O črnih kozah in zgodovini cepljenja

Zgodovina cepljenja

Z Alenko sva začeli pisati članek o mitih, ki se pojavljalo v zvezi s cepljenji. Ampak še preden predstaviva mite, je prav, da nekaj besed povemo o zgodovini cepljenja. Ljudje se radi zatekajo k tradicionalnim, starodavnim vzhodnjaškim praksam, ker so čutiti manj oddaljene od človeka. In ko zahodna medicina laiku ni lahko razumljiva, saj zahteva poglobljen študij, se mu morda prav zato lahko zazdi tuja, saj je ne more začutiti. Zato je dobro, da pokažemo koreninjenje zahodne medicine v prav tisti tradicionalni, starodavni vzhodnjaški praksi, ki je čutiti tako smiselna, in opozorimo na bistveno nadgradnjo, ki jo prinaša sodobno medicinsko znanje. Prvi v seriji člankov o cepljenju in cepivih bo tako predstavil zgodovino cepiv. Mislite, da je ideja cepljenja stara kakih sto let? Pomnožite to z deset, pa boste bližje resnici.

O črnih kozah

Deklica, okužena s črnimi kozami. Deklica, okužena s črnimi kozami.

Zgodovina cepljenja je tesno prepletena z zgodovino črnih koz. Črne koze so bile stoletja najstrašnejša kužna bolezen, ki je ubila tudi do 30 % obolelih, najpogosteje otrok. Bolezen povzroča virus variola major, ko ta enkrat vstopi v človeško telo, traja en teden, preden se pokažejo prvi znaki okužbe. Virus se razmnožuje v limfnih vozlih, vranici in kostnem mozgu, potem pa zajaha bele krvničke in se preseli v male krvne žilice ob površini kože. Bolezen sicer najprej postane opazna, ko se pojavi visoka vročina, 38,5 do 40,5 °C, ki ji sledijo močan glavobol, bolečine v križu, včasih tudi v trebuhu, in bruhanje. Po dveh do petih dneh se nato pojavijo značilni gnojni  mehurčki, najgosteje po obrazu in okončinah. V najhujših primerih po tednu ali dveh nastopi smrt, preživeli pa na mestu mehurčkov največkrat (do 85 % bolnikov) dobijo brazgotine, do 5 % bolnikov pa lahko tudi oslepi ((5 % se morda ne sliši veliko, ampak pomislite, da je v Evropi osemnajstega stoletja 30 %, v Vietnamu konec devetnajstega stoletja pa 90 (!) % slepih oslepelo prav zaradi črnih koz. To številko postavi v popolnoma drugačno perspektivo. Vir.)) oz. ima zaradi dodatnih zapletov deformirane ude. Prvi dokumentirani primer črnih koz predstavlja mumificirano telo egipčanskega faraona Ramzesa V., ki je umrl leta 1156 pr. n. št., ((Po nekaterih virih 1145 pr. n. št.)) seveda pa se je bolezen pojavila še veliko prej. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Smallpox#Viral_evolution)) Bolezen se je skozi stoletja selila iz države v državo, s kontinenta na kontinent, konec drugega stoletja je bila že razširjena na Kitajskem, leta 430 pr. n. št. je pustošila po Grčiji, leta 165 n. št. so jo na Apeninski polotok prinesli vračajoči se rimski vojaki, po arabskih osvajanjih v 8. stoletju se je pojavila na severu Afrike in jugu Evrope, po križarskih vojnah pa se je sporadično začela pojavljati povsod po Evropi. Verjetno že v 12. stoletju pa so jo na vzhod in zahod Afrike prenesli trgovci in romarji. Do sedemnajstega stoletja je bila situacija že tako resna, da so bile epidemije črnih koz dve stoletji stalnica v Evropi, še več, prav črne koze so bile najpogostejši razlog smrti Evropejcev, ((Na leto naj bi jih zaradi črnih koz umrlo 400.000. http://en.wikipedia.org/wiki/Smallpox#Human_history))  prav tako so bili pogosti izbruhi v ameriških kolonijah in britanski Indiji. ((Encyclopaedia Britannica, geslo smallpox.))

In kako to, da danes črne koze ne pustošijo več? Za menoj, pogumni bralec.

O cepljenju

 

Nekoč

Nekoč, pred davnimi davnimi časi, takole približno pred 351 leti, je na Kitajskem zaradi črnih koz umrl cesar Shunzhi. Nasledil ga je njegov tretji sin, Kangxi. Kangxi je, preden je postal cesar, tudi sam obolel za črnimi kozami, ki pa jih je bil, kakopak, sicer bi ne mogel postati cesar, preživel. Prav zato je kasneje podprl zgodnjo različico cepljenja, ki ji pravimo variolacija ali inokulacija, ((http://en.wikipedia.org/wiki/Inoculation)) pri kateri so iz gnojnih mehurčkov okužene osebe spraskali vsebino in jo nanesli na ranico zdravega človeka ali pa so posušene kraste črnih koz pihnili zdravemu človeku v nos. O takem cepljenju je Kangxi ((http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11613281)) tudi pisal v pismu svojim potomcem:

”V času moje vladavine je bila odkrita metoda cepljenja, zato sem jo uporabil na vas, moji sinovi in hčere in moji potomci, in vsi ste preživeli črne koze na kar najveselejši način … Na začetku, ko sem metodo preizkusil na enem ali dveh ljudeh, me je neka starka obdolžila objestnosti, in je zelo energično govorila proti cepljenju. Pogum, ki sem ga zbral, da sem vztrajal pri postopku, je rešil življenja in zdravje milijonov ljudi. To je izredno pomembna stvar, na katero sem zelo ponosen.” (Vir.)

 

Cesar je svojemu času v resnici pripisoval preveč zaslug, po nekem, resda 800 let kasneje napisanem poročilu, naj bi tako metodo cepljenja na Kitajskem začeli prakticirati nekje v času dinastije Song okoli leta 1000, po drugem, verodostojnejšem poročilu, pa vsaj že sto let pred Kangxijem, zdravnik Wan Quan je namreč v delu Douzhen xinfa (痘疹心法) iz leta 1549 zapisal, da so ob inokulaciji s črnimi kozami nekatere ženske nepričakovano začele menstruirati. Tako pracepljenje pa so že mnogo prej poznali tudi Perzijci ((http://en.wikipedia.org/wiki/Muhammad_ibn_Zakariya_al-Razi#cite_note-4)) oz. Indijci, ((http://www.indianscience.org/dyk/t_dy_Q14.shtml))  knjigo o variolaciji, črnih kozah in ošpicah je na koncu devetega, začetku desetega stoletja napisal indijski zdravnik Al-Razi (865--925), v srednjeveški Evropi pa je bila knjiga med letoma 1498 in 1866 kar štiridesetkrat (po)natisnjena. ((http://ummmuhammadahmad.wordpress.com/2009/05/01/al-razi-on-smallpox-and-measles/)) Glede na to, da je Al-Razi dobro poznal grško medicino, se mi postavlja vprašanje, ali je bral tudi starogrškega zgodovinarja Tukidida, ki je leta 429 pr. n. št. v Zgodovini peloponeških vojn pri opisu epidemije črnih koz zapisal opažanje, da tisti, ki so preživeli epidemijo, ob kasnejšem stiku z boleznijo niso ponovno zboleli. ((Odpornost na reinfekcijo: http://www.nhs.uk/Planners/vaccinations/Pages/historyofvaccination.aspx))

Al-Razi. Al-Razi.

Kitajsko-perzijska metoda se je razširila ((http://www.indianscience.org/dyk/t_dy_Q14.shtml)) na Srednji vzhod, v Turčijo, pa tudi v Afriko. V Turčiji je med leti 1716 in 1718 variolacijo opazila Lady Mary Montagu, ki je črne koze preživela pred prihodom v Turčijo, ((http://www.netplaces.com/vaccines/a-historical-perspective/the-beginning.htm)) v Turčiji pa se je navdušila nad metodo in jo prinesla v zahodno Evropo. Zaradi zanimanja za variolacijo, ki ga je povzročila lady Montagu, se je v tistem času povečalo tudi zanimanje za Al-Razijevo knjigo. Vendar pa se na srečo razvoj cepiv ni ustavil tam, variolacija ima namreč kar precej nesprejemljivih stranskih učinkov: smrtnost inokuliranih ljudi je bila 2 do 3 % (še vedno pa 10-krat (!) manjša kot pri neinokuliranih, zato so ljudje tudi tvegali in se cepili), mogoča so bila resna obolenja, pa tudi inokuliranci so bolezen lahko prenašali na neinokulirane posameznike. Pa na Slovenskem? O variolaciji je pri nas leta 1766 pisal Janez Mihael Žagar, delo pa je izšlo nekaj let kasneje, ker je dunajska cenzura zavirala objavo. ((http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:4884/VIEW/))

Mary Montagu, Edward Jenner in Louis Pasteur

Kar nekaj epidemij in smrti kasneje, leta 1770, pa je angleški zdravnik Edward Jenner uvedel prvo moderno cepivo. Jenner je opazil, da kravje dekle ne obolevajo za kozami. Kravje dekle so bile v tistih časih znane po svoji lepi polti, saj jim kože niso zaznamovale koze. So pa dostikrat imele žuljave mehurčke na rokah, saj se je pri molzenju krav nanje prenesla kravja osepnica, kar je kravja različica črnih koz. Jenner je ugotovil, da so kravje dekle tako nenamerno postale odporne na črne koze, ker so se najprej okužile s kravjo osepnico. Da bi potrdil svojo tezo, je zdravega, osemletnega dečka Jamesa Phippsa okužil z osepnico, ki jo je dobil iz mehurčka kravje dekle Sarah Nelms. Deček je bil rahlo bolan 9 dni, 10. dan pa je bil že v redu. Takrat ga je Jenner še enkrat inokuliral, tokrat prav z virusom črnih koz. Deček ni razvil nikakršne bolezni, cepljenje je bilo uspešno. ((Encyclopaedia Britannica, geslo: Edward Jenner.)) Po takem cepljenju je James preživel izbruh črnih koz v rojstnem kraju brez kakršnih koli posledic, medtem ko so drugi otroci umirali. Ko je tako (tudi samemu sebi) dokazal moč cepiva, je Jenner cepil še svojega sina. ((http://www.netplaces.com/vaccines/a-historical-perspective/the-beginning.htm)) Vakcinacija (cepljenje) izhaja iz lat. besede vacca, kar pomeni krava, in dolgo je bil izraz vakcinacija v rabi samo za tako cepljenje s kravjimi črnimi kozami.

Prevod Muznikovega dela v slovenščino. Prevod Muznikovega dela v slovenščino.

Vakcinacijo proti črnim kozam so nekje od leta 1801 dalje opravljali tudi pri nas, za Goriško in okolico je poskrbel Anton Muznik, ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Muznik))  ki je sledil dobremu vzoru v Ljubljani delujočega prof. Vincenca Kerna, ((http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1066/VIEW/)) kasneje osebnega kirurga cesarja Franca, sledili pa so jima še drugi zdravniki, v Idriji Blaž Hafner, ((http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:0715/VIEW/)) v Novem mestu Anton Pober ((http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2150/VIEW/)) idr., važno vlogo pri osveščanju o pomembnosti cepljenja pa je imel tudi Anton Slomšek. ((http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3074/VIEW/)) Da, prav tisti Anton Martin Slomšek, o katerem smo se učili pri pouku književnosti, duhovnik, škof in pesnik itd., ki ga je Papež Janez Pavel II. leta 1999 razglasil za svetnika.

V devetnajstem stoletju je Louis Pasteur nadalje razvil tehniko cepljenja, metodo atenuacije ali oslabitve mikroorganizmov s staranjem okužbene kulture, pri kateri kot aktivno sestavino v cepivu uporabijo mrtve mikrobe, ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Louis_Pasteur)) izraz vakcinacija pa v poklon Jennerjevemu odkritju razširil tudi na cepiva proti antraksu in steklini. ((Ian Glynn and Jenifer Glynn, The Life and Death of Smallpox, http://www.historyofvaccines.org/content/timelines/all))

DVAJSETO STOLETJE:

Variola vera, film Gorana Markovića z Radom Šerbedžijo in drugimi.

Variola vera, film Gorana Markovića z Radom Šerbedžijo in drugimi. Na začetku 20. stoletja črne koze v  več evropskih državah večinoma niso bile več endemične. Leta 1934 so bile izkoreninjene v Veliki Britaniji, leta 1936 v Sovjetski zvezi, leta 1964 v Kanadi, leta 1949 v ZDA, leta 1951 na Japonskem in leta 1961 na Kitajskem. Kljub temu pa je zaradi dobe svetovnih potovanj le mednarodno prizadevanje po precepljenosti svetovnega prebivalstva lahko popolnoma izkoreninilo naravno pojavljanje bolezni (kot posledica hladne vojne vzorce virusov črnih koz še kar hranita Rusija in Amerika). Tako je Svetovna zdravstvena organizacija leta 1967 začela cepiti celotne populacije v okolici vsakega poročanega izbruha črnih koz. ((Encyclopaedia Britannica, geslo smallpox.)) Do zadnjega izbruha črnih koz v Evropi je prišlo leta 1972 na Kosovu in v Beogradu, ko jo je v bivšo Jugoslavijo iz Iraka zanesel muslimanski romar. 175 ljudi je takrat zbolelo, od tega jih je umrlo 35, jugoslovanske oblasti pa so ob pomoči Svetovne zdravstvene organizacije cepile skorajda vseh 18 milijonov prebivalcev, meje so bile zaprte, v karanteni je bilo 10.000 ljudi, ki so bili v stiku z boleznijo ... ((http://en.wikipedia.org/wiki/1972_outbreak_of_smallpox_in_Yugoslaviahttp://www.sos112.si/slo/tdocs/bioloska_vojna.pdf)) Do leta 1975 bolezen ni bila več endemična v Indiji, do leta 1976 pa v Etiopiji. Zadnji endemični primer črnih koz je bil leta 1977 v Somaliji. Med leti 1977 in 1980 niso poročali o nobenem primeru črnih koz, z izjemo dveh okužb v Angliji leta 1978, kjer pa vir ni bila "spontana" naravna okužba, ampak laboratorij. Leta 1980 je Svetovna zdravstvena organizacija tako bolezen uradno razglasila za izkoreninjeno. ((Encyclopaedia Britannica, geslo smallpox.))

 

Danes

Človeštvo je prehodilo dolgo pot od opažanja, da se bolezen hitreje širi, če se zdravi družijo z okuženimi, preko inovativnih, pa vseeno zelo grobih oblik variolacije do cepiv, kot jih poznamo danes. Menjali so se letni časni, menjale so se vojne, selila so se ljudstva, rasla in propadala so mesta. Skozi vse te spremembe pa se je nepretrgoma vlekla nit gonila napredka: želja po razumevanju sveta okoli sebe, empatija in sla po življenju, včasih tudi v obliki sle po večni slavi in drugih manj plemenitih vzgibov, kot je želja pa zavojevanju drugih, ((http://www.bbc.co.uk/history/worldwars/coldwar/pox_weapon_01.shtml)) so poganjale najboljše ume generacij, da danes lahko živimo v svetu brez črnih koz. Pa ne le to, uspešno se lahko borimo proti boleznim, katerim smo bili prej prepuščeni na milost ali nemilost, kot so otroška paraliza, mumps, rdečke ipd. O mehanizmih bolezni in cepljenja namreč danes razumemo veliko več, kot so razumeli stari Perzijci, Indijci, Kitajci ali Grki.

Danes cepiva v grobem delimo na živa in mrtva, glede na to, kakšna je aktivna snov v cepivu. Živa cepiva vsebujejo oslabljene žive mikrobe ali ključni, strupeni sestavni del živega mikroba, medtem ko mrtva cepiva vsebujejo mikrobe ali ključni, strupeni sestavni del mikroba, ki so ga obdelali s toploto ali formaldehidom, da se ne more več razmnoževati. Ne glede na vrsto cepiva pa je princip delovanja pri vseh isti: cepivo vsebuje določeno količino antigena, to je snovi, ki, ko tako ali drugače pride v telo, v njem povzroči reakcijo imunskega sistema, in sicer proizvodnjo protiteles, ki antigen uničijo in si ga zapomnijo. Prav ta sposobnost zapomnitve omogoča delovanje cepiv: telo si zapomni, da je s takim antigenom že imelo opravka, hitro odpre predal, poišče shematski načrt in proizvede množico protiteles, še preden virus ali bakterija lahko naredi kakšno škodo. No, tisti del s predali je samo za boljšo predstavo, v resnici pa je vse skupaj še veliko bolj dramatično, v igri so tajni agenti, ki delujejo pod vzdevki spominska celica B, za prijatelje limfocit B, celice pomagalke, citotoksični limfocit T, celice zaviralke in spominski limfoct T, ki se vse bratijo v klubu limfocitov T. Več o samem mehanizmu cepljenja si v slovenščini lahko preberete odličen blogovski članek tule, o tolpi limfocitov pa tule in tule.

V naslednjem članku pa, kot rečeno, bomo obdelali nekaj najpogostejših mitov v zvezi s cepljenjem.

 

Zahvala

Hvala prof. F. V. Nekrepu za poslana gesla iz Britanske enciklopedije in članka o Jennerju in Waterhousu.Zainteresiranega bralca pa napotujem na: