Odgovor Marganu, 3. del

V tretjem in zadnjem delu odgovora v tej polemiki sem najprej nameraval odgovoriti na še nekaj manjših očitkov, ki jih je nanizal Margan v svojem prvem odgovoru, vendar mi je v svojem drugem odgovoru dal večje in lepše tarče, zato se bom osredotočil nanje. Morda ste že opazili, da nimam niti želje niti časa, da bi čisto vsako njegovo trditev raziskal do potankosti, saj je moj čas precej bolje izkoriščen, če opozorim le na največje napake. Glede na obsežno pisanje, ki me spominja na stari trik kreacionistov, mi drugega res ne preostane, čeprav je manjših napak in zavajanj ogromno.

V nekaterih delih mi tokrat niti ni povsem jasno, komu točno odgovarja. V dolgi razpravi o tem, da v znanosti nikoli ne moremo biti povsem prepričani v pravilnost dognanj in predvsem napovedi na podlagi teh dognanj, meni sigurno ne, saj sem o tem pisal že sam. V zagotavljanju, da konsenz znanstvenikov ni dokaz o pravilnosti neke teorije, tudi ne, saj ga nikoli nisem predstavljal kot takega. Največ, kar sem omenil, je bilo, da je konsenz “zgolj” posledica močnih dokazov, nanj pa spomnim vsakič, ko me skuša pokroviteljsko orisati kot znanstvenega analfabeta ali telebana, čeprav le povzemam konsenzualno sliko. Morda ni prava (majhna verjetnost), ampak ne zaradi moje domnevne znanstvene nepismenosti. Prav tako ni jasno, kdaj se je v razpravo prikradel pridevnik katastrofalno globalno segrevanje, ki ga sam sploh nisem nikoli zapisal. Če preiščemo najnovejše poročilo IPCC, se beseda na 1500 straneh pojavlja le redkokdaj in še to v drugih kontekstih. Zato je vznik te beseda prava mala skrivnost. Margan torej pogosto sploh ne debatira z mano in raje komplicira s truizmi. A v tem zapisu se bom osredotočil na dele, kjer je debata vendarle možna.

Otročje naivno in občasno napačno dojemanje znanstvene dejavnosti … je značilno za mnoge, ki se z znanostjo srečujejo zgolj prek množičnih medijev.

Seveda jaz o njegovem dojemanju znanosti menim isto, torej je položaj simetričen, čeprav imam jaz vsaj olajševalno okoliščino, da nisem zaposlen v znanstveni organizaciji. Ta položaj lahko razreši vsak skeptik, ki preuči najine vire in pride do svojih odgovorov.

Na hitro sem pogledal svoje vire v prvih dveh člankih, ki naj bi skeptiku do teh odgovorov pomagali, in bil takoj postavljen pred še eno skrivnost. Je morda Margan spregledal moje vire (skoraj vse, če ne že kar vse), ki se ne nanašajo na množične medije? Ali sploh bere moje članke? Najbrž ne! Kljub temu, da sem omenil, da je “zaupanje v napovedi klimatologov … trdnejše prav zaradi paleoklimatologije in ni tako odvisno od podnebnih modelov, kot hočejo prikazati lažni skeptiki”, stopi prav na te grablje in trdi “pomembno je zavedati se, da napovedi o katastrofalnem [sic] globalnem ogrevanju … temeljijo samo na rezultatih računalniških modelov” (poudarek dodal BD). Moja beseda proti njegovi? Nikakor! Moje delo je sicer res precej olajšal s svojim samo, zato bom postregel le z enim primerom članka iz nemnožičnega medija, čeprav jih je precej več in jih najde vsak iznajdljiv skeptik.

Klimatološki kavelj 22

Do klimatoloških modelov goji Margan močno zakoreninjene predsodke, ki mejijo že na obsedenost. Poglejmo si primer, kjer je to več kot očitno:

In kako so se GCM [klimatološki modeli] izkazali v napovedih danes že znanih podnebnih karakteristik? Katastrofalno!

Preden si pogledamo, kako uspešno je Margan prikazal te domnevno slabe napovedi (na hitro naj le namignem, da katastrofalno), moram prej utemeljiti svoje trditve o obsedenosti, zato velja preveriti, kako se spopade z le eno izmed vseh pravilnih napovedi modelov, da naj bi se noči segrevale hitreje od dnevov:

Najprej naj pripomnimo, da trditev izhaja iz rezultatov modelov GCM, za katere smo že videli, kako uspešni so v svojih napovedih.

Opazite, kaj se tukaj dogaja? Margan najprej na dolgo in široko razlaga, kako pomembna je potrditev napovedi nekega modela z meritvami, nato pa to kar nenadoma ni več pomembno oz. je celo problematično. Neprecenljivo! Do modelov ima očitno tako hude predsodke, da ti preprosto ne morejo zmagati, dejansko so v lose-lose situaciji. Če je napoved napačna, je model slab. Če je napoved prava, je problem ta, da je bila narejena z modeli. Margan je spretno spletel mehanizem, po katerem ima sam vedno prav, nekakšen klimatološki kavelj 22[1]. Le kaj bi si o tej strategiji mislil Karl Popper?

Slika 1: Primerjava napovedi modelov z merjenimi temperaturami (povprečje treh najpogosteje uporabljenih temperaturnih potekov). Najprej so nanizane napovedi, ki so bile objavljene v poročilih IPCC(manjka le napoved zadnjega poročila), nato pa alternativne napovedi raznih skeptikov. Napovedi IPCC so se torej dobro obnesle; v nasprotju z Marganovo sliko 6 so namreč napovedi pravilno uravnane. V “opravičilo” napovedim skeptikov je potrebno omeniti, da njihove napovedi niso podane na podlagi modelov, ampak več ali manj pavšalnih ocen.

Vseeno moram pohvaliti Marganov trud, da za ta rezultat (noči se segrevanjo hitreje od dnevov) ponudi alternativno razlago, saj je to ena od značilnosti znanstvenega pristopa[2]. Krivec naj bi bil t.i. učinek toplotnega otoka (UTO), ki ga povzročajo urbani predeli. Zanikovalci so še pred kratkim temu učinku, ki sicer obstaja, pripisovali večino krivde kar za globalno segrevanje sámo, vendar so že spoznali, da temu ni tako, saj je globalno komajda zaznaven. Očitno je ta malenkosten vpliv za Margana pri reciklaži UTO le malenkosten problem. Spet mi ni treba verjeti na besedo, če le citiram še en primer nemnožičnega medija:

Analiza kaže, da DTR [razlika med najvišjo in najnižjo temperaturo v dnevu] še naprej pada za večino predelov sveta in da je vpliv urbanih predelov … zanemarljiv …

Seveda se drugih napovedi, ki sem jih omenjal, Margan ni dotikal, čeprav celo moj spisek ni bil popoln (najbrž sem postregel le s primeri, ki krožijo po množičnih medijih). Sumim, da je ta primer izbral zato, ker spet računa na bralčevo kmečko pamet, ki pa se ob dejanskih meritvah hitro izkaže za neutemeljeno. Pravi skeptik mora v svoji alternativni teoriji razložiti vsaj večino vzorcev, ki jih pravilno napove trenutno veljavna teorija. Tega niti približno ni uspelo še nobeni.

Kreativni viri

A še preden je Margan prišel do svoje alternativne razlage, je po svojem prepričanju klimatološkim modelom prizadejal tako hude rane, da se mu očitno ni več zdelo potrebno, da bi bil pretirano rigorozen. V komentarjih pod člankom sem na hitro že komentiral Marganove vire, na podlagi katerih je utemeljil svoj očitek, da so se napovedi modelov izkazale za katastrofalne. Te napake niso majhne, ampak v temeljih zamajejo ne le njegove zaključke, saj mečejo že nekaj suma, da te napake morda niso vedno nenamerne oz. niso le posledica banalnega spregleda. Od nekoga, ki je pokroviteljski do klimatologov in se s klimatologijo menda ubada že nekaj let, bi pričakoval, da ima poteke globalnih temperatur za nekaj zadnjih desetletij v malem prstu in jih niti v sanjah ne more zamešati s potekom temperatur v ZDA (njegova slika 2). A, lej ga zlomka, prav to se mu je primerilo. Mislim, da sem se v komentarjih ustavil pri petih napakih, saj Margan že sam pravi, da to pri košarki pomeni že izpad iz igre, le da si najbrž ni predstavljal, da bi bil lahko sam žrtev tega pravila.

Seveda je napak veliko več, a kot sem omenil na začetku: le največje napake.

V tem duhu raziščimo še ozadje njegove slike 8, katere vir mi je vzel nekoliko več časa. Spet gre za eno samo komedijo zmešnjav, ki mi bo spet vzela kar štiri odstavke, da razjasnim zmedo (tako kot v mojem drugem odgovoru). V opisu slike omeni, da del grafa kaže povprečne padavine v centimetrih. Padavine?! Prav gotovo ne! To nakazuje že napis pod črto, ki pravi “atmospheric water” in ne npr. “precipitation”. Tudi količina je sumljiva: manj kot 3 cm, ampak na kolikšni časovni interval in zakaj ta interval ni naveden? Na mesec je to premalo, na dan pa preveč. (Globalno povprečje naj bi namreč bilo slabe 3 milimetre na dan.)

Vse tri skrivnosti se razblinijo, če uvidimo, da ne gre za padavine, ampak za vsebnost vode v atmosferi (zato “atmospheric water”). Količina postane smiselna, saj mi je iz drugih virov znano, da bi bilo v povprečju vode na površini 3 cm, če bi ta čudežno naenkrat padla iz atmosfere. Tudi manko časovnega intervala je razumljiv, saj ta količina odraža stanje (kot npr. temperatura) in ni kumulativna, kot so padavine.

Ampak … hm … ali ni to le voda na mlin Marganovim argumentom, ki je s to sliko zelo kriptično (priznam, da mi ni niti približno jasno, kaj naj bi poskušal dokazati v opisu pod sliko) poskušal nekaj povedati? Ali ni to le še en dodaten dokaz za njegovo trditev, da “bi se morala v 20. stoletju merljivo dvigniti tudi zračna vlažnost, to se pa ni zgodilo”, saj je iz slike 8 jasno videti, da količina vode v atmosferi tako na oko celo pada. Če bi slika dejansko kazala padavine, tega ne bi morali zagotovo trditi, saj je količina padavin slabo merilo za količino vode v atmosferi (vzrok za manjšo količino padavin bi npr. lahko bilo manjše izparevanje vode v ozračje). Zdaj me verjetno že poznate in slutite, da je bil ta odstavek le retoričen prijem za uvod v razkritje vira.

Do slike sem bil namreč skeptičen že v trenutku, zato sem poiskal vir. Taki dolgoročni trendi so namreč lahko zavajajoči, ker ni nujno, da vsebujejo klimatološki signal. Merilci se menjajo in spreminjajo lokacije, zato so lahko v surovih podatkih trendi, ki niso klimatološki (prav zato se podatke v znanosti analizira oz. prireja; zato je neizogibno, da so zanikovalci prepričani, da ima to prirejanje zlovešče prizvoke). Ker mi na strani ISCCP ni uspelo razvozlati, ali je to lahko pri teh podatkih tudi problem, sem pisal email znanstvenemu kontaktu William Rossowu, ki mi je pojasnil:

Vodna para, ki se pojavlja v podatkih … ni primerna za študije o klimatskih spremembah … Nihče, ki se na te stvari spozna - vključno z mano -, ne smatra, da so ti podatki dovolj natančni za take trditve [da vsebnost vodne pare globalno pada].

Margan je torej spet našel neko sliko na internetu, po vsej verjetnosti v zanikovalski blogosferi, in bil do nje prav nič skeptičen, saj je pritrjevala tistemu, kar že sam verjame. Položaj je ironičen, saj se je dokaj enostavno - vsaj za tiste, ki se po lastnih besedah ukvarjajo s klimatologijo - prebiti do pregleda relevantne literature o tem vprašanju. V razdelku 2.5.5 drugega poglavja poročila IPCC lahko preberete, da se je zračna vlaga dejansko merljivo dvignila. In kar bo Margana še posebej razveselilo: v virih ni sledu o množičnih medijih. Najbolj svež članek na to temo pa zavrne možnost, da je dvig posledica naravne variabilnosti.

Preklic

V prejšnjem delu sem obljubil preklic svoje izjave in obljuba dela dolg. V prvi kritiki se mi je zapisalo, da Margan v svojem prvem članku ne ločuje vremena od podnebja, vendar sem po bolj podrobnem branju odstavka ugotovil, da je bilo spraševanje, kako lahko napovemo klimo za naslednjih 10, 30 ali 100 let, če že vremena ne moremo napovedati za teden dni, le pedagoški prijem. Za to napako se mu opravičujem. Vseeno se mi zdi nekoliko nepošteno, da tega pedagoškega prijema ni izpeljal do konca in razložil, v čem je ta razlika. Tako je skrivnost ostala v zraku.

Margan pravi, da je moja kritika udarila mimo znanosti. Prav to je bil moj namen: udariti po članku, ki se na prvi pogled zdi znanstven, v bistvu pa je tako poln napak, napačnih ali nerelevantnih sklepov, da nima z znanostjo nobene veze. Rad bi videl, da bi se gospod v prihodnje bolj potrudil, ampak ne verjamem, da bo to zadostovalo. Kakorkoli že; to je moj zadnji članek na to temo, odzival se bom samo še v komentarjih pod članki.


  1. Glede na to, da ima Margan rad latinščino, mu bo morda bolj všeč ex falso sequitur quodlibet.  ↩

  2. Presenetljivo je le, da od vseh člankov, ki raziskujejo ta učinek, navede prav tistega, ki nikoli ni bil objavljen v znanstveni reviji. Kljub temu članek brez zadržkov razglasi za “znanstvenega”. Mnogi se ne strinjajo. Hkrati je kritika dobra razlaga, zakaj je treba podatke prirejati.  ↩