O cepljenju in Družinskem zakoniku

Družinski zakonik

V tednih pred objavo 1. mita o cepljenju je cepljenje postalo celo orodje kampanje proti Družinskemu zakoniku. Po elektronski pošti krožijo sporočila o tem, da bodo Centri za socialno delo ob morebitnem sprejetju zakonika lahko odvzeli otroka staršem, ki otrok ne cepijo, in tistim, ki svojim otrokom določijo vegansko, vegetarijansko ali presno prehrano. Podrobno je na ta natolcevanja odgovorila vrhovna sodnica Mateja Končina Peternel. Več si lahko preberete tukaj, bistven pa je tale odstavek: [quotes]Strah, da bi bila zgolj uporaba alternativne prehrane ali alternativnih metod zdravljenja lahko že razlog za kakršnokoli poseganje države v družino, ni utemeljen. Zato, da država lahko kakorkoli poseže v pravice staršev, mora biti dokazano, da je otrok resno podhranjen in zanemarjen tako, da so že izkazane resne posledice na njegovem zdravju.[/quotes]

Na kratko torej: ni res.

Prisilno cepljenje poleg tega ne bo mogoče, saj necepljeni otrok ni v take vrste nevarnosti, ki jo ureja za nekatere sporni člen. Vprašanje je, ali se vegani in nasprotniki cepljenj zavedajo, da s tem, ko nasedajo na tovrstna zavajanja, potencialno slabšajo položaj vseh otrok. Del zakonika, ki se napačno interpretira, predvideva odvzem oziroma zdravljenje otroka, ko sta njegovo življenje in zdravje _tisti trenutek, ko je nujen odvzem_ hudo ogrožena. Pri tem je sicer zelo zanimivo tudi to, da taisti starši, ki otrok ne cepijo, mislijo, da jim bo država odvzela necepljenega otroka zaradi hude ogroženosti zdravja. Mar to pomeni, da sami mislijo, da je necepljeni otrok hudo ogrožen?

Značke ZA in katoliško-pravoslavno-muslimanska trojica PROTI

Si lahko predstavljate, da otrok umira, ker starši zaradi svojega prepričanja ne dovolijo transfuzije krvi? Bi v tem primeru podprli zdravljenje proti volji staršev? Kajti za takšne primere gre! Si predstavljate, da otroka doma oba starša redno pretepata? Bi v tem primeru podprli odvzem otroka? Ja, za takšne primere gre! Odvzem otroka je skrajni ukrep, ki je na voljo državi, da zaščiti otroka, ko so izčrpane vse druge možnosti. DZak namreč uvaja tudi načelo milejšega ukrepa, po katerem je pri odločitvi za vmešavanje države treba najprej poskrbeti, da so starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, le toliko, kolikor to koristi otroku, in pa, “predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otroka staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka”. (159. člen DZak)

Tudi po do sedaj že veljavni zakonodaji je staršem mogoče odvzeti otroka (na kar nasprotniki kar nekako pozabljajo, pa ni trenutna zakonodaja nič bolj jasno pisana, ko v 120. členu ZZZDR pravi, da se staršem otroka vzame, “če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist.”), s tem da DZak uvaja pomembno novost, po kateri je odvzem otroka tudi časovno omejen  (164. člen DZak), česar trenutno veljavni zakon sploh ne predvideva.

Še na eno zmotno logiko pri razpravah o zakoniku bi radi opozorili: na zmoto popolne rešitve oz. nirvane, po kateri je nekaj označeno za slabo, če ni popolno. DZak prinaša veliko dobrih rešitev, pri katerih se nama zdijo najpomembnejše hitro posredovanje države, ko je otrokovo življenje v neposredni nevarnosti, in pa vsaj delno reševanje problematike istospolnih partnerjev in njihovih otrok, medtem ko v nekaterih bojda spornih točkah ostaja enak obstoječi zakonodaji. Če dosedaj otrok niso odvzemali staršem in jih prisilno cepili ali pitali s svinjskimi zrezki, zakaj bi to počeli sedaj? Primer se vam morda zdi absurden, ampak ni nič manj absurden kot zastrahovalna taktika, ki so se je lotili nasprotniki.

Glej tudi:

Vira fotografije:

Naslovna slika: semza.si