Uvod v skepticizem

Kdo je skeptik

Kaj je skepticizem in kdo je skeptik

Ko se prvič srečamo z novo besedo, navadno pogledamo v slovar, da bi spoznali njen pomen. V SSKJ za skeptika piše:

[quotes]sképtik -a m (ẹ́) skeptičen človek, dvomljivec: skeptik tudi dokazom ne verjame / glede tega sem velik skeptik;[/quotes]

za skepticizem pa:

[quotes]skepticízem -zma m (ȋ) 1. filozofska smer, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: zavračati skepticizem; pristaš skepticizma 2. mišljenje, prepričanje, da ni nič zanesljivo resnično: to ni več skepticizem, ampak defetizem; iz njegove pesnitve odsevata skepticizem in pesimizem / vprašanja, polna skepticizma / znanstveni skepticizem.[/quotes]

Zaradi takih pomenov besed skepticizem in skeptik bi se kdo lahko upravičeno vprašal, zakaj nismo izbrali raje kakšne druge, manj zaznamovane besede. Vendar pa je tak splošni pomen besede, ki se mu je uspelo prebiti v (danes že 40 let stari in na gradivu izpred skoraj sto let sloneči) slovar, le eden od sodobnih pomenov besed skeptik in skepticizem. Toliko že lahko rečemo, da so skeptiki “privrženci skepticizma”. Kaj pa sploh je skepticizem?

(Tisti, ki se vam ne da brati opisa zgodovine skepticizma, preskočite naslednja dva odstavka in z branjem nadaljujte tule … tisti, ki pa bi radi ujeli samo srž skepticizma in nimate časa za dolge članke, pa skočite sem.)

Zgodovina skepticizma

Beseda prihaja iz antične Grčije: σκέπτομαι oz. skeptomai pomeni tehtanje, premišljevanje in pozorno opazovanje. To nas pripelje že bliže temu, s čimer se poistoveča sodobno skeptično gibanje, ki temelji predvsem na kritičnem razmišljanju. Skepticizem je filozofski in znanstveni pogled na svet, ki ima svoje korenine v antični Grčiji in Rimu. Za praočeta skepticizma bi lahko šteli Sokrata, ki je z vprašanji pri sogovornikih hotel vzbuditi kritično razmišljanje. Sekstus Empirikus, Piron, Karnead in drugi so v antičnem svetu promovirali skeptični pogled na svet. Skepticizem je bil nato v krščanski Evropi več kot tisoč let v zatonu, potem pa je doživel prerod v renesansi in razsvetljenstvu, ko so ga zagovarjali misleci kot Bayle, Descartes, Montaigne in Hume. Tako je obujenje modernega skepticizma vodilo do razvoja znanstvene revolucije v šestnajstem in sedemnajstem stoletju.

Obstajajo vsaj tri vrste skepticizma; prva je v svoji skrajni obliki negativna in nihilistična in je prav tista, ki se ji je uspelo prebiti v slovar. Ta vrsta skepticizma ima še danes zagovornike, trdi pa, da dokončno znanje ni mogoče, ne le v znanosti in filozofiji, ampak tudi na področju morale in politike. Taka vrsta skepticizma je popolnoma nezanesljiva. Človek v svetu ne more živeti v stanju nenehnega dvoma in neodločnosti. Drugo obliko skepticizma, ki se je razvila v antiki in se je razcvetela v modernem svetu, predstavlja Humov skepticizem, ki pravi, da moramo delovati v svetu in oblikovati svoja prepričanja o njem. Vendar pa je tudi po Humu resnična gotovost o tem, kaj je res in kaj ne, nemogoča, ker nam je stvarnost le posredno dostopna prek zaznav. Tretja oblika skepticizma pa se je na filozofski sceni pojavila v začetku dvajsetega stoletja. Charles Pierce in ameriški pragmatiki so dejali, da je skeptični dvom le ena od faz v procesu raziskovanja, ki pa ga lahko premagamo, ko so hipoteze preverjene z dovolj dokazi in utemeljenimi razlogi. Taka oblika skepticizma je pozitivna in konstruktivna in je omejena na točno določene, preiskovane okoliščine. Znanstveni raziskovalci se zavedajo, da njihove ugotovitve niso čisto dokončne in da se bodo v prihodnosti zaradi novih opazovanj in teorij lahko tudi nekoliko spremenile. Kljub temu pa znanost predpostavlja, da je zanesljivo znanje mogoče in da se do njega lahko pride z vztrajnim prizadevanjem.

Taki vrsti skepticizma rečemo znanstveni skepticizem. Znanstveni skepticizem je torej metodični skepticizem, pristop oz. metoda, s katerima poskušamo razločiti med nesprejemljivimi trditvami in trditvami, ki jih skeptična metoda ne ovrže. In prav na njem temelji skepticizem kot gibanje. ((Poleg znanstvenega poznamo še verski skepticizem, ki dvomi o posameznih verskih trditvah in dogmah, in filozofski skepticizem, ki pa je blizu pogledom, da razlogi za dvom zanikajo možnost spoznanja resnice.))

Skeptik je torej posameznik, ki do vsake trditve pristopi z določeno mero dvoma (skepse), odvisno od verjetnosti trditve. Skeptik se opira na znanstveno metodo, s pomočjo katere se trudi objektivno preučiti trditev, s katero se srečuje, da lahko pride do karseda z dokazi podprtega zaključka. Prav zato, ker skeptik ne daje prednosti ideologiji, ampak metodi, se dostikrat znajde v vlogi razkrinkovalca mitov in psevdoznanstvenih trditev.

Tako ni čudno, da je znanstveni skepticizem začel prodirati med splošno javnost, ko so taki ljudje iz sveta znanosti in zabave (!), kot sta na primer pisca popularne znanosti Martin Gardner in Carl Sagan, čarovnika/iluzionista Harry Houdini in James Randi, in drugi, ki jim je bilo dovolj tega, da različni samooklicani vedeževalci, zdravilci in šarlatani izkoriščajo ranljive in naivne ljudi, začeli razkrivati metode delovanja in trike, s katerimi so samooklicanci zavajali ljudi.

Kdo je torej skeptik

Skeptiki smo ljudje, ki zagovarjamo znanstveno in racionalno razlago za pojave in zavračamo čudeže in magijo. Za vsak sprva nerazložljiv pojav v naravi, ki ga je znanost dovolj preučila, se je namreč izkazalo, da ni čudež ali magija in da zanj obstajajo povsem logične razlage. Strele z neba razložimo z elektromagnetizmom, vulkane z geologijo in kugo z mikroorganizmi. Tako skeptiki, preden nekemu pojavu rečemo magija, preverimo, ali zanj obstaja razlaga v tem svetu. Prednost torej dajemo metodi, ne pa trditvam. Če se neka trditev ne sklada s poskusom ali pa ni logično trdna, potem je ne zagovarjamo. Za razliko od nekaterih drugih vej človekovega razmišljanja slepo verovanje v karkoli zavračamo. Dopuščamo vse možnosti, a verjamemo le tistim, za katere obstajajo zadostni dokazi. Kadar dokazov ni, preprosto rečemo, da ne vemo.

Ena od poglavitnih lastnosti skeptikov je tudi, da nam ni težko spremeniti mnenja o čem, kar smo prej imeli za resnično (ali neresnično), če se pojavijo nove, bolj verjetne teorije oz. novi, prepričljivejši dokazi, ki dokažejo nasprotno.

Za nas je verjetje slabost, ki se je zavedamo in jo hočemo prelisičiti. Ljudje po naravi radi verjamemo, ker so se naši možgani prilagodili, tako da smo lažje preživeli v naravi. Ena takih prilagoditev je prepoznavanje vzorcev. Michael Shermer je v enem od svojih govorov na TED-u lepo opisal situacijo, s katero so se srečevali naši predniki. Predstavljajte si, da ste v afriški stepi, od koder izhajamo. Nekaj zašumi v grmovju. Možgani bodo v šumenju listov takoj prepoznali nevarnega plenilca, zato jo bomo ucvrli. Tu sta mogoči dve napaki. Če smo jo ucvrli, v resnici je bil pa samo veter, potem smo se preprosto malo razmigali, večje škode pa nismo utrpeli. Če pa je nismo ucvrli, za grmovjem pa je bil res plenilec, potem smo bili izločeni iz genetskega bazena (ali po domače, smo umrli). S tem je Shermer preprosto ilustriral enega od razlogov za naše napačno dojemanje sveta. Večjo možnost za preživetje smo imeli, če smo verjeli instinktu in intuiciji. Ta pogled nam je svojčas omogočal preživetje. Danes, ko levi in tigri niso več tako velika grožnja kot takrat, pa nas zavira v razvoju, v mnogočem pa tudi ogroža preživetje (globalne spremembe, verske vojne, itd.).

Skepticizem poleg znanstvene metode zajema tudi poznavanje prirojenih napak pri razmišljanju (zmotnih logik in pristranosti), zaradi česar smo skeptiki še dodatno kritični do različnih trditev. S poznavanjem in priznavanjem lastnih, človeških omejitev še dodatno zmanjšamo možnost, da postanemo žrtev prevare sebe ali drugih. Z znanstvenim aparatom, ki ima vgrajene varovalke pred našimi prestrašenimi možgani, se izognemo prirojenim pomotam v razmišljanju. Z njim smo začeli odkrivati svet kot nikoli prej. Izkazalo se je, da nas naša intuicija rada pusti na cedilu. “Da se Zemlja vrti okrog Sonca, ne pa obratno? Ah, dajte no,” bi rekla intuicija, ker preprosto ni bila razvita za pazljivo, natančno, sistematično, dolgotrajno, skupinsko, včasih mukotrpno reševanje problemov. Kognitivni del možganov s sposobnostjo za analitično mišljenje se je razvil mnogo kasneje v evoluciji kot centri za strah in druga, bolj prvobitna čustva.

Neke vrste zaključek

Za konec pa malo za šalo malo zares še plonklistek (ki pa se utegne spremeniti, če bodo dokazi kdaj prevalili tehtnico na drugo stran … zaenkrat pa študija za študijo in sam napredek v znanosti kažejo, da postavke na plonklistku sodijo nanj). Skeptiki se načeloma strinjamo glede veliko tem in področij oz. konkretnih trditev, tako na primer večina ((Tudi mi smo samo ljudje in tako zmotljivi. :))) skeptikov ne verjame v akupunkturo, homeopatijo, astrologijo, napovedovanje prihodnosti (branje prihodnosti iz dlani, kavne usedline, tarot karte ...), kreacionizem, numerologijo, astralna telesa, komunikacijo z mrtvimi, jasnovidce, angele, telepatijo, telekinezo, prerokbe, preroke, da je nekaj dobro samo zato, ker je tradicionalno, indigo otroke, vilinska bitja, samoroge, NLP-je, kvantno mistiko, vitalizacijo vode in podoben larifari (zakaj ne, si boste lahko na naših straneh tudi prebrali). Verjamemo pa v trditve (prerasle v teorije), ki so dokazane, čeravno so morda nenavadne ali neintuitivne. Mednje sodijo naprimer: teorija relativnosti, evolucija in globalno segrevanje. Da, tudi globalno segrevanje; klimatski skeptiki so tisti nejeverni Tomaži iz ilustrativnega primera SSKJ, ki jih “noben dokaz ne prepriča”, in niso pripadniki znanstvenega skepticizma, saj za globalno segrevanje obstaja ogromno dokazov.

Skeptiki nismo ne verniki na eni strani, ne zanikovalci na drugi. Sprejemamo dokaze in verjamemo trditvam, podprtim z dokazi, in ne v trditve same. Vernik pa v trditev verjame ne glede na nedokaze ali celo dokaze proti. Tako se zgodi kot v primeru gibanja proti cepivom, kjer kljub vsem dokazom o varnih cepivih (varnih v smislu nepovzročanja avtizma, različni stranski učinki seveda obstajajo) nekateri še vedno ne verjamejo, da so varna.

Pri tem pa je na mestu še opomba o besedi “verjeti”: kadar govorimo o verovanju, pogosto slišimo, da skeptiki “v nekaj ne verjamemo” in da je to na nek način isto, kot bi v nekaj verjeli. To ne drži. Privzeti pogled na svet ni “verjeti” ali “ne verjeti”, temveč preprosto “ne vedeti”. Ko začnemo raziskovati in odkrivati, kaj deluje in kaj ne, šele lahko pridemo do nekega zaključka.

Amy Davis Roth, ena od avtoric bloga skepchick, je takole povzela, kaj je skepticizem kot sodobno gibanje:

[quotes]Spoznala sem, da obstaja čudovita obrobna skupnost, ki meji na mainstream, in mi vsi, vsak posameznik, ki sprejema radovednost, znanost ali katero koli od geekovskih umetnosti, ima pravico, da je njen del. Ne glede na univerzitetno izobrazbo, ki jo imaš ali je nimaš, ali na to, kakšen je naziv tvojega delovnega mesta ali kakšne so tvoje kvalifikacije, če imaš dar ali kaj pozitivnega, kar lahko prispevaš k tej skupnosti, ali če si preprosto želiš le naučiti se kaj več, bi se moral počutiti dobrodošlega v njej. Ta skupnost, s katero se jaz sama poistovečam, zaobjema _veliko_ več kot samo “skeptike”. Skepticizem je del nje, a je le en vidik tega. Gre za skupnost, ki ceni ideje in deljenje empiričnega znanja in na znanosti temelječih podatkov. Gre za svetovni nazor, katerega pozitivni in produktivni del hočem biti.[/quotes]

Iz povedanega je zdaj najbrž jasno, da ilustrativni primer iz SSKJ: “Skeptik tudi dokazom ne verjame”, tako izraža diametralno nasprotnost tistemu, kar sodobni skeptik je.

Viri oz. več za radovedne:

Avtor naslovne slike: boetter