Odgovor Marganu, 1. del

Odgovore g. Margana (v nadaljevanju M13) na mojo kritiko njegovega članka (v nadaljevanju M12) sem z zanimanjem prebral. Ob primernih navedbah virov in razjasnitvah sem bil pripravljen svojo kritiko tudi spremeniti. Ni nemogoče, da sem ga v določenih primerih napačno razumel, a to bi težko pripisal pomanjkanju truda z moje strani. Kot sem že omenil, je bilo težko najti rdečo nit v njegovem članku, in z rdečo nitjo ne mislim na cilj članka (da CO2 ni kriv), ampak na pomanjkljivo argumentacijo, ki naj bi cilj upravičevala. Ta odgovor sem torej videl kot priložnost, da se skrivnost razjasni.

Nesporazumi so povsem mogoči in tudi Margan se je moral v določenih primerih kar zelo potruditi, da je napačno razumel mojo argumentacijo. A ni se ustavil le pri tem; povsem jasno me je napačno citiral (in ne le povzel, saj je citat opremil z narekovaji), da je bil njegov članek objavljen na uradni spletni strani IJS. Preprosto se da preveriti, da tega nisem nikoli zapisal.

Čudi se, da se imam za skeptika, in mu ni všeč, da ga sam kličem zanikovalec. Očitno gre za razhajanje že pri izrazih, saj kajpak mislim na definicijo skeptika, kot je opisana na tem portalu, in je drugačna od njegove, ki najbrž uporablja bolj vsakodnevno različico definicije. Skeptik ni dvomljivec zavoljo dvoma samega, oz. kot pravi Michael Shermer, skepticizem ni pozicija, ampak metoda. Ne vem, kje je Margan pobral negativno konotacijo izraza zanikovalec; sam brez zadržkov sprejemam definicijo iz slovarja, kjer holokavst ni omenjen. Če mu namišljena primerjava z zanikovalcem holokavsta ni všeč, si naj predstavlja angleški izraz contrarian ali fake skeptic.[1]

Breme dokazovanja

Najprej se bom lotil tistega dela, ki je po mojem mnenju najmočnejša točka M13. Na čigavih plečih je breme dokazovanja? Ali klimatologija sledi standardni znanstveni metodologiji? Bi Karl Popper klimatologom dal enico ali petico? Če v svoji kritiki dokazov za sprejeto teorijo nisem omenjal, to ni zaradi tega, ker jih ne bi bilo, ampak zato, ker sem se koncentriral na očitne napake v M12.

S svojo analogijo sodišča, kjer se bojujeta tožilstvo in obramba, gre nekoliko predaleč. V znanosti je breme dokazovanja na vseh udeležencih. Navsezadnje je jasno, da je Zemlja v energijskem neravnovesju, da torej prejema več energije kot jo oddaja. To stanje je treba razložiti in breme dokazovanja mora biti enako za vse teorije, ki tekmujejo med seboj. A toplogredno teorijo sodi zelo strogo, do vseh ostalih (Scaffetove, Svensmarkove in svoje), ki v bistvu sploh niso teorije, pa je neverjetno prizanesljiv, saj mu godi že kakršna koli korelacija, če sploh obstaja, čeprav sam prizna, da ta ni še noben dokaz. Če želi zrušiti že sprejeto teorijo, ni dovolj, da se sklicuje na zarote, da se mu nekatere številke ne zdijo smiselne, da se sklicuje na ogromno študij, ki Trenberthovi bojda nasprotujejo, a ne navede niti ene, da dela (napačne) izračune, pri katerih ni jasno, zakaj naj bi bili tako obremenjujoči, da svoje izračune gradi na napačnih predpostavkah, da svojih sklepov ne izpelje na podlagi surovih podatkov, ampak z analizo slike, ki sploh ne prikazuje tistega, kar trdi, da prikazuje, etc.[2] Vse te stare in nove obtožbe bom podrobno naslovil v tem in naslednjih prispevkih.

Slika 1: Karikirane (ali pa tudi ne) alternativne teorije za globalno segrevanje.

Slika 1: Karikirane (ali pa tudi ne) alternativne teorije za globalno segrevanje.

Stanje klimatologije leta 1990

Za ilustracijo se preselimo v leto 1990 in si poglejmo, v kakšnem stanju je bila takrat klimatologija. Bilo je že jasno, da se Zemlja segreva; leto 1990 je bilo do takrat globalno najtoplejše, odkar smo začeli meriti temperature. Toplogredni učinek je bil že dobro raziskan tako v laboratoriju kot s sateliti, in glede na to, da je bil CO2 toplogredni plin, katerega koncentracija je naraščala zaradi človeške aktivnosti, so klimatologi upravičeno sumili, da je ta plin kriv za segrevanje.[3] To so potrjevali tudi modeli, ki so bili z današnjega stališča sicer primitivni.

Leto 1990 mi je zanimivo, ker se mi zdi, da je laična slika o klimatologiji obstala v tem letu[4], saj veliko laikov misli, da so klimatologi samo na podlagi zgoraj navedenih razlogov prepričani, da je za segrevanje zadnjih 50 let kriv večinoma človek. A ti dokazi so bili takrat za večino klimatologov še neprepričljivi — in to upravičeno —, da bi nakazovali na človeški vpliv. Ni problem v tem, da so dokazi posredni, kot trdi Margan. Nenazadnje je tudi teorija velikega poka osnovana na posrednih dokazih, a ti so tako prepleteni med seboj, da je teorija zelo prepričljiva, čeprav ima določene probleme. Problem klimatologije v letu 1990 je bil, da je bilo dokazov premalo, da bi izključevali druge mogoče dejavnike, npr. naravnega zunanjega izvora ali pa celo notranjih ciklov, ki jih je omenjal Margan in takrat še niso bili dobro raziskani. Skratka, obstajal je utemeljen sum, da toplogredna slika še ni prepričljiva.

Nekateri klimatologi so tedaj naredili nekaj, na kar bi bil ponosen tudi Karl Popper. Poskušali so dokazati, da CO2 ni kriv. To so naredili tako, da so iskali razlike v vzorcih segrevanja glede na različne dejavnike. Če je glavni dejavnik sprememb toplogredni plin, se morajo noči segrevati hitreje od dnevov, zime hitreje od poletij in polarna območja hitreje od tropskih. Najbolj prepričljiv vzorec je specifičen za CO2: z naraščajočo koncentracijo bi se morala troposfera (najnižji del atmosfere) segrevati, zgornji del stratosfere (del atmosfere takoj nad troposfero) pa ohlajati. Klimatologi so se torej zelo trudili, da bi oprostili CO2, vendar brez uspeha, saj se je izkazalo, da se meritve skladajo z vsemi temi vzorci:[5] noči se segrevajo hitreje od dnevov (zelo pomembno dejstvo za drugi del mojega odgovora), polarna območja se segrevajo najhitreje, zime se segrevajo hitrejše od poletij in troposfera se segreva, hkrati se stratosfera ohlaja.

Mati narava je sodelovala pri še enem pomembnem testu. Leta 1991 je izbruhnil ognjenik Pinatubo, kar je bil drugi najmočnejši izbruh v stoletju. Še pomembneje kot moč izbruha je bila lokacija vulkana, ki se nahaja v tropskem pasu, od koder so vetrovi prerazporedili vulkanski prah na obe polobli, tako da je na podnebje lahko vplival globalno. Modeli so uspešno prestali test pri napovedi učinkov tega izbruha. Bilo je jasno, da bo vulkanski prah Zemljo za nekaj let ohladil, a modeli bi ohladitev podcenili, če ne bi pravilno simulirali odziva vodne pare, katere vsebnost v atmosferi se je po začetni ohladitvi zmanjšala, kar je Zemljo še dodatno ohladilo. Ta zelo pomembna pozitivna povratna zanka[6] CO2 torej ni samo teoretična napoved modelov, ampak je potrjena tudi v naravnem laboratoriju. Marganovo relativiziranje te zanke in naknadne trditve, da je negativna povratna zanka veliko močnejša, so torej napačne.

Do leta 1995 se je nabralo dovolj dokazov, da so v drugem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (v nadaljevanju IPCC) zapisali, da je človekov vpliv na globalno segrevanje zaznaven (ang. discernible). Dokazi so bili sicer močnejši za “zaznaven” vpliv, vendar je treba vedeti, da morajo dobesedno vsako besedo v poročilu potrditi predstavniki vseh držav (trenutno 190), zato je nemogoče, da so z zapisanim zadovoljni vsi znanstveniki. To se sliši sicer banalno, Margan pa v tem vidi “nedopustno nizke standarde”.

V zadnjem poročilu je prepričanje v človekov vpliv naraslo na najmanj 95 %, kar je posledica stalnih inkrementalnih izboljšav v klimatologiji. Še posebej so napredovali podnebni modeli in paleoklimatologija[7], ki je ugotavljala, kako so CO2 in drugi dejavniki vplivali na preteklo podnebje. Zaupanje v napovedi klimatologov je trdnejše prav zaradi paleoklimatologije in ni tako odvisno od podnebnih modelov, kot hočejo prikazati lažni skeptiki.

Odločanje v negotovosti

Uradna slika je torej prepričljiva, a vsaj v eni stvari ima Margan popolnoma prav. Kljub vsem tem dokazom ne moremo biti popolnoma prepričani v antropogeno globalno segrevanje, saj v znanosti popolne gotovosti ni, zato je njegova analogija s sodiščem neprimerna, pa še na sodiščih ne iščejo ne popolne gotovosti ne neposrednih dokazov; za obsodbo so lahko dovolj tudi posredni, če so prepričljivi.

Relevantno vprašanje je, ali lahko na podlagi negotovosti temeljimo svoje odločitve; ali je napačen model — in vsak model je do neke mere napačen — lahko vseeno uporaben? Newtonov model realnosti je demonstrativno napačen v najbolj fundamentalnih predpostavkah o naravi realnosti, a njegove napovedi so za veliko večino pojavov na Zemlji tako natančne, da je model še vedno zelo uporaben. A kako natančen mora biti model, da mu še zaupamo? Ali obstaja neka arbitrarna odstotkovna meja?

Andrew Dessler, klimatolog z Univerze v Teksasu, opozarja, da pri odločanju v negotovosti gole številke o stopnji gotovosti niso dovolj, treba jih je analizirati v kontekstu posledic napačnih odločitev. Če 3 % strokovnjakov trdi, da neko letalo ni varno, se bo večina potnikov letu odpovedala, saj je nepotrebna zamuda leta (če napačno zaupamo 3 %) precej manjše zlo od skoraj gotove smrti (če napačno zaupamo 97 %), sploh če vemo, da je zamuda leta nekaj povsem običajnega. Ko podoben razmislek apliciramo na antropogeno globalno segrevanje, je jasno, da so posledice globalnega segrevanja precej hujše (če napačno zaupamo 3 % klimatologov in ne ukrepamo) od cene ukrepanja (če napačno zaupamo 97 % klimatologov in se izkaže, da posledice niso tako hude), sploh v luči pozitivnih učinkov sprememb, npr. čistejšega zraka in manjše odvisnosti od fosilnih goriv.

Climategate ali Newtongate?

V svojem odgovoru Margan mirno zapiše, da moja kritika udari mimo znanosti, in svojo krilatico, da klimatologija ni za telebane, parafrazira na način, da je jasno, da mednje šteje tudi mene. Ta napad z vsemi topovi na mojo malenkost je možen z dobršno mero sprenevedanja, na katerega sem že opozoril, saj sem sam le povzel sliko, ki jo zagovarja večina klimatologov. K svoji satirični parafrazi “klimatologija pač ni za klimatologe” torej nimam ničesar dodati. To ni prvič ne zadnjič, da Margan v razpravi ne ponudi nič novega.

V svoji kritiki sem se čudil predvsem temu, da klimatologi domnevno delajo tako očitne napake, da naj bi bile razumljive celo s poznavanjem srednješolske fizike. Moram priznati, da je to mojo kritiko direktno naslovil, saj je rešitev tega oreha preprosta: klimatologi pač niso pošteni. Sprenevedanje iz prejšnjega odstavka je torej očitno, saj se konsenza klimatologov prav dobro zaveda, sicer ga ne bi poskušal relativizirati[8], če občasnemu sklicevanju na zarote lahko tako rečemo. Čeprav sem povsem jasno napisal, da se številka o konsenzu (97 %) nanaša na aktivne klimatologe, skuša skrčiti skupino na IPCC, saj jim očita nedopustno nizke standarde v znanstveni metodi. Dokazi za to trditev? Afera Climategate.[9] Če so Marganu nekaj iz konteksta vzetih citatov iz elektronskih sporočil tako prepričljiv dokaz o pokvarjenosti IPCC, mu ponujam večjo tarčo, afero Newtongate, saj je Isaac Newton v svoji korespondenci pokazal vse “nečednosti”, ki so se očitale glavnim igralcem Climategate. Je zaradi te korespondence Newtonova fizika prevara? Seveda ne![10] Znanost se ne vrednoti na podlagi korespondence, ampak na podlagi ponovljivosti študij.

Kljub smešnosti obtožb je bilo glede afere Climategate z vso resnostjo uvedenih že devet neodvisnih preiskav, ki niso našle prav nobenih dokazov o kakršnem koli prikrivanju. Za dosledno sliko svoje realnosti mora sedaj Margan zaroto razširiti na devet ostalih, večinoma akademskih, institucij. Ta seznam je dodatno razširil z omembo Murry Salbyja, ki naj bi bil odpuščen, ker je spregovoril resnico. Tudi njegov primer je bil preiskan z vso resnostjo in iz rezultatov preiskave je jasno, da Salby ni bil odpuščen zaradi svojih mnenj o globalnem segrevanju. Preiskavi sta bili v bistvu dve, saj je imel Salby probleme na drugi univerzi že leta prej, še preden je postal viden lažni skeptik, a od teorij zarote ne moremo pričakovati, da bodo časovno dosledne. Listi zarotnikov lahko tako dodamo še dve univerzi.

Toliko o Marganovem rigoroznem preverjanju dejstev, ki jih očitno pobira iz zanikovalske blogosfere.[11] Resnici na ljubo obstaja kar nekaj klimatologov, ki so na “skeptični” strani debate in so v vnemi, da bi relativizirali izsledke, objavljali študije, ki so se izkazale za zelo površne. V nekaterih primerih je šlo za precej očitne in že kar nekoliko sramotne napake. Kljub temu imajo [Richard Lindzen], John Christy in Roy Spencer — vsaj nazadnje, ko sem preveril — še vedno službe na svojih univerzah.[12] Izobčevanja “skeptičnih” klimatologov in drugih znanstvenikov torej ni.

Margan je kasneje združbo zarotnikov povečal še vsaj za enega člana, revijo Nature. Tako je, IPCC je tako močna organizacija, da urednikom te ugledne revije narekuje, česa naj ne objavlja. A seznam se s tem kajpak še ne konča, vsaj posredno ga moramo povečati za ostale ugledne znanstvene publikacije in organizacije, npr. na ducate akademij znanosti, ki se v svojih uradnih stališčih do globalnega segrevanja pridružujejo IPCC. Ob tako vsemogočnih organizacijah je Marganov optimizem s konca M13, da se mu zaradi dobro delujočih vezij v detektorju ATLAS za službo ni bati, morda vseeno preveč preuranjen?

Šalo na stran! V naslednjem prispevku bom bolj obširno obdelal toplogredni učinek.


  1. Če je negativna konotacija izraza zanikovalec namišljena (po mojem mnenju namerno, da se lahko zanikovalci delajo žrtve in hlinijo ogorčenje nad takim stigmatološkim označevanjem), je na drugi strani obtoževanje v stilu “nacisti globalnega segrevanja” povsem resnično in zelo eksplicitno.  ↩

  2. Prizanesljivost do alternativnih “teorij”: glej M12, išči “ Drug tak učinek so kozmični žarki”
    sklicevanje na zarote: glej M13, išči “Climategate”
    smiselnost številk: glej M12 in M13, razprava o Trenberthovem modelu
    študije, ki nasprotujejo Trenberthu: “spisek” teh študij v M13, išči “Študij je bilo objavljenih že ogromno”, Marganove izračune pa obravnavam v naslednjem prispevku
    napačni izračuni z napačnimi predpostavkami: glej M12, išči “To pomeni da je za neidealna”, kar bom analiziral v naslednjem prispevku
    surovi podatki in analiza slike: glej M12, razprava o sliki 9, kar bom prav tako analiziral v naslednjem prispevku  ↩

  3. Čeprav je satelit IRIS meril izhodno sevanje atmosfere že od leta 1970 in je do 1990 nedvomno potrjeval toplogredni učinek, je bila prva analiza krepitve tega učinka zaradi večjih koncentracij CO2, metana in drugih toplogednih plinov objavljena šele leta 2001. A izračuni so bili narejeni že konec sedemdesetih. Novejši izračuni so dali podobne rezultate.  ↩

  4. Kljub njegovim “večletnih ukvarjanjem s klimatologijo” se je Marganova slika o stanju klimatologije ustavila že veliko prej. Že prvi podnebni modeli (v sedemdesetih letih) so bili bolj napredni, kot to eksplicitno ali implicitno trdi za današnje modele. Glede toplogrednega učinka njegovo znanje lahko mirno razvrstimo na začetek prejšnjega stoletja.  ↩

  5. Kratek pregled teh “prstnih odtisov”.  ↩

  6. Povratne zanke so odziv Zemlje na začetno segrevanje (ali ohlajanje). Pozitivne povratne zanke (npr. vodna para, odboj svetlobe na ledu) ojačajo začetno spremembo, negativne (npr. evapotranspiracija oz. izhlapevanje vode z zemeljske površine in skozi listne reže rastlin) začetno spremembo blažijo. Največjo neznanko še vedno predstavljajo oblaki, vendar študije kažejo, da povratna zanka ni pomembneje različna od nič.  ↩

  7. Veda o podnebju in njegovih spremembah skozi celotno zgodovino planeta.  ↩

  8. O popačevanju izsledkov študij, ki ta konsenz raziskujejo, sem že pisal.  ↩

  9. Climategate je umetno ustvarjena afera, ki se je začela novembra 2009. Nečedne posle vodilnih klimatologov naj bi menda dokazovala elektronska sporočila, ki so bili ukradena s strežnika klimatološkega oddelka univerze East Anglia. V resnici so bili “dokazi” le povsem iz konteksta pobrani citati.  ↩

  10. Ironično sem že omenil, da je Newtonova fizika dejansko napačna, a da daje zelo natančne napovedi. Bistvo satire je v tem, da korespondenca in značajske poteze Newtona niso imele vloge v sprejemanju njegove fizike. Njegovi sodobniki so jo sprejeli, ker so njene napovedi preverili.  ↩

  11. Ne namigujem, da so blogi vedno nekredibilen vir informacij. Lahko so zelo informativni, če so podprti s kvalitetnimi viri, ki jih je mogoče preveriti.  ↩

  12. Za Lindzena to ne drži več. Vzrok je seveda precej banalen: upokojil se je.  ↩