Ne nasedajte srednjeveški medicini

ali

Zgodba o zastarelem načinu zdravljenja, ki ima številne privržence še danes, kljub temu da raziskave, zdrava pamet in praktično celotna znanost znova in znova kažejo na njegovo absurdnost in neučinkovitost.

Da si boste lažje ustvarili mnenje o (kakršnikoli že) vlogi tega še zmeraj prisotnega načina zdravljenja, pričnimo kar z orisom mišljenja v medicini, ki je prevladovalo v prejšnjih stoletjih, natančneje v zgodnjem novem veku.

Medicina in terapevtske ideje v prejšnjih stoletjih

Delovanje človeka in razvoj bolezni so razlagali sistemi, ki so imeli pridih magičnega mišljenja.

Osemnajsto stoletje je bilo kulturno-zgodovinsko gledano obdobje razsvetljenstva [1], a je bila kruta in dandanes nam praktično popolnoma nerazumna medicina tedaj še vedno prisotna. Delovanje človeka in razvoj bolezni so razlagali sistemi, ki so imeli pridih magičnega mišljenja. Georg Ernst Stahl (1660–1734), profesor medicine na univerzi v Halleju, je na primer s svojim animizmom trdil, da duša upravlja vse telesne funkcije. Poglavitni vzrok bolezni naj bi bila čezmerna napolnjenost telesa in organov s krvjo in telesnimi sokovi in Stahl je bil prepričan, da krvavitve, ki jih povzroča duša, učinkujejo zdravilno. Po vitalizmu, ki ga je utemeljil Théophile de Bordeu (1722–1776), pariški praktik, je bil sleherni del telesa pod vplivom življenjske sile. De Bordeu je zavračal pomembnost kemijskih in fizikalnih procesov. Friedrich Hoffmann (1660–1742), znameniti nemški zdravnik, je človeško telo razumel kot hidravlični stroj, bolezni pa je enačil z motnjami v hidravliki živčnih sokov. Po njegovem naj bi v telesnih sokovih, krvi in možganih obstajal eter, ki naj bi se širil po kanalih, speljanih ob živcih [2].

Terapevtski posegi, ki so se jih zdravniki in padarji (padar je nekdo, ki se ukvarja z zdravljenjem brez ustrezne poklicne izobrazbe) [3] posluževali, so bili pogosto kruti, boleči in znanstveno praktično popolnoma neutemeljeni, saj formalno zastavljenih raziskav za ali proti učinkovitosti posegov in zdravljenj še niso izvajali (). Umetno so povzročali ognojke, saj so verjeli, da lahko tako pozdravijo vrsto bolezni.

Puščanje krvi

Z ostrim skalpelom so zarezali v kožo, na primer na mečih ali na nadlakti, položili vanjo zrno graha ali svinca, potem pa rano površno zašili. V dveh dneh se je naredil čir, iz katerega je tekel gost gnoj. Ranice so včasih napravili tudi s korozivnimi sredstvi. Ko (če) je bolnik okreval, so grah odstranili [2]. Za preprečevanje in zdravljenje bolezni so ljudem puščali kri. Praktično je ni bilo bolezni, ki je s tem ne bi zdravili. Spravili so se tudi nad takšne, pri katerih bi še laiki zavijali z očmi, kot so npr. herpes, psihiatrične bolezni, krvavitev iz nosu in premočne menstruacije (). Kri so puščali tako, da so ljudem žilo prerezali z nožem ali pa v njo naredili luknjico. Za boljše iztekanje so ude prevezovali. Popularne so bile tudi pijavke, kasneje pa napravice, iz katerih so se sprožila ostra rezila. Terapija je lahko trajala tudi tako dolgo, dokler se bolnik od izgube krvi ni onesvestil (). Utopljence so v tistih časih oživljali tako, da so jim v zadnjico vpihavali tobačni dim (), prav tako pa je bilo moderno ljudi zdraviti z močnimi odvajali [2].

Klistir
Klistir

Kot kontrapunkt krutim posegom so se začeli uveljavljati novi načini zdravljenja. Le-ti so, kot prej omenjeni sistemi, zrasli v glavah posameznikov, nato pa so se širili s prepričanimi zagovorniki. Dunajski zdravnik Franz Anton Mesmer (1734–1815) je na primer trdil, da povezujejo človeško telo in kozmos nekakšne magnetne sile – animalni magnetizem. Te magnetne sile naj bi s polaganjem rok prenašali na drug organizem in tako zdravili bolezni. Moderna je postala tudi frenologija, ki jo je utemeljil Franz Joseph Gall (1758–1828), po rodu Dunajčan in zdravnik v Parizu. S frenologijo naj bi prepoznal človekovo inteligenco in značaj po obliki njegove glave. Samuel Hahnemann (1755–1843), nemški zdravnik, pa je iz globokega razočaranja in želje po oddaljitvi od krutih in surovih terapij razvil način zdravljenja, ki temelji na principu »podobno zdravimo s podobnim«, in to tako, da bolj bo zdravilna snov razredčena, močnejši učinek bo imela. Učinkovanje takih pripravkov je pripisoval dematerializaciji snovi med redčenjem, to pa naj bi delovalo psihodinamično, kar naj bi v duši vzpodbudilo zdravilne sile, ki bolezen pozdravijo [2]. Sliši se magično, kajne? No, princip »podobno s podobnim« ni bil čisto nov, saj je v 18. stoletju že zdravnik in filozof Alberti zdravil opekline z vročino in ozebline s snegom, v ljudski medicini pa so zdravili šen (bakterijska okužba kože, ki je zaradi vnetja topla in rdeča) z rdečo koralo [2]. Seveda nič od tega ni kaj prida delovalo. Če bi, bi se najbrž še danes anemični, bledi ljudje prislanjali ob bele zidove in se s tem zdravili, medtem ko bi tiste, ki bi jih povozil avto, potem nekdo povozil še enkrat, da ne bi bili več poškodovani.

Rojstvo Hahnemannovih principov

Hahnemannove ideje so bile popolnoma iz trte izvite, zato si poglejmo, kako so mu sploh padle na pamet. Nekega dne je zdolgočasen od večnega pisanja preizkusil, kako deluje kininovec. Menil je, da mora zdravnik pripravke testirati sam na sebi [4]. Lubje kininovca je zdravilo, ki so ga v tistih časih uporabljali za zdravljenje malarije, čeprav niso poznali njenega povzročitelja, niti niso vedeli, na kakšen način zdravilo deluje. Bolezni so rekli kar »swamp fever«, torej vročina, ki jo dobiš, če obiskuješ močvirja (). Danes vemo, kaj malarijo povzroča in zakaj kinin, ki se ga občasno še danes uporablja za zdravljenje, deluje. Hahnemann je zaužil kininovec, dobil mrzle roke, postal je omotičen, nato pa mu je začelo razbijati srce. Kasneje se je začel počutiti slabotno, zardel je v obraz, v glavi je občutil otopelost, dobil je vročino.

Hahnemann

Hahnemann

Vsi ti simptomi (in še številni drugi) so se mu zdeli jako podobni simptomom malarije [5]. S simptomi poimenujemo težave, ki jih zdravniku poda bolnik. Za razliko od simptomov znake bolezni pri bolniku prepozna zdravnik sam. Oboji, znaki in simptomi, zdravniku kažejo pot do pravilne diagnoze. Iz teh svojih občutkov je Hahnemann izvèdel sklep, da kininovec pomaga pri malariji, saj pri zdravih osebah povzroča podobno stanje oziroma izzove enake simptome kot bolezen sama pri obolelem [4]. To povezavo si je torej gladko izmislil, na njej pa je zasnoval cel sistem in ga zagovarjal do smrti . Verjel je, da simptomi kažejo, da se organizem zdravi, in da bi jih zato morali poudarjati, ne zatirati [2] (). Tako je bil rojen njegov prvi princip, da je podobno najbolje zdraviti kar s podobnim. Si predstavljate, da vam danes zdravnik reče, da vam bo znižal pritisk z zdravilom, ki sicer zvišuje pritisk? Ali pa čebula: ker nam osolzi oči, bi jo po tej logiki vzeli pri solznih očeh. A Hahnemannovega »odkrivanja« še ni bilo konec, saj je, navdušen ob prvem odkritju, začel preiskovati veliko število snovi iz mineralnega in rastlinskega sveta. Njihovo delovanje je preizkusil najprej na sebi, nato na svojih otrocih (pogumno, ni kaj!) in nekaj prostovoljcih. Preizkusil je čez sto snovi in si zapisal vse simptome, ki jih te snovi povzročajo [4]. Seznam je bil velikanski in ga lahko na internetu izbrskamo še danes. Sestavlja Materio Medico, o kateri bom nekaj povedal kasneje.

Hahnemann je tisto začetno kapljico razredčil tako, kot če bi kapljico neke snovi kanili v Tihi ocean, ga »premešali« in nato iz njega spet vzeli eno kapljico.

Hahnemann je sčasoma opazil, da se bolezen pri večjih odmerkih poslabša, toda izboljša po določenem času, zato je začel snovi redčiti. Trdil je, da so učinkovita sredstva po razredčitvi še učinkovitejša, neučinkovita pa postanejo učinkovita [2]. Tako se je rodil drugi princip: princip neznatnih količin oziroma manjša je doza, bolj bo snov učinkovita. A Hahnemann zadev ni redčil z razumnimi količinami vode, npr. z enim litrom ali s tremi decilitri. Ne, redčil jih je tako zelo, da je razredčine začel označevati kar s številko potence. Tako je bila zanj 1000-kratna razredčitev 10 na potenco 3, torej 10³; 1.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000-kratna razredčitev pa 10 na 30. Da ne pišem vseh ničel za razredčitev 10 na 60. Prvo si še nekako predstavljamo, eno kapljico ekstrakta snovi bi kapnili v liter vode, premešali in potem bolniku kanili v usta kapljico nastale mešanice. Pri razredčitvah višjih potenc si je stvar predstavljati težje, zato je najbolje dati kar slikovit primer. Hahnemann je tisto začetno kapljico razredčil tako, kot če bi kapljico neke snovi kanili v Tihi ocean, ga "premešali", nato iz njega spet vzeli eno kapljico () in rekli: "tako, zdaj imamo pa našo snov res fajn razredčeno." Vsem je najbrž jasno, da osnovne "zdravilne" snovi v naši novi ekstrarazredčini že davno ni več, saj bi se porazgubila med vsemi milijardami litrov in milijoni milijard molekul vode. A vendar tak pogled na potenciranje pripravkov Hahnemanna ni ustavil, celo nasprotno, brez pardona je zagovarjal idejo, da bi stvar, razredčena v milijardah litrih vode, učinkovala veliko bolje kot tista, ki bi jo razredčil v enem litru vode. Seveda je on redčil po korakih, eno kapljico je najprej razredčil v enem decilitru vode ali alkohola, nato je vzel eno kapljico nastale razredčine, jo ponovno razredčil in to ponovil npr. tridesetkrat. Z vsakim redčenjem, tako je mislil, postaja zdravilo boljše in boljše. Si predstavljate, da ste prehlajeni in vam zdravnik reče, da je bolje, če prašek Lekadol plus C namesto v dveh decilitrih vode raztopite kar v bazenu, da bo tako »boljše učinkoval«? Najbrž bi zamenjali zdravnika. Med svojimi vrlimi redčenji je Hahnemann opazil tudi to, da so bolniki, ki jih obišče na domu in jih s svojimi pripravki zdravi, bolj zdravi kot tisti, ki ga obiščejo v ambulanti. Verjeti je začel, da je to posledica intenzivnega stresanja razredčenih pripravkov, saj je do bolnikov potoval na konju, vsebina stekleničk, pripetih na sedlo, pa se je pri poskakovanju konja intenzivno stresala in mešala [6]. Znanstveno sklepanje najvišje vrste, ni kaj! Tako je med pripravljanjem in redčenjem pripravke sunkovito stresal, s čimer naj bi jih naredil še bolj učinkovite [4]. Če na hitro povzamemo, bi rekli, da bomo bolezen pozdravili s snovjo, ki v osnovi bolezenske težave povzroča, in to tako, da jo bomo izjemno razredčili in pri tem močno stresali. Le tako bo zares učinkovita.

S poskušanjem različnih substanc in zapisovanjem učinkov je Hahnemann sestavljal prej omenjeno Materio Medico svojega novega terapevtskega načina. Materia Medica je listina, knjiga, katalog vseh substanc in simptomov, ki jih te substance povzročajo, načinov, kako substanco pripraviš (razredčiš), in bolezni, za katere so nato iste substance primerne za zdravljenje (). Ta knjiga je biblija privržencev Hahnemannovega zdravljenja.

Hahnemannov način zdravljenja v luči razvijajoče se znanosti in njegov povratek

Razvoj znanosti in medicine ter vse boljše znanje o delovanju narave in telesa sta pustila zastarele metode, posege, razlage in načine zdravljenja za seboj. Prelomu med 18. in 19. stoletjem je namreč sledil nagel napredek in obdobje epohalnih odkritij v medicini [2]. Zdravniki so začeli podrobneje odkrivati sestavo človeškega telesa (anatomija) in človeških tkiv (histologija). Fiziologija – veda o tem, kako človeško telo deluje –, je začela natančneje opisovati mehanizme delovanja naših organov in povezanosti med njimi. Kristalizirati se je začel patofiziološki pogled na bolezen [2], kar pomeni, da je bolezen posledica nepravilnega delovanja določenega tkiva in posledično funkcije organa. Medicini so na pomoč priskočile druge temeljne naravoslovne znanosti, kot so kemija, fizika in biologija. Odkrili so celico in jo poimenovali osnovna gradbena enota živih bitij. Če gre v celici nekaj narobe, gre nekaj narobe tudi v tkivu, ki ga določene celice sestavljajo, in tako zbolimo. Temeljne znanosti so tudi same doživele neverjeten napredek. Odkrivali so osnovne delce in celo njihovo subatomsko sestavo, razvozlali so delovanje celice in molekularnih poti v njih. Nastajale so zapletene fizikalne teorije in zakoni, ki si jih »navadni smrtniki« še zdaleč ne znamo razlagati. Medicina se je postavila na trdne znanstvene temelje.

Mesmerizem (nauk prej omenjenega polagalca rok) je preživel nekje do leta 1874, ko ga je Kraljevo medicinsko društvo v Parizu razglasilo za šarlatanstvo, kasneje pa so ga popolnoma prenehali izvajati tudi drugod po Evropi. Tudi Gallova frenologija je bila ovržena kot neznanstvena teorija, na Dunaju so predavanja o njej prepovedali [1] (). Nova odkritja o delovanju in sestavi človeka so že zgodaj zadala zadnji udarec Hoffmannovi eterično-hidravlični teoriji, fiziologija in temeljne znanosti pa so ovrgle vitalizem in druge sisteme, s katerimi so si razlagali delovanje človeka. Začela se je tudi doba medicinskih raziskav, ki je zadala poslednji udarec neučinkovitim in krutim metodam, saj so jih z dokazi potrdili za neučinkovite.

Medtem ko so se znanstveniki in zdravniki celega sveta zgledovali pri farmakologiji, ki nas natančno uči, kako zdravila na nas učinkujejo, kako se v našem telesu razporedijo, kako jih naše telo presnovi in kako izloči, so privrženci principov »razredči in fino stresi« skozi medicinska odkritja, znanstvene dosežke in prelomnice napredka v razumevanju praktično vsega, kar nas obdaja, uspešno slalomirali.

Najbrž ni posebej težko uganiti, kateri izmed zgoraj omenjenih načinov zdravljenja se je uspel obdržati do danes, kajne? Hahnemannovi principi zdravljenja z ekstra razredčenimi snovmi. Svoje ideje je Hahnemann namreč objavil in začel uživati veliko podporo predvsem med laiki, duhovščino in padarji. V medicinskih krogih ga je podpiral manjši del. Deset let po tem, ko je bil habilitiran v Leipzigu, ga je zapustil, ker so mu preprečili razdeljevati njegove magične pripravke. Svoje nasprotnike je javno napadal in pogosto iskal zaščito pri javnosti. Na stara leta se je preselil v Pariz, kjer si je tudi pridobil mednarodni sloves [2]. Tam je leta 1843 umrl, opisani sistem zdravljenja pa zapustil s pripombo: »Delaj naprej, vendar natančno tako, kot sem delal jaz.« [4] Zagovorniki in tisti, ki so strastno verjeli, da za tem »nekaj je«, so stvar peljali dalje. Idejno in praktično. Ustanovile so se celo nekatere šole [2]. Medtem ko so se znanstveniki in zdravniki celega sveta zgledovali pri farmakologiji, ki nas natančno uči, kako zdravila na nas učinkujejo, kako se v našem telesu razporedijo, kako jih naše telo presnovi in kako izloči, so privrženci principov »razredči in fino stresi« skozi medicinska odkritja, znanstvene dosežke in prelomnice napredka v razumevanju praktično vsega, kar nas obdaja, uspešno slalomirali. Desetletja so minevala, znanstvena spoznanja vseh vrst pa so počasi začela preraščati v zdravo pamet. Tja Hahnemannovi principi nikakor niso mogli prodreti, zato so bili zagovorniki sčasoma prisiljeni navezati stike s šolsko medicino in njenim naukom o boleznih, čeprav s svojimi načini zdravljenja pri tem niso prenehali [2]. Za večno so ostali v krogu psevdoznanosti.

S takim zdravljenjem se spravimo na vzroke, ne le na simptome, in jih skušamo odpraviti.

Šolska medicina danes sloni na načelu, da nasprotja zdravimo z nasprotji, kar je ravno obratno od Hahnemannovega prvega principa. Načelo se je v medicino sicer vpletalo že skozi vso njeno zgodovino, za zelo uspešno pa se je izkazalo šele v zadnjih desetletjih, ko ga je na vsakem koraku podpirala znanstvena metoda in njena odkritja. Ko je naše telo okuženo z bakterijami ali virusi, nam zdravnik predpiše takšno zdravilo, ki te klice ubije. Zdravila, ki bi pozdravilo srce, ko le-to začne popuščati, še nimamo, imamo pa zdravila, ki mu pomagajo tako, da omilijo obremenjujoče dejavnike. Tako srce lažje opravlja svojo funkcijo. Raka in njegovo bujno rast celic ustavimo s kemoterapijo (z zdravili, ki celicam preprečijo razmnoževanje) ali pa ga s kirurgijo izrežemo. S cepljenjem našemu imunskemu sistemu, odgovornemu za obrambo pred okužbami, »namignemo«, kako naj se razvije in bori, če bo telo kdaj prišlo v stik z določenimi smrtno nevarnimi mikrobi. Ko nas nekaj boli, vzamemo zdravilo, ki bolečino umiri, če pa si zlomimo kost, jo pravilno naravnamo in pospešimo celjenje z mavcem. To je le peščica zdravljenj »z nasprotji«, ki jih medicina pozna. Skupno vsem je to, da skoraj do potankosti poznamo vzroke in mehanizme (patofiziološka osnova razvoja bolezni), ki do obolenj pripeljejo. S takim zdravljenjem se spravimo na vzroke, ne le na simptome, in jih skušamo odpraviti. Hahnemannov sistem pa celotno uspešno zgodbo medicine in posredno vso širšo znanost postavlja na glavo. Ideja o tem, da bomo nekaj pozdravili s tem, kar bolezen dejansko povzroča, še posebej, če bomo to močno redčili in povrhu še intenzivno stresali, da bo ostala praktično le voda, je enostavno absurdna.

Zaradi neuspešnosti in absurda takšnega zdravljenja v praksi je na prelomu 19. in 20. stoletja nanj že marsikdo pozabil, ali pa zanj sploh ni slišal. Hahnemannovi principi in pripravki so se bližali svojemu zatonu. Končno, kajne? Vendar se je zgodil preobrat; zbudil se je speči, že skoraj zamrznjeni zmaj in začel lomastiti po Evropi in Ameriki. Težko je s prstom pokazati le na enega krivca, vsekakor pa je ta povratek posledica politike, lahkovernosti ljudi, spretnega zavajanja in lobiranja. V Ameriki je bil eden ključnih momentov to, da so bili ti pripravki leta 1938 uradno sprejeti kot zdravila (). Najbrž so mislili, da bodo tako ali tako počasi spolzeli v pozabo (). Vključitev med zdravila je bila zasluga senatorja, ki je bil zagovornik takega zdravljenja. Prav tako so se ljudje začeli počasi obračati »nazaj k naravi«, pripravki iz živali, rastlin in mineralov pa so jim predstavljali idealno odskočno desko (). Alternativna medicina, kamor se je ta način zdravljenja uvrščal, se je na spreten način preimenovala v komplementarno in alternativno medicino, češ da dopolnjuje šolsko medicino. Naslednje preimenovanje se je, mimogrede, zgodilo pred kratkim, ko je zrasla »integrativna medicina«, ki naj bi šolsko in alternativno medicino združevala (). Nemčija, od koder to zdravljenje izvira, Francija in Amerika imajo danes največ privržencev [4]. Alternativne metode doseganja zdravja so med ljudmi postale pravi trend približno ob istem času, ko so v Nemčiji spremenili zakone tako, da imajo zdravniki (še posebej zdravniki v osnovnem zdravstvu) še manj časa za posvečanje pacientom (). Premalo časa za pregled in pogovor z bolnikom je zadnje čase problem zdravstva tudi pri nas, zaradi česar prosperirajo alternativci. Ljudje poiščejo nekaj drugega, pa najsi bo učinkovito ali ne. Tako si zagovorniki Hahnemannovega zdravljenja z nasmehom na obrazu manejo roke in polnijo žepe, kimaje pa še naprej po čisto enakih principih pripravljajo svoje pripravke. Te nato predpisujejo ljudem, ali pa jih ti kupijo kar v prosti prodaji za samozdravljenje.

Homeopatske kroglice
Homeopatske kroglice

Pripravki so lahko v tekoči obliki, v obliki mazila, najpogosteje pa so v obliki kroglic, ki se jih da pod jezik [4]. Kroglice so sladkorčki, na katere je pokapljana ekstremno razredčena snov (). Ta rezredčenost je na embalaži označena s črko, ki izkazuje osnovno razmerje razredčenosti snovi v vodi ali alkoholu (črka C npr. predstavlja razredčitev 1 : 100) in številko potence (npr. 30), ki pove, kolikokrat zaporedoma je nato bila osnovna razredčina še dodatno razredčena [4]. Ena takih snovi je na primer arzenik (znan strup), ki naj bi pomagal pri zaprtju, bruhanju, zastrupitvi s hrano in celo pri astmatičnih težavah. Ta pripravek naj bi bil po njihovih navodilih primeren, če je oseba topla na otip, vendar jo v notranjosti mrazi. Preobjeda, smrtonosna rastlina, naj bi bila v razredčeni formuli odlična za zdravljenje akutno (hitro, nenadno) nastalih težav, kot so šok, nesreča ali izpostavljenost hladnim vetrovom. Kot živalski pripravek se uporablja celo čebela, in sicer za lajšanje vnetnega procesa, še posebej pri pikih žuželk (saj veste, podobno s podobnim). Ker je za pik značilna zbadajoča bolečina, bo ta pripravek primeren tudi za vnetje mehurja, ki se kaže z enakimi simptomi zbadajoče bolečine, le na drugem mestu. Uporabljajo tudi železo, volčjo češnjo, NaCl, živo srebro, šentjanževko, ekstrakt sipinega črnila idr (). V Materii Medici naj bi bilo zapisanih že okoli tisoč snovi ().

Novodobno šarlatanstvo

Hahnemannovo poslanstvo se je sprevrglo v novodobno šarlatanstvo. Šarlatanstvo par excellence! Materia Medica se vztrajno dopolnjuje. Glavni način za odkrivanje novih zdravil in njihovih učinkov ostaja preizkušanje. Boljši izraz bi bil morda »probavanje« (iz angleško »proving«). Potencialne nove zdravilne snovi dajo »v probo« zdravim ljudem. Le-ti snov pojedo, nato pa si nekaj tednov zapisujejo vse težave, občutke in spremembe, ki jih telesno in miselno obhajajo. Tudi sanje (). Ker so prepričani in naučeni, da je popolnoma vsak občutek posledica zaužite snovi, lahko v dnevnikih poleg »legitimnih« simptomov, kot sta npr. glavobol ali utrujenost, najdemo tudi zelo zabavne cvetke. Ena takih je »občutek globljega dihanja kot običajno« ali pa »pretirana potrebnost« ali pa »to, da ima hrana čuden okus« (). Dajmo jih, za zabavo, našteti še nekaj: »tako globoko spanje, da se me ni dalo zbuditi«, »premikal sem vrat v krogu, imel sem občutek, da je debel in da je moja glava enake velikosti – kot pri želvi«, »sam sebi sem paralelen, dualen, a ne razdeljen«, »pretirano tresenje med mečkanjem z ženskami« (). Takšne »študije« zanje predstavljajo dovolj dober dokaz o primernosti in učinkovanju njihovih zdravil. Občutenja so namreč osnova simptomov, ki jih, poleg testirane snovi, zapišejo v Materio Medico.

Nekaj primerov pripravkov: razredčen ekstrakt tarantele (pajka) so prodajali za zdravljenje multiple skleroze; kobrin strup za zdravljenje raka.

Kot vidite, je stvar daleč od tega, da bi se posodobila, če bi bilo kaj takega sploh možno. Še slabše, odkar so principi začeli postajati spet trendovski, so razlage s strani zagovornikov, kako bi lahko pripravki delovali in kaj sploh so, postale vse absurdnejše. Po tem, ko so bili pripravki v Ameriki sprejeti kot zdravila, je FDA (Ameriška agencija za hrano in zdravila) raziskala trg, da bi ugotovila, kaj se dejansko prodaja in koliko se proda. Nekaj primerov pripravkov: razredčen ekstrakt tarantele (pajka) so prodajali za zdravljenje multiple skleroze, kobrin strup za zdravljenje raka (). Na enem izmed seznamov zdravilnih snovi se je znašel mrk mesečine. Tudi izvirni angleški izraz »eclipsed moonlight« nam težko kaj razloži. Razumniki se upravičeno sprašujejo, kako to sploh »naberejo«, preden naredijo pripravek, in kaj naj bi zdravil [6]. O še enem absurdnem ekstraktu lahko preberemo na internetu, in sicer o ekstraktu Kitajskega zidu (in ne, verjetno res ne gre za britje norcev) (). Eden najbolj posrečenih je vsekakor tudi razredčen plutonij. Tako je, kupite lahko pripravek plutonija, ki vas bo ozdravil bog ve česa (). Pripravke so začela prodajati tudi podjetja, ki z zdravjem nimajo nobene zveze. Tako imamo na slovenskem trgu sredstvo proti polžem »Polži stop«, ki naj bi polže pobijalo po prej opisanih principih. Edino, kar ne gre skupaj, ko si malo podrobneje preberemo navodila, je nasvet, »da je treba sredstvo manj razredčiti, če je polžev več.« () Koga imajo za norca? Prodajajo osnovne principe, v isti sapi pa vsem priznavajo, da če bi se jih dejansko držali, sredstva ne bi učinkovala! Zadnje čase najdemo med gorečimi privrženci tudi idejo o zdravljenju homoseksualnosti s pripravki (), nekateri pa jih oglašujejo tudi kot odlično sredstvo za preventivo proti malariji. Eden izmed nič hudega slutečih popotnikov v Afriki je, medtem ko je bil na tej »izvrstni profilaksi«, staknil malarijo in komaj preživel ().

Že vidim reklamo: »Jetrca razredčena bolj kot celo vesolje in gripe ni več«

No, boste rekli, so pa vsaj nehali stresati stekleničke. Saj dandanes ne morejo več verjeti v to, da bodo s stresanjem naredili stvar močnejšo. Odgovor je ne, niso nehali stresati. Obstajajo celo podjetja, kot je npr. Boiron, ki proizvajajo avtomatske stresalnike, tako da tistim, ki pripravke mešajo, ne odpadejo roke. S temi stresalniki skodelice s snovjo med redčenjem močno stresajo, s čimer naj bi pripravke naredili učinkovitejše. Očitno jim nek »napredek« vendarle lahko priznamo, saj je Hahnemann pred dvema stoletjema to počel tako, da je steklenične butal ob Biblijo (). Tako na primer stresajo snov Oscillococcinum, ki ni nič drugega kot dobro zveneče ime za ekstrakt račjega srca in jeter. Ta naj bi ugodno deloval pri gripi (). Med avotmatskim stresanjem pripravkov dosegajo redčenja na 400. potenco, kar pomeni 1 molekula račjih jetrc med 10400 molekulami vode. Absurdnost tega početja se najhitreje razkrije z dejstvom, da je vseh atomov (osnovnih delcev) v celotnem vesolju »le« 10 na 80 (). Že vidim reklamo: »Jetrca razredčena bolj kot celo vesolje in gripe ni več« :)

Einsteinova enačba E=mc2 je kot nalašč za to, da jo izkoristijo in v isti sapi razložijo, da je masa zanemarljiva in je naše telo samo en velik skupek energije, ki pa jo njihovi pripravki uravnovesijo in s tem vrnejo zdravje.

Izjemen razvoj znanosti jih po eni strani tepe po glavi, po drugi strani pa jim daje priložnost za okoriščanje z znanstvenimi izrazi. Le-te živahno uporabljajo v svojih publikacijah za opisovanje mehanizmov, po katerih naj bi njihova magična voda delovala. V osnovi svojo »znanost« gradijo na stimulaciji lastne ozdravitvene sposobnosti organizma, vendar jim je v dvesto letih še ni uspelo pokazati ali razložiti. Medtem ko vsi vemo in priznavamo, da se telo včasih res samo neverjeteno uspešno bori proti bolezni ter da je narava nekaterih obolenj taka, da sčasoma sama minejo, si oni izmišljujejo razlage, kako bi do tega lahko sploh prišlo. Ena znamenitejših je spomin vode (). Voda naj bi si »zapomnila« snov, ki je bila nekoč v njej raztopljena (). Ob vstopu v telo ta voda po nekih magičnih mehanizmih vzpodbudi samozdravljenje in bolezen pozdravi. Drugi (ali pa ob kakšni drugi priložnosti isti) razlagajo, da ti pripravki učinkujejo kot cepljenje, tako da pripravijo imunski sistem do tega, da se brani proti bolezni (). A hkrati pozabljajo, da v teh razredčinah praktično ni več snovi, s katero bi lahko naš imunski sistem naučili, naj se brani. Prav tako se bo težko branil proti raznoraznim migrenam, bolečinam v križu in drugim kroničnim boleznim, za katere trdijo, da jih s pripravki lahko pozdravijo. Radi se zatečejo tudi k razlagam velikih mislecev. Einsteinova enačba E=mc2 je kot nalašč za to, da jo izkoristijo in v isti sapi razložijo, da je masa zanemarljiva in je naše telo samo en velik skupek energije, ki pa jo njihovi pripravki uravnovesijo in s tem vrnejo zdravje (). Tudi kvantna fizika jim ni tuja. Med bolnikom, pripravkom in zdravilcem, ki pripravek predpiše, naj bi obstajalo »kvantno prepletanje« (angleško: quantum entanglement). Sploh ni pomembno, kaj to v fiziki v resnici je ali kako dejansko deluje, važno je le, da se vse skupaj sliši dovolj znanstveno (). Radi se sklicujejo tudi na hormezo, to je farmakološki pojav, ko neka snov v majhnih dozah stimulira, v večjih pa zavira določeno funkcijo. Seveda se pri hormezi znanstveniki pogovarjajo o majhnih dozah in ne o ničelnih, kakršne so v teh pripravkih [3] (). Tudi z nanotehnologijo se radi podružijo. Natančneje z besedico »nano«, ki je zadnje čase izjemno popularna, saj odraža natančnost, visoko tehnologijo in kompleksnost mehanizmov. Ena izmed zadnjih razlag je ta, da se ravno z obveznim sunkovitim stresanjem v razredčini ustvarjajo nanomehurčki in nanodelci, ki po zapletenih mehanizmih delujejo na celice in nas pozdravijo ().

To seveda ni bil celosten pregled njihovih argumentov, še manj pa protiargumentov. Pokazati sem hotel le na to, kako zagovorniki s svojimi razlagami, ki same sebi nasprotujejo, za razliko od znanstvenih dognanj, ki se dopolnjujejo, stvari popolnoma zmešajo in jih naredijo še bolj trapaste. [quotes_right]Nikjer pa kakšnega oprijemljivega dokaza ali študije, ki bi bila v povezavi z znanostjo fizike, kemije ali biologije, le enostavno lepljenje težkih znanstvenih besed na principe, stare dvesto let.[/quotes_right]Nanodelci, spomin vode, kvantno prepletanje! Nikjer pa kakšnega oprijemljivega dokaza ali študije, ki bi bila v povezavi z znanostjo fizike, kemije ali biologije, le enostavno lepljenje težkih znanstvenih besed na principe, stare dvesto let. Vsekakor jim lahko priznamo domiselnost. Vendar ne moremo mimo dejstva, da si stvari kratko malo izmišljujejo! Del enega njihovih zadnjih člankov bi v slovenščini zvenel takole: »Prilagoditvene spremembe, ki jih [naša] zdravila vzbudijo, naredijo na koncu sistemsko vzdržljivost boljšo. Uspešno pozdravljen človek se lahko upre in odbije vse nadaljnje izzive visokointenzivnih homeostatskih motenj organizma, kot kompleksna mreža na globalnem in lokalnem nivoju organizacijske lestvice.« () Da bi prebrano razumeli, nam ne bi pomagala niti postavitev v kontekst. David Gorski, avtor mnogih kritik tega načina zdravljenja, posrečeno pravi, da je sestavek napisan tako, kot bi razrezali časopis in nato skupaj zlepili naključne besede ().

Eden od kritikov je nekoč ves ta konglomerat izrazov, ki v pravi znanosti dejansko nekaj pomenijo, povzel z naslednjim zaključkom: »Če zdravljenje za to, da deluje, potrebuje čarovnijo, potem zelo verjetno ne deluje«.

Kaj pa dokazi?

Takih sistematičnih pregledov zdravljenja z razredčenimi in stresenimi pripravki različnih snovi je bilo do danes opravljenih že kar precej. Prišli so do enakega zaključka! Učinka ni.

Danes vendar že imamo metode, s katerimi lahko preverimo, ali neka stvar doseže svoj učinek, kajne? Seveda. Imamo jih, in to dobre. Vsako zdravilo (in vsak medicinski pripomoček) na trgu, preden ga lahko začnejo uradno uporabljati, testirajo. Poleg varnosti testirajo tudi njegovo učinkovitost – ali sploh deluje in ali deluje bolje od standardnega zdravljenja. Principi takšnega dokazovanja so osnova študij v medicini, v javnem zdravstvu in v farmaciji. Študije so lahko izvedene z različnimi metodami, najtrdnejše dokaze za ali proti neki terapiji pa da naslednja metoda. Bolnike z določeno boleznijo naključno razdelijo v dve skupini. Tako izničijo možnost, da bi na rezultat vplivale kakršnekoli druge stvari kot zdravljenje, ki ga preizkušajo. Ena skupina prejme zdravilo, druga pa sladkorček brez učinka (placebo). Nobeden od bolnikov ne ve, v kateri skupini je, prav tako tega ne vedo tisti, ki ocenjujejo učinke. In rezultati? Večina raziskav, kjer so preverjali Hahnemannove ekstra razredčene pripravke, ni pokazala učinkovitosti [7] (). Ostale študije, ki so nakazale (ker dejansko nobena ni nedvoumno pokazala), da bi ti pripravki lahko delovali, so bile bodisi zelo slabo izvedene (pristranske; eno tako smo obdelali) bodisi so take rezultate podale le po naključju ali pa ni šlo za nič drugega kot goljufijo (). Vsake toliko časa se najde skupina raziskovalcev, ki sistematično preišče vse revije, zbirke podatkov in druge medije, kjer se take in drugačne zgoraj opisane študije objavljajo. Na podlagi pregledanega izdelajo poročilo – pregled študij – ter podajo rezultate, ki še bolj objektivno in celostno pokažejo, ali neko zdravilo deluje ali ne. Takih sistematičnih pregledov zdravljenja z razredčenimi in stresenimi pripravki različnih snovi je bilo do danes opravljenih že kar precej. Prišli so do enakega zaključka! Učinka ni [3] [7] [8]. Zdravilo ni »pozdravilo« nič bolje kot sladkorček.

Zakaj so torej zdravstveni sistemi, inšpekcije in agencije dopustile, da se na tržišču pojavljajo zdravila, ki ne delujejo? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Nekaj v smeri lobijev sem namigoval že v prejšnjih odstavkih. Eden izmed odmevnih primerov se je zgodil v Združenem Kraljestvu, kjer je komisija za znanost in tehnologijo, ki jo je imenoval parlament, v dolgem poročilu preverila dokaze, na podlagi katerih se je angleška Agencija za zdravje (NHS) odločila, da bo takšen način zdravljenja finančno podpirala. Po večmesečnih prebiranjih vsega predloženega na to temo, znanstvenih objav in po pogovorih s strokovnjaki različnih strok, predstojniki bolnišnic, skladov, inštitutov in predstavniki ministrstev dokazov o učinkovitosti niso našli (). Agencija za zdravje pa za sponzoriranje kljub temu še naprej porablja sredstva davkoplačevalcev ().

Kakršenkoli dober dokaz o učinkovitosti zdravljenja s pripravki, narejenimi po Hahnemannovih principih, bi zahteval, da ponovno napišemo zakone, po katerih deluje narava. Lahko se vprašamo, o čem imamo več dokazov: o celotni kemiji, fiziki in biologiji, na katerih stoji naš svet, ali o dveh principih, starih dvesto let? Eno ali drugo. Oboje ne gre. Principa tako močno nasprotujeta vsem naravoslovnim zakonom, da bi potrebovali najmanj en velik utemeljen dokaz, ki bi govoril v njun prid. Če bi ga kdo pokazal, bi z njim zatresel tla. Znanstveniki bi se klanjali, Nobelova nagrada bi težko ušla, o njem bi se pisalo v vseh medijih sveta. Namesto tega dobivamo (na veselje zagovornikov) le posamezne slabe študije, ki bolj ali manj zgolj statistično kažejo, da morda obstaja minimalen vpliv na bolezni. In to bolezni, katerih narava je takšna, da sčasoma minejo same po sebi. Takšni "dokazi" so veliko, veliko premalo. Enostavneje povedano: dokaz, da bi tako zdravljenje lahko delovalo, bi moral biti enako težak ali pa celo težji po kvaliteti in kvantiteti, kot vsi dokazi fizike, biokemije in fiziologije, ki govorijo, da tako zdravljenje ne more delovati. Še enostavneje? Izredne trditve (to, da deluje) dandanes zahtevajo izredne dokaze (). Če bi prišli na plano, bi padale fakultete, zaprli bi se inštituti, odstopili bi ministri za znanost (no, pri nas najverjetneje ne), izkazalo bi se, da sta celotna kemija in fizika napačni že v svojem bistvu.

Če po tem, ko vzamemo ogromno dozo zdravila, zastrupitve ni, lahko zaključimo, da učinkovine v tem zdravilu ni bilo.

»Dokazovanje« nesmiselnosti takih pripravkov se je preselilo tudi na ulice. Razumni ljudje so imeli dovolj. Uprizorili so skupinsko zastrupljanje (predoziranje). Vsi so si hkrati v usta stresli veliko količino teh kroglic (). Si predstavljate, da bi si namesto tega vsak v usta stresel 100 tablet Lekadola? Že bistveno manjše število tablet (npr. ena škatla Lekadola) bi povzročilo, da bi kar nekaj teh ljudi pristalo na intenzivnem oddelku zaradi odpovedi jeter, od tega bi jih nekaj verjetno umrlo. Zakaj? Zato, ker se z vsakim zdravilom, če ga vzamemo preveč, lahko zastrupimo. Zdravila imajo s svojimi učinkovitimi snovmi učinek na tkiva, organe in celice v našem telesu. Ta učinek je zaželen, saj ga poznamo in izkoriščamo za to, da zdravimo. Učinkovine v zdravilu se v črevesju vsrkajo, v telesu presnovijo in kasneje izločijo, kot vsaka druga stvar, ki jo zaužijemo. Če vzamemo preveč zdravila, torej preveč učinkovine, se z njo zastrupimo, saj je naše telo ne more dovolj hitro izločiti. Zastrupitev seveda ni najboljši dokaz za to, ali snov v zdravilu učinkuje ali ne, nedvoumno pa pokaže, da je v njem sploh prisotna. Če po tem, ko vzamemo ogromno količino (dozo) zdravila, zastrupitve ni, lahko zaključimo, da učinkovine v tem zdravilu ni bilo. In ravno to so ta množična zastrupljanja pokazala – v Hahnemannovih izjemno razredčenih vodenih pripravkih ni pravzaprav popolnoma nobene učinkovine. Dejstvo, ki smo ga iz njegovih principov izpeljali že zgoraj. To pa ne pomeni samo tega, da so ti pripravki varni (kar je, mimogrede, eden od glavnih argumentov zagovornikov), še več, izjemno varni so! Kako tudi ne bi bili, saj ne vsebujejo nobene substance, ki bi imela na telo kakršenkoli specifičen učinek. Z njimi se ne moremo zastrupiti.

Vendar moram poudariti, da naj varnost pripravkov ne bo izgovor. Hitro lahko zaključimo, da če ni nevarnosti, potem tudi ni razloga, da jih ne bi poskusili. Realnost pa je ravno nasprotna. Pripravki se prodajajo brez recepta in to včasih za hude bolezni. Privrženci trdijo, da so nekateri pripravki učinkoviti pri zdravljenju hude alergične reakcije [4]. Huda alergična reakcija ali strokovno anafilaksija je lahko v nekaj minutah smrtna. Bolnik že na terenu potrebuje čim hitrejše zdravljenje z adrenalinom, ki upočasni in nasprotuje kolapsu našega sistema. To reakcijo bi zdravilci zdravili s svojo razredčeno vodo. Mislite, da bi kdo preživel?

Če dokazov še ni dovolj, ponuja James Randi, znani preiskovalec resničnosti nadnaravnih, paranormalnih in okultnih trditev, mikavno nagrado. Tistemu, ki bo s kvalitetno (poudarek je na besedi kvalitetno, saj je bilo nekvalitetnih že dovolj in vemo, kaj so pokazale) študijo pokazal, da ti pripravki res delujejo, bo dobil milijon ameriških dolarjev. Pokaže lahko na kakršenkoli način, le da bo metoda v znanstvenih krogih sprejemljiva. Dejstvo, da denarja še do danes ni dobil nihče, najbrž ne preseneča ().

Pri nas

Posamezen pripravek se lahko začne prodajati praktično brez dokazil o tem, ali sploh deluje ali ne, saj so ta »zdravila« izvzeta iz standardnega postopka registracije.

Posledica infiltracije Hahnemannovega načina zdravljenja v evropsko skupnost in zakonodajo se kaže tudi pri nas, saj smo po direktivah morali predpise poenotiti. Posamezen pripravek se lahko začne prodajati praktično brez dokazil o tem, ali sploh deluje ali ne, saj so ta »zdravila« izvzeta iz standardnega postopka registracije (). Od leta 2011 se jih prodaja v naših lekarnah, brez recepta, za samozdravljenje (). Na škatlicah s kroglicami mora biti napisano, da ni dokazov, da učinkujejo. Hkrati ne smejo biti nikjer napisane kakršnekoli medicinske indikacije, za katere se bi jih lahko uporabilo (). Ni težko ugotoviti, da dokazov tudi nikoli ne bo, saj pripravki de facto niso učinkoviti. Ne vsebujejo ničesar, kar bi lahko potencialno učinkovalo na naše telo. Kako bi reagirali, če bi v navadni trgovini prodajali metlo brez ščetin, ki ne pometa? Ali pa prazne baterije? Stekleničke s kroglicami stanejo od 5 do 15 € (), prodajajo pa jih lahko le »posebej izobraženi« farmacevti (). To so tisti magistri farmacije, ki so se za svojo diplomo na fakulteti pet let učili o fiziki, kemiji, delovanju človeškega telesa, z dokazi podprti medicini in o tem, kako zdravila na naše telo delujejo in kako učinkujejo. Tega se niso učili zaman, ali pač, saj morajo zato, da lahko kroglice ponujajo in prodajajo, na Lekarniški zbornici opraviti izpit (). Vsebina, ki jo morajo poznati, je najbrž le malo obširneje razložena tematika, ki ste jo pravkar prebrali v tem članku, z dodatkom poznavanja Materie Medice pri nas registriranih pripravkov. Manjka ji le podton kritičnega razmišljanja, zdrave pameti in osnovnih kalkulacij, podprtih z logiko, ki pokažejo, da je to popoln nesmisel. Komu in kdaj bodo te pripravke v lekarni priporočili, pa se nato odločijo predvsem na podlagi simptomov, ki jih bolnik ima, ter lastne prepričanosti v učinkovitost takega zdravljenja. Iskreno upam, da je teh, ki so v to prepričani, malo!

Ta način doseganja zdravja ali lajšanja težav je šarlatanstvo najboljše primere, s katerim se prodaja navadno vodo na kroglicah sladkorja. Zato ne nasedajte srednjeveški medicini!

Gospe in gospodje, zavedajte se, da vam v slovenskih lekarnah farmacevti ponujajo in prodajajo zdravila, katerih vsebina in izdelava sloni na zastareli ideji enega človeka, ki si jo je pred dvesto leti preprosto izmislil. Zagovorniki trdijo, da ti zdravilni pripravki vsebujejo snovi, ki povzročajo iste težave, kot jih hočejo pozdraviti. Zdravili naj bi preko spodbujanja sposobnosti samoozdravitve in to tako, da sprožijo enake simptome, kot jih sproži bolezen. Prvi princip o podobnosti zaokrožijo z drugim, še bolj iz trte izvitim, in sicer, da je treba za še učinkovitejše delovanje vsako zdravilno snov čim bolj razredčiti. Celo tako zelo, da same učinkovine v pripravku ni več. Ta način doseganja zdravja ali lajšanja težav je šarlatanstvo najboljše primere, s katerim se prodaja navadno vodo na kroglicah sladkorja. Zato ne nasedajte srednjeveški medicini! Raje svoj denar zapravite za kaj bolj koristnega, vaš čas pa posvetite zdravniku, ki bo s svojim sodobnim znanjem ugotovil vzrok vaših težav in vam pomagal z učinkovitim zdravilom.


Opombe

  1. Brumec V. Kratka zgodovina medicine. Maribor: Založba Pivec; 2008
  2. Borisov P. Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli. Maribor: Založba Pivec; 2009
  3. Kus B, Razinger K, Sket D. Slovenski medicinski e-slovar, 4. Izdaja; Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Lek d.d.
  4. Pope-Toth K. Homeopatija. Ljubljana: Mladinska knjiga; 1994
  5. Atwood K. Homeopathy and Evidence-Based Medicine: Back to the Future-part I. V: Novella S, Crislip M, Gorski D, eds. Science-Based Medicine: Guide to Homeopathy [Kindle e-knjiga] 2013
  6. Hall H. komentar na: Homeopathy and Evidence-Based Medicine: Back to the Future-part IV. Science-Based Medicine Feb 2008
  7. Tomc A. Sistematični pregled raziskav učinkovitosti homeopatskih zdravil. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo. 2011
  8. Članki na Pub Med: