaradi teh izletov v filmsko umetnost in druge nerelevantnosti dolg kar 114 (sto štirinajst) strani! Ni čudno, da so se od članka distancirali celo najbolj zagreti zanikovalci globalnega segrevanja;
  • članek GT07 torej ni študija, ampak v najboljšem primeru fizikalni model, ki daje popolnoma drugačne (seveda napačne) napovedi kot klimatološki modeli (seveda prave, glej naslednji odstavek). A ko je treba izbrati med dvema modeloma, Margan gladko zavrne klimatološke, ker dajejo drugačne napovedi!? Upam, da razumete, kaj se tukaj dogaja. Zakaj že sam tukaj ne vidi simetrije (če model A daje drugačne napovedi kot model B, tudi model B daje drugačne napovedi kot model A) in sprevidi, da je zavrnitveni kriterij zgolj na tej podlagi nujno arbitraren? In ne bi smel biti, ker …
  • je članek v M12 citiran v kontekstu trditve, da je toplogredni učinek fizikalno nemogoč. Glede na to, da je sam kasneje toplogredni učinek dopuščal, v M13 pa kar precejšnji toplogredni učinek celo ilustriral (glej zadnji razdelek tega članka), se mi je zdelo, da se je temu članku odpovedal.

To bi bil lahko popolnoma legitimen razlog, da je z moje strani stvar brez slabe vesti končana, a vseeno bom za podkrepitev navedel podobno in predvsem novejšo študijo (za vsak slučaj, če je Trenberth res le del zapletene zarote temnih sil, ki hočejo zavladati svetu). Zanimiva mi je, ker je na sliki 1 primerjava opazovanih energijskih tokov z izračunanimi; vrednosti, ki Margana najbolj motijo, torej še zdaleč niso rezultat golega ugibanja. Nekoliko presenetljiv rezultat te študije, ki je zelo poudarjen v izvlečku, je ugotovitev, da se je nekoliko podcenjevalo velikost dolgovalovnega sevanja proti površju. Z drugimi besedami, toplogredni plini ne prispevajo le 333Wm–2 po Trenberthu (glej sliko 2) ali 340Wm–2, kot kažejo podnebni modeli CMIP5, ampak kar 345Wm–2, kot kažejo meritve[8]. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se s temi rezultati spopade Marganova intuicija, ampak jaz bom raje verjel meritvam.

(Ko sem po naključju naletel na Josepha E. Postmo, se je upanje, da bi razumel, kaj Margana moti, znova obudilo. Postma namreč uporablja bolj ali manj iste argumente, vendar jih artikulira precej bolje. Na tematiko fizikalne nesmiselnosti toplogrednega modela je napisal obsežen članek, ki ga ni — zelo zgovorno — poslal na nobeno ugledno znanstveno revijo. To je razumljivo, saj je članek lep primer slamnatega moža in zaradi številnih napak ne bi niti približno preživel recenzije. Nesporazum, katerega žrtvi sta Postma in Margan, so znanstveniki razčistili v sredini 20. stoletja, zato sem v D14/1 lahko zapisal, da njegovo znanje toplogrednega učinka lahko razvrstimo v začetek tega stoletja, v čas debate med Arrheniusom in Ångströmom)

Alternativna teorija

V rušenju modela torej Margan ni ponudil ničesar, zato je bil ves govor okoli bremena dokazovanja pesek v oči. Kaj pa njegova alternativna teorija? Po tej teoriji toplogrednega učinka ne potrebujemo, a ker je tistih 33 ° C treba razložiti, jo teorija išče v dveh prispevkih:

  • nepravilno povprečenje izseva in
  • neupoštevanje pravega emisijskega faktorja.

Prvi prispevek je spet le pesek v oči, saj bolj napredni modeli temperature in izseva globalno ne povprečijo (časovno in globalno povprečenje se uporablja kvečjemu za prikaz izsledkov). Tako Postma kot Margan očitno mislita, da toplogredni učinek modeliramo zgolj z brezdimenzijskim modelom, a ta je primeren le za prvo aproksimacijo, ki je sicer presenetljivo dober približek. Pravi modeli so seveda precej bolj napredni in se ne zanašajo na poenostavitve, kakršne jim očitata. Zgovorno je tudi to, da se Margan prav nič ne potrudi, da bi vsaj ocenil vpliv, ki bi ga povprečenje lahko prineslo. Je to stopinja, deset ali 33? Dovolj je le, da zaseje nekaj dvoma zaradi problema, ki ga ni.

V M12 se vsaj toliko potrudi, da bi ocenil drugi prispevek, čemur nameni cel odstavek. Ta odstavek je ena sama komedija zmešnjav in napak.

V tistem odstavku naj bi s pravimi faktorji emisivnosti razložili, zakaj ima lahko Zemlja tudi brez toplogrednega učinka povprečno temperaturo 15 ° C in ne –18 ° C, kot se računa s privzetim emisijskim faktorjem 1. Margan uporabi efektivni emisijski faktor Zemlje 0,7, “gledano s satelitskimi kamerami” (zapomnite si to — s satelitskimi kamerami), in izračuna, da bi morala biti temperatura ozračja še nižja, kar –28°C. S svojo alternativno razlago je torej problem energijskega ravnovesja Zemlje, ki ga je kot prvi opazil Fourier, le še poglobil. A tega rezultata ne šteje kot slabost svoje alternativne razlage, ampak kar toplogredne teorije, saj naj ta ne bi mogla razložiti kar 44 stopinj razlike!?? To preveri z izračunom za Luno, ki naj bi bila zaradi pomanjkanja atmosfere idealna primerjava, in dobi nekaj čez 1 ° C, kar naj bi bila bolj realna razlika (v primerjavi s čim?).

V tem odstavku je toliko napak, da sam potrebujem kar tri odstavke, da razjasnim zmedo. Prvič, Luna ni idealna primerjava, saj je njen albedo 10 %, Zemljin pa 30 %. Luna na kvadratni meter absorbira za skoraj 29 % (90/70) več Sončevega sevanja in jasno je, da je njena temperatura pri sevalnem ravnovesju višja od Zemljine, zato je primerjava neprimerna. Drugič, ne potrebujem Mathlaba, da ne bi že na pamet vedel, da mora biti zaradi nižje emisivnosti Zemljina temperatura kvečjemu večja. To se vidi že iz enačbe brezdimenzijskega modela (glej izpeljavo temperature TC oz. Eqn. 1), saj se emisivnost ε nahaja v imenovalcu in nižji imenovalec prinese višjo temperaturo. Oz. bolj po domače, če je emisivnost nižja od 1, je pri isti temperaturi sevanje manjše, zato se Zemlja segreva, dokler zaradi višje temperature ne naraste tudi sevanje in se to izenači s prejeto energijo.

Kolikšna bi bila temperatura, če bi Margan tak preprost račun pravilno izvedel? Dobil bi temperaturo 15 ° C, kar je zelo blizu povprečne globalne temperature[9]. Hm, ampak ali ni to prav tisto, kar je iskal? Ali ni s tem dejansko ponudil razlago brez “vsiljenega” toplogrednega učinka? So ne samo klimatologi, ampak tudi ostali znanstveniki več kot 100 let spregledali tako očitno napako? Seveda ne, saj je v efektivni emisivnosti toplogredni učinek že vštet. Na tem mestu se splača ponoviti: v efektivni emisivnosti je toplogredni učinek že vštet. Margan je torej dokazal (oziroma bi, če bi račun pravilno pripeljal do konca), da toplogredni učinek ni potreben, a s predpostavko, da toplogredni učinek obstaja[10]. Na to namiguje že on sam, ko pravi, da so emisivnost izmerili s satelitskimi kamerami, s celotno atmosfero med sevalcem in kamero, torej. Emisivnosti površin, ki so direktno izmerjene, so precej drugačne od vrednosti, ki jih omenja Margan[11]. Očitno je le nekaj na tej naši atmosferi.

Toplogredni učinek vendarle obstaja

V obrambi Svenmarkovega teoretičnega mehanizma (zaradi upadanja kozmičnih delcev je manj oblakov in zaradi tega se Zemlja segreva) se Margan precej bolj ubada z mojim naslovom razdelka kot pa s samo vsebino[12]. Očitno sem po njegovem mnenju tako udaril mimo, da ni niti poskušal nasloviti dveh glavnih ugovorov: 1) da ni nobenega trenda upadanja števila kozmičnih delcev in 2), veliko pomembnejši, da bi po tem mehanizmu moral biti trend naraščanja temperatur podnevi hitrejši kot ponoči, vendar je res ravno obratno. Ne le, da mojih ugovorov ni naslovil, ampak je moje udrihanje mimo znanosti ilustriral s primerom, ki pokaže, zakaj je moj drugi ugovor tako pomemben.

Konec novembra 2013 smo bili priča kontrastnim vremenskim razmeram, pravi Margan: jasnemu dnevu (+9 ° C) in noči (–5 ° C) sta sledila oblačen dan (+2 ° C) in noč (–1 ° C). Čeprav je oblačna noč toplejša od jasne, je celodnevna povprečna temperatura za jasen dan višja, kar je bistvenega pomena.

Najprej je zanimivo, da v svojem primeru priznava izdaten toplogredni učinek; ta kar nenadoma ni več v nasprotju z entropijskim zakonom. Sicer ga večinoma — pravilno — pripisuje vodni pari ter oblakom in ogljikovemu dioksidu — nepravilno — odreče prav vsako vlogo, a bodite pozorni, da je kar nenadoma v redu, da hladnejše telo (oblaki) “segreva”[13] toplejšega (površje). Seveda je pohvalno, da se strinja z uveljavljeno fiziko zadnjih sto petdeset let, a zakaj me je še malo prej, ko sem toplogredno teorijo branil pred njegovimi očitki, ošteval kot šolarčka (in to še vedno počne v M14/1)? Morda sem ga pa spet napačno razumel?

Slika 3: Nizka in srednje visoka oblačnost ima neto ohlajevalni učinek, visoka oblačnost ima neto segrevalni učinek. Bistvo toplogrednih plinov, ki na tej sliki niso prikazani, je v tem, da imajo zgolj segrevalni učinek, saj so v nasprotju z oblaki prozorni na vpadno energijo.

Slika 3: Nizka in srednje visoka oblačnost ima neto ohlajevalni učinek, visoka oblačnost ima neto segrevalni učinek. Bistvo toplogrednih plinov, ki na tej sliki niso prikazani, je v tem, da imajo zgolj segrevalni učinek, saj so v nasprotju z oblaki prozorni na vpadno energijo.

Seveda ima prav, ko pravi, da bi oblačnost, zaradi katere so noči v povprečju toplejše kot ob jasni noči, prinesla ohladitev celemu dnevu, saj bi bil izolacijski učinek oblakov manjši od pomanjšanja dotoka energije Sonca[14] (glej sliko 3). A čeprav ima tokrat prav, to ni relevantno. Isti razmislek namreč vodi v napačno napoved posledic Svensmarkove teorije, saj naj bi po njej zmanjšana oblačnost v povprečju privedla do večjih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo, opažamo pa ravno obratno. Margan je s svojim razmislekom torej zelo lepo ilustriral, zakaj Svensmarkova teorija po vsej verjetnosti ni prava.

Morda pa prav tukaj slutim, kje je v svojem razmisleku zagazil. Morda prav zdaj tudi on sluti, da me je ujel v past. Čeprav je njegov ilustrativni primer porazen za obrambo Svensmarkovega učinka, ali ni porazen tudi za toplogredno teorijo? Saj sem se sam strinjal, da je neto učinek (nizkih) oblakov hladilen. Toplogredni plini torej dejansko ne morejo segrevati površja. Ali pač?

Nikakor se nisem ujel v past, saj bi morali izhod iz tega navideznega paradoksa poznati tudi osnovnošolci. Glavni igralci Marganovega primera so oblaki, ki so dvorezni meč. Po eni strani zadržujejo energijo, na drugi strani blokirajo sončno energijo. Toplogredni plini delujejo samo v eno smer: zadržujejo toplotno energijo, vendar so prozorni za sončne žarke. Kaj ne učijo tega otroke že v osnovni šoli? Glede na to, da Margan priznava izolacijski učinek in da najbrž (?) priznava, da sta vodna para in CO2 prozorna za kratkovalovno sevanje, ne moremo uiti sklepu, da bo temperatura narasla zaradi toplogrednih plinov. Seveda energijo za to segrevanje dovaja Sonce, a krivec za segrevanje so vseeno toplogredni plini. V bistvu mi je kar malo nelagodno, da pišem take osnove, ampak nekaterim to ni jasno kljub “večletnim ukvarjanjem s klimatologijo”.

Čestitke vsem, ki ste se prebili do konca drugega dela te serije, ki je po mojem mnenju še najzahtevnejši. V naslednjem prispevku bom naslovil še nekaj manjših Marganovih ugovorov in celo preklical neko svojo trditev, saj sem ga v eni točki res napačno razumel.


  1. Druga nekontroverzna tema je dejstvo, da je za nenaden dvig koncentracije CO2 kriv človek. Da Slovenci ne bi zaostajali za tujino, se je te teme lotil nihče drug kot Mišo Alkalaj, ki človeški vpliv zanika in dosedanje rezultate pripiše — uganili ste — prevari. Svojih izsledkov — uganili ste — ni objavil v relevantni znanstveni publikaciji; raje se je zadovoljil z objavo v obskurni knjižici, ki je ne jemljejo resno niti najbolj znani zanikovalci. Lahko slutimo, kaj je “pravi” vzrok, da se njegovo delo ne da v pregled recenzentom uglednih znanstvenih revij. Prav gotovo se zadaj skriva velik vpliv IPCC, o katerem smo govorili v prejšnjem prispevku.  ↩

  2. Toplogredna dinamika vodne pare se kljub temu drastično razlikuje od dinamike CO2. Čeprav je vodna para daleč najmočnejši toplogredni plin, ni dejavnik globalnega segrevanja in zato tudi ni vsebovana v razpredelnicah teh dejavnikov, kar seveda ne pomeni, da znanstveniki vodno paro ignorirajo, kot se dostikrat neutemeljeno trdi (med drugim tudi v M14/1).
    Da vodna para ni dejavnik segrevanja, se res sliši neintuitivno, vendar je relativno enostavno razumljivo, če si postavimo hipotetično vprašanje: “Kaj bi se zgodilo, če bi celotna vodna para v ozračju nenadoma izginila?” Če bi bila vodna para dejavnik segrevanja ali ohlajanja, bi pričakovali ledeno dobo, vendar je intuitivno jasno (to intuicijo seveda potrjujejo modeli), da bi se ta vodna para zaradi izhlapevanja relativno hitro povrnila na prejšnjo raven. Življenjska doba vodne pare v atmosferi (okoli 10 dni) je precej krajša od življenjske dobe CO2, ki se meri v najmanj desetletjih.  ↩

  3. Takmeng Wong iz ekipe Ceres, ki je avtor te slike, mi je pojasnil, da je slika del animacije za čas od marca 2000 do maja 2001 in da prikazuje 14-dnevno drseče povprečje. Slika torej ne vsebuje podatkov niti za cel mesec.  ↩

  4. Ta odbojnost oz. albedo bi bil za popolnoma črno telo 0 %, za popolnoma odbojno pa 100 %. Zemljin albedo je približno 30 %. Na tem mestu moram omeniti svojo napako iz D13, kjer sem napačno zapisal, da je Zemljin albedo slabih 40 %.  ↩

  5. Za nadaljnje razumevanje bodite pozorni, da sem v D13 uporabil povratni osebni zaimek jo (nanašajoč na Zemljo) in ne ga, ker se ne sklicujem na Zemljino površje. To razlikovanje je ne samo namensko, ampak tudi potrebno, saj sem le citiral dve vrednosti na sliki 2. Več kot očitno je, da primerjam dva različna sistema.  ↩

  6. V tem primeru ne gre za neravnovesje, o katerem govorim v D14/1. Da stvar ni tako zapletena, kot se zdi na prvi pogled, se je treba spomniti na začetek tega članka, kjer smo govorili o računovodstvu toplogrednega učinka. V D14/1 sem imel v mislih neravnovesje, ki je rezultat dodatnega (antropogenega) toplogrednega učinka in znaša skoraj 1 W/m2, tukaj pa neravnovesje (kar 56 W/m2), ki bi obstajalo (oz. obstaja, vendar za dva različna sistema, Zemljino površje in Zemljo kot celoto, zato neravnovesje nima direktnega fizikalnega pomena), če ne bi bilo celotnega toplogrednega učinka. Opozoriti moram, da je Trenberthova skica odraz dejanskega stanja in seveda prikazuje celoten toplogredni učinek, tako naravnega kot antropogenega.  ↩

  7. Prav tukaj postaja očitno, zakaj je bilo na začetku treba razložiti razliko med toplogrednim učinkom in dodatnim toplogrednim učinkom. Trenberthov model seveda upošteva celoten učinek, Marganovi “izračuni”, ki naj bi mu nasprotovali, pa se osredotočajo zgolj na vpliv CO2. Zaslepljevanje z znanostjo, ki se ga tako pogosto poslužuje, je zelo dobro prikrilo slamnatega moža.  ↩

  8. Zelo pozoren bralec je najbrž opazil, da so merske napake teh energijskih tokov v velikosti kar nekaj W/m2. Le kako lahko potem energijsko ravnovesje, ki je le razlika teh tokov, poznamo v natančnosti približno pol W/m2? Tukaj se hitro vidi razlika med pravim in lažnim skeptikom. Prvi se bo poskušal dokopati do odgovora (in to ji prepuščam za domačo nalogo, lahko pa me vpraša s komentarjem pod člankom), drugi pa bo preprosto predpostavil, da so nekatere vrednosti pridobljene z ugibanjem in da je celoten model fizikalno nesmiselen.  ↩

  9. Brezdimenzijski model je torej kar dober približek.  ↩

  10. Natančneje, dokazal je, da toplogredni učinek ni potreben, ne da bi prej izločil možnost njegovega obstoja. V našem primeru je pomen enak, saj so emisivnosti direktno merjene.  ↩

  11. Lep pregled literature na temo merjenja emisivnosti oceanov jasno pokaže, da je vrednost med 0,98 in 0,99; daleč od 0,67, ki je navedena v M12. Avtor tega pregleda v svojem drugem članku direktno naslavlja tipična nerazumevanja toplogrednega učinka (med drugim tudi analizira podatke s CERES, le da avtor to naredi pravilno). Sploh razdelek ‘The Inappropriately-Named “Greenhouse” Effect’ je naravnost srhljivo preroški, saj se zdi, kot da direktno odgovarja Marganovim ugovorom.  ↩

  12. Naslov “Manj oblakov, bolj vroče … razumeš?” bi bila nekakšna poslovenjena “It’s the clouds, stupid!”. Nisem ga izbral, ker bi dvomil v to povezavo (čeprav ni niti približno tako enostranska, kot želi prikazati Margan), ampak ker sem dvomil v vse tiste potrebne korake in pogoje, da sploh pridemo do manj oblakov. Ironija je na mestu, ker pomembne pomanjkljivosti v tej vzročni (in posledični; glej moj drugi ugovor) verigi lahkotno ignorira tudi avtor teorije Svensmark.  ↩

  13. “Segrevajo” je v narekovajih, ker se oba strinjava, da je vir energije zgolj Sonce. Oblačna noč se hladi, vendar počasneje kot jasna noč, ker oblaki nudijo izolacijo (bistvo toplogrednega učinka). Oblačna noč je torej toplejša kot jasna, zato pogovorno rečemo, da oblaki noč “segrevajo”; v istem smislu kot rečemo, da toplogredni plini v 30 letih “segrevajo” Zemljo.  ↩

  14. Ta sklep velja le za nizko oblačnost. Visoka oblačnost ima neto segrevalni učinek. Svensmarkova teorija bi torej morda lahko držala v primeru povečane visoke oblačnosti, saj bi to razložilo tako segrevanje kot nižanje temperaturnih razlik med dnevom in nočjo, vendar ne bi razložilo drugih vzorcev segrevanja, npr. stratosferskega ohlajanja, o katerem smo govorili v prvem delu. Da ne govorimo o manjku trenda števila kozmičnih delcev. Vsaka alternativna teorija mora seveda razložiti vsa opazovanja, ki jih razloži tudi uveljavljena. Breme dokazovanja je enako.  ↩