Pozor, kemikalije!

Avtor naslovne slike: PMillera4

Avtor naslovne slike: PMillera4

V vsakdanji rabi nam je precej jasno – ali pa se nam tako vsaj zdi –, na kaj se nanaša beseda »kemikalije«. Če se denimo pohvalimo, da je naša solata pridelana »brez kemikalij«, bo vsak razumel, da nanjo in okrog nje nismo zlivali raznih bolj ali manj zloglasnih pesticidov. Naša »naravna« kozmetika »brez kemikalij« ne vsebuje (nekaterih) konzervansov, umetnih arom in tako dalje. Vse to je vendar kristalno jasno, kajne? Pravzaprav ne ravno, kot bomo videli, in v tem je kleč: beseda kemikalija je tako široka, da pomeni vse in nič in je zato z njo strašno lahko manipulirati.

Avtor: JKleeman

Avtor: JKleeman

V najširšem pomenu besede je vsaka snov, ki si jo lahko zamislimo, »kemična snov«: beseda »kemično« se namreč ne nanaša na črno magijo ali kaj podobno zloveščega, ampak je kemija veda, ki na ravni atomov in molekul preučuje sestavo in lastnosti snovi ter spremembe, ki nastanejo pri reakcijah med njenimi gradniki. Voda je kemična snov. Zrak je zmes kemičnih snovi. V vsaki naši celici vsak trenutek neumorno poteka cela vrsta zapletenih biokemičnih procesov, brez katerih se sploh ne bi mogli spraševati o kemikalijah – ker  nas ne bi bilo.

Kot pa vidimo že na primerih iz uvoda, ima beseda »kemikalije« v vsakdanjem jeziku precej ožji pomen. Z njo navadno označujemo snovi, ki so a) nezaželene, škodljive in b) umetne. Povezujemo jo torej z dvema nasprotjema: umetno/naravno in škodljivo/koristno. Pri tem med vrsticami načeloma velja, da je tisto, kar je naravno, dobro za nas. Tisto, kar »ni naravno« (torej: kar je umetno), pa je vnaprej posajeno na zatožno klop, še zlasti pri hrani, kozmetiki in pogosto tudi pri zdravilih.

Pa malce premečimo in razstavimo ta nasprotja: strup zelene mušnice je povsem naraven, a še zdaleč ni koristen za nas.

Pa malce premečimo in razstavimo ta nasprotja: strup zelene mušnice je povsem naraven, a še zdaleč ni koristen za nas. Aspirin, ki preprečuje tvorjenje krvnih strdkov in s tem rešuje življenja, umetno pridobivamo v laboratoriju. Toda sintetični aspirin, acetilsalicilna kislina, pravzaprav temelji na salicilni kislini, ki je v naravi med drugim prisotna v vrbovem lubju (izvlečke iz njega so že od antike uporabljali proti bolečinam in vročini) (). Ločnico med naravnim in umetnim je v resnici veliko teže potegniti, kot se zdi na prvi pogled. Še en primer: inzulin, ki ga morajo nujno jemati nekateri sladkorni bolniki, ker ga njihovo lastno telo ne proizvaja, smo prvotno pridobivali iz živalskih (govejih) slinavk. Danes ga sintetiziramo v laboratoriju – pravzaprav ga za nas proizvajajo bakterije E. coli ().

Vitamin D je denimo nujno potreben za gradnjo kosti in njegovo pomanjkanje povzroča resno bolezen, rahitis – če ga je preveč, pa deluje toksično in v skrajnem primeru celo povzroči odpoved ledvic.

Če naravno ni nujno dobro in umetno ne nujno slabo (in obratno), kako naj se torej znajdemo, katera snov je koristna in katera škodljiva? Rek pravi, da vrag tiči v podrobnostih, in v tem primeru predvsem v odmerkih. Temeljno faramcevtsko pravilo je, da je »odmerek tisti, ki naredi strup«. Marsikatero zdravilo, vključno z že omenjenim aspirinom, je v preveliki količini nevarno. Vendar to ne velja samo za zdravila, ampak še za marsikaj drugega. Vitamin D je denimo nujno potreben za gradnjo kosti in njegovo pomanjkanje povzroča resno bolezen, rahitis – če ga je preveč, pa deluje toksično in v skrajnem primeru celo povzroči odpoved ledvic (). Konec koncev se lahko v določenih okoliščinah zastrupimo celo z življenjsko pomembno kemikalijo – kisikom ().

Vidimo torej, da trditev, da so v določenem izdelku kemikalije, ne pove prav ničesar konkretnega in ne nudi nobene podlage za presojanje o njegovi koristnosti, varnosti, škodljivosti in tako dalje. In prav v tem grmu tiči težava. Ker je beseda »kemično« tako nedoločna, prehajanje med njenimi različnimi pomeni odpira široko polje za (hoteno ali nehoteno) manipuliranje mnenj. To manipuliranje še olajšuje dejstvo, da je beseda »kemično« postala eden glavnih bavbavov, ki strašijo po temah, ki se tičejo zdravja.

Oglejmo si nedaven primer. Na spletni strani Ocean Conservancy lahko med zadržki glede prehranske varnosti genetsko spremenjenega atlantskega lososa, ki naj bi ga v ZDA kmalu začeli komercialno gojiti, pod naslovom Učinki na človeško zdravje: je genetsko spremenjenega lososa zdravo jesti? preberemo naslednje: »Šest kemikalij [...] je v genetsko spremenjenem lososu prisotnih v koncentracijah, ki se za več kot 10 % razlikujejo od konvencionalnega gojenega lososa [...]« Zveni zlovešče, kajne? Toda poglejmo si seznam teh kemikalij: folna kislina, niacin, vitamin B6, magnezij, fosfor in cink. Z drugimi besedami, trije vitamini skupine B, ki ste jih mogoče danes zjutraj vzeli še z nekaj drugimi kot »B kompleks« (če ste noseči, pa prav gotovo jemljete vsaj folno kislino, ki je nujna za ustrezen razvoj plodu) … in trije minerali, ki se prav tako vsi redno pojavljajo v vitaminsko-mineralnih prehranskih dodatkih (te sicer dostikrat jemljemo po nepotrebnem – kar pa je druga tema, v katero se tu ne bomo spuščali). Besedilo je zavajajoče, saj uporabi obtožujočo oznako »kemikalija« v takšnem kontekstu in na tak način, da nepoučenemu ali le nepozornemu bralcu vzbuja vtis, da tako vzgojene ribe vsebujejo neželene (»kemične«) snovi v takšni količini, da bi lahko njihovo uživanje slabo vplivalo na zdravje. Že mogoče, da glede prehranske varnosti tega ali onega GSO obstajajo umestni pomisleki; za ta konkretni primer pa po kratki analizi vidimo, da je privlečen za lase, znotraj votel, okrog ga pa nič ni.

Kaj je nauk te zgodbe? Naslednjič, ko boste srečali besedo »kemikalija« ali »kemično«, se ne ustrašite tako zelo, da bi pozabili zastaviti bistvena vprašanja: »Katera kemikalija? Kakšne so njene lastnosti? V kakšni koncentraciji je prisotna? Kako v tej koncentraciji vpliva na človeka/okolje/mojega morskega prašička?« Ko boste imeli enkrat odgovore pri roki, bo še vedno čas za (utemeljen) strah – ali pa seveda za to, da si boste (prav tako utemeljeno) oddahnili in naredili dolg požirek iz svojega kozarca naravnega in zdravega divodikovega oksida [1] ().


Opombe

  1. O potegavščini z »divodikovim oksidom« glej: »Dihydrogen Monoxide Hoax«. Wikipedia. http://en.wikipedia.org/wiki/Dihydrogen_monoxide_hoax.