Vera v znanost

Znanost

Velikokrat slišimo besedno zvezo "vera v znanost" kot argument, da smo skeptiki enaki kot kdo drug, ki verjame v homeopatijo ali angele. Da tudi mi "verujemo" v znanost, kar je enako kot kakšno drugo verovanje. Problem morda tiči v pogostosti stavkov, ki uporabljajo besedno zvezo "znanost pravi" ali “znanost ne ve”. To lahko hitro da napačno sliko, da je znanost kakšna institucija ali celo gospa v beli halji, ki govori, kako stvari stojijo.

Še ena taka pogosto uporabljena besedna zveza je "znanost ne priznava", kjer lahko zopet zmotno interpretiramo, da je znanost kakšna ustanova. Gre pa le za krajšo verzijo sledečega: "dokazi, preizkusi in meritve kažejo v smer, da nekaj stoji tako in tako". Če torej ni (dobrih) dokazov za delovanje homeopatije, to ni zato, ker "znanost ne priznava", ampak zato, ker vse kaže na to, da homeopatija ne deluje. "Znanost ne priznava" bi lahko povedali tudi na drug način, kot "realnost ne priznava".

Znanost ni ne institucija, ne ustanova in tudi ideologija ni. Znanost je metoda za odkrivanje delovanja sveta, najboljše orodje za objektivno iskanje resnice oz. realnosti. Znanost z dokazi, meritvami in testi pride do nekih zaključkov -- sklepov. Ko so na voljo novi dokazi, se zaključki po potrebi spremenijo. To bi lahko kdo štel za slabost, vendar pa je ravno obratno, v tem je moč znanosti. Novi dokazi pomenijo nova spoznanja, pomenijo opustitev napačnih ali nedelujočih enot, kar posledično pomeni napredek. Noben kritik znanosti ne bo nikoli tako krut do znanosti, kot je znanost sama do sebe.

Pri znanstveni metodi je torej vrstni red: 1) dokazi, ki jim sledi 2) sklep. To je zelo pomembno, saj obraten proces lahko pomeni nekaj čisto drugega. Kadar gre za ideje ali zaključke, katerim sledi iskanje dokazov, ki bi potrdili neke že oblikovane sklepe, moramo nemudoma zastriči z ušesi. V takem primeru gre namreč za psevdoznanost. Lep tak primer je npr. kreacionizem, kjer najprej pogledajo, kaj piše v Bibliji, in nato poiščejo (slabe) dokaze za potrditev napisanega.

Znanost je torej metoda za odkrivanje delovanja sveta in trenutno je to tudi najboljša metoda (in če se izkaže, da ni, bo znanost to popravila :)). Vera se ne ukvarja z realnostjo oz. jo zanika, saj je ne zanimajo dokazi in preizkusi. Če bi jo, že po definiciji to ne bi bila vera.

"Vera v znanost" torej ni ravno smiselna besedna zveza, saj ne gre za nobeno verovanje, temveč le za uporabo metode, s katero odkrivamo, kaj je realnost, kaj deluje in kaj ne.

Ne smemo pa zamešati znanstvene metode z znanstveniki. Tudi znanstveniki so ljudje in ljudje smo zmotljivi. Zato mora biti vsak preizkus, predvsem tak, ki kaže na nova odkritja, ponovljen oz. ponovljiv. In ne samo, da ga mora ponoviti dr. Jože, ponoviti ga morata še dr. Smith ali dr. Ping iz drugih držav. Če nekaj drži, bi moral vsak znanstvenik kjerkoli na svetu priti do enakih rezultatov. Če se to ne zgodi, je razlog lahko napaka pri prvotnem testu ali pa so bili rezultati celo izmišljeni – ponarejeni.

Naj zaključim z enim zame boljših citatov, za katerega žal ne vem, (če) komu pripada: "Znanost je ponižna pred dokazi."

Avtor naslovne slike: ezran