Zdravilstvo in alternativna medicina

Zdravilstvo in alternativna medicina

[quotes]Veš, kako pravijo alternativni medicini, za katero se je izkazalo, da deluje? Medicina. Tim Minchin[/quotes]

Kaj je alternativna medicina?

Večji del človeške zgodovine medicine, osnovane na znanosti, ni bilo. Vse oblike zdravljenja so bile po današnjih standardih alternativne. Tako smo med zgodovinskimi metodami našli na primer zdravnike, ki so priporočali kajenje; ((http://www.hemonctoday.com/article.aspx?rid=37712)) debelost se je zdravila s trakuljo; ((http://www.cracked.com/article_15780_the-6-most-insane-crash-diets-all-time_p2.html)) neplodnost in impotenco so zdravili z elektroterapijo; (( http://www.selfgrowth.com/articles/Shocking_Impotence_Cure.html )) gluhe so zdravili, tako da so jim z glasnimi trobili trobili na uho; ((http://www.gilai.com/product_1147/A-19th-Century-Brass-Ear-Horn-to-aid-the-deaf)) ena najbolj pogostih metod zdravljenja pa je bilo spuščanje krvi. ((http://www.sciencemuseum.org.uk/broughttolife/techniques/bloodletting.aspx)) Ta naj bi vsebovala bistvo bolezni. Če zraven vključimo še metode, ki so se izvajale zaradi vraževerja, astrologije in sorodnih tematik, je bilo včasih boljše, da ste ob bolezni ostali doma, kot pa da ste se odpravili k zdravilcu.

Danes vemo, da je velik zalogaj zgoraj opisanih metod zdravljenja neučinkovitih ali celo zdravju škodljivih. Večina se nas strinja, da puščanje krvi prej povzroči škodo kot korist. Ravno tako s trobljenjem nihče več ne zdravi gluhih. V desetletjih in stoletjih pred nami se je z izboljšanjem procesov, ki ločijo dobre ideje od slabih in učinkovite od neučinkovitih, počasi le začelo ločevati zrno od plev. Temu procesu ločevanja z eno besedo rečemo znanost.

Medicinska znanost je iz dneva v dan natančnejša, varnejša in zanesljivejša, a ko pride do našega zdravja, ljudje radi postanemo strokovnjaki na skoraj vseh področjih. Pri prehladu imamo vsak svoje teorije, kje, kdaj in zakaj smo se prehladili, in lastne metode zdravljenja. ((http://www.goodreads.com/book/show/7824024-ah-choo)) O cepljenju, njegovih koristih in stranskih učinkih obstaja toliko mnenj, kot je ljudi. ((http://chrtowsky.wordpress.com/2010/09/05/cepiva-in-infekcijske-bolezni-1-del-uvod/)) O zdravilni hrani in zeliščih je v rumenem (in manj rumenem) tisku dnevno mogoče prebirati sveže članke. O uspešnosti kitajske ali indijske tradicionalne medicine se lahko prepričamo v skoraj vsakem filmu, knjig in priročnikov na to temo pa ne zmanjka. Ko pridemo do raka, pa tako ali tako vemo, da je za izvor kriva le neka napačno uravnovešena molekula (tista, ki je tisti mesec ravno v modi). ((http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/suzanne-somers-knockout-spreading-dangerous-misinformation-about-cancer-part-1/)) Vse vrste raka bi tako seveda zdravili z izjemno enostavno dostopno sestavino. Ampak je uradna medicina itak ne bi nikoli priznala, saj bi s čudežnim receptom zagotovo pozdravili še AIDS in celo vrsto avtoimunih bolezni in tako bi celotna farmacevtska industrija propadla.

Energetska polja, meridiani, avre, bio-silnice, či in kvantni tokovi so pojmi, ki jih znanost ne priznava. Zagovorniki alternativne medicine bi nas radi prepričali, da uradna medicina meče polena pod noge alternativnim metodam zdravljenja oziroma da nikoli ne najde ne časa in ne denarja, da bi jih konkretno preučila. Homeopatija je zasmehovana s strani kritičnih skeptikov, prav tako akupunktura, metode bioenergetikov ali terapevtski dotik.

Da bi razumeli, ali je vse skupaj velika zarota proti nekaterim vrstam zdravljenja ali pa alternativna medicina res ni tisto, kar trdi, da je, si najprej poglejmo, kako deluje uradna medicinska znanost. Natančneje poglejmo predvsem, kako vemo, da večina uradne medicine deluje, in zakaj vemo, da večina alternativnih zdravljenj ne deluje.

Medicina

Z razvojem znanstvene metode se je razvilo več oblik študij, ki bolje ali slabše ločijo ideje na resnične in neresnične oziroma učinkovite in neučinkovite. Oblikovanje dobrih kliničnih študij v medicini zagotavlja ločevanje delujočih metod od nedelujočih, objektivnost trditev, varnost uporabe zdravstvenih metod in zdravil, vplivov okolja, prehrane in načinov življenja na zdravje.

Hipoteza

Kot vedno v znanosti je vsako idejo sprva treba oblikovati v hipotezo. Preden se začne rigorozno testiranje hipoteze, je oblikovanje le-te dokaj kreativen proces. Tako je sicer zaželeno, da je hipoteza osnovana na dosedanjem znanju o svetu, saj je tako neprimerno večja verjetnost, da je tudi resnična, vendar to ni nujno. Nujno je, da je oblikovana tako, da jo je mogoče ovreči s poizkusom. Ideja, ki je noben poizkus ne mora ovreči, nam o tem, kaj je res in kaj ne, ne more povedati ničesar. Če na primer trdimo, da bomo pacientu “uravnali neuravnovešeno energetsko polje”, vendar ne napovemo, kakšen naj bi bil izid, je trditev neuporabna. Je pa seveda izjemno priročna za zdravilca, saj lahko kateri koli izid pripiše svojemu “uravnavanju”.

Logiko, da morajo biti trditve v znanosti postavljene tako, da se jih da ovreči, je v začetku prejšnjega stoletja vpeljal Karl Popper, ki velja za enega največjih filozofov znanosti. ((http://philosophyfaculty.ucsd.edu/faculty/rarneson/Courses/popperphil1.pdf))

Študija

Naslednji korak je oblikovanje študije. Študije na grobo ločimo na opazovalne in nadzorovane.

Z opazovalnimi študijami raziskovalec opazuje skupino bolnikov, ki je že v postopku zdravljenja, torej opazuje različne vplive okolja, prehranskih navad in življenjskih stilov na ljudi in zdravje. Sem štejemo na primer študije, s katerimi določamo, koliko vpliva ima sevanje GSM-aparatov na glavobole ali kajenje na nastanek pljučnega raka. Pri teh študijah raziskovalec ne vpliva na potek zdravljenja, ampak le opazuje zgodovino uporabe nekega zdravila oziroma okolja (retrospektivna opazovalna študija). Lahko pa tudi izbere naključne paciente, pri katerih bo v bodoče spremljal zdravljenje (prospektivna opazovalna študija). Pri opazovalnih študijah raziskovalec nima veliko vpliva na reprezentativnost vzorca, tako da študija lahko prikaže nekoliko nerealno sliko. A z dovolj velikim vzorcem, pravim vzorčenjem in statističnimi testi je napako mogoče omiliti in oceniti.

Bolj zanesljivi in zaupanja vredni so rezultati nadzorovanih študij. Tukaj raziskovalec paciente že pred zdravljenjem razdeli v skupine, katerim predpiše različna zdravila, in med potekom zdravljenja spremlja razlike med skupinami. Eni izmed skupin predpiše lažno zdravilo brez učinka oziroma placebo. Tej skupini rečemo kontrolna skupina. V primeru, da so rezultati ene skupine drugačni od kontrolne skupine, ki je jemala placebo, lahko raziskovalec zdravilu pripiše učinek. Objektivnost pa se tukaj še ne konča. Če bi na primer zaradi slabe vesti raziskovalec bolj bolnim predpisal zdravilo, manj bolnim pa placebo, bi to lahko vplivalo na rezultat. Veliko bolj zanesljive rezultate bo dobil, če bo skupine razdelil naključno. Tudi pacient sam lahko z vedenjem, da jemlje zdravilo ali placebo, vpliva na rezultate. Zato se pacientom lahko zamolči, kaj jemljejo, in tej vrsti študije rečemo slepa študija. Pa tudi zdravnik lahko s predpisovanjem sugestivno vpliva na potek zdravljenja, če ve, ali bolniku predpisuje zdravilo ali placebo. Tako so rezultati še bolj natančni, če je študija dvojno slepa, da niti bolnik niti zdravnik ne vesta, kaj prejema katera skupina.

Tako je najbolj objektivna, kraljica študij, nadzorovana, randomizirana in dvojno slepa študija. Šele ko je študija končana, se razkrije, kateri pacient je bil v kateri skupini, in statistična analiza se lahko začne. Obstaja celo trojno slepa študija, kjer tudi statistiki, ki po končanem poskusu analizirajo podatke, ne vedo, katera skupina je jemala katero učinkovino. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Clinical_study_design)) ((http://www.kam.soltek.de/viewtopic.php?f=13&t=66))

Analize

Tudi ko so klinične študije opravljene, delo še ni končano. Z retrospektivnimi in prosprektivnimi študijami se preverja in kontrolira učinke zdravil ali metod zdravljenja, ki so že v prometu. S kohortami in presečnimi študijami se opazuje dolgoročne vplive zdravil. Z metaanalizami se statistično vrednoti večje število študij, ki opazujejo neko področje, in poda rezultate z zbiranjem študij iz laboratorijev, univerz in klinik iz vseh držav sveta.  Poleg dejstva, da so znanost in njene metode zasnovane tako, da svoje napake slej ko prej popravijo, pa so tudi vsa zdravila, tako tista, ki prihajajo na tržišče, kot tista, ki so že na tržišču, podvržena konstantnemu nadzoru vladnih (FDA, EMA, MHRA, BfR ...), medvladnih (WHO, PAHO, UNICEF ...) organizacij, inšpekcij in ministrstev z vsega sveta. ((http://www.gmp-online-consultancy.com/e/html/350_guides/03_links.php))

Ker smo ljudje polni kognitivnih pristranosti in zmotnih logik, lahko vplivamo na rezultate posredno ali neposredno, zavedno ali nezavedno. Rigorozno brušenje znanstvenih metod pri odkrivanju resnice pa nam zagotavlja, da je čim večji del pristranosti izničen, naš pogled na svet pa kar se da objektiven. Šele ko postavimo metodo odkrivanja resnice pred želeni rezultat, lahko zagotovimo nepristran pogled na to, ali je neko zdravilo ali način zdravljenja učinkovit. S pregledom oblikovanja študij smo ugotovili, da niso vse študije enakovredne, da je torej za različne bolezni, zdravila, metode ali vplive treba izbrati pravilno študijo, zanašanje na le eno študijo pa se hitro lahko uporabi za zavajanje, sploh če je bila študija slabo oblikovana in tako pristranska.

Pogoste trditve

Poglejmo si še nekaj trditev, ki jih ponudniki in podporniki alternativne medicine pogosto poudarjajo:

T: Jaz poznam nekoga, ki mu je zdravilec pomagal. O: Jaz pa poznam nekoga, ki mu ni. Anekdota je najbolj nezanesljiva oblika podatka. ((http://www.skepdic.com/testimon.html))

T: Ampak jaz pa poznam več ljudi, ki jim je zdravilec pomagal. O: Velikokrat ljudje, ko preživljamo težke čase zaradi bolezni, jemljemo tako zdravila, ki jih je predpisal zdravnik, kot tista, ki jih je predpisal zdravilec. Pri tem radi pripišemo učinke slednjemu. Prav tako se nekatere bolezni ozdravijo same. Če smo ravno v tistem času obiskali zdravilca, ali mu lahko pripišemo učinek? Večkrat si tudi zapomnimo zadetke kot pa zgrešene poizkuse. Tako se bodo ljudje, ki jim je zdravilec pomagal, z veseljem spominjali njegovega zdravljenja, medtem ko tistim, katerim ni pomagal, njihov obisk ne bo tako pomemben. Selektivni spomin, ((http://www.wjh.harvard.edu/~scanlab/papers/2003_Schacter_SevenSinsSelf.pdf)) mešanje povezave in vzročnosti ter potrditvena pristranost so glavni razlogi, ((http://en.wikipedia.org/wiki/Correlation_does_not_imply_causation)) zakaj je večina alternativne medicine tako komercialno uspešne.

T: Farmacevtski industriji je v interesu, da so ljudje bolni, saj le na bolnih ljudeh lahko služijo. O: Farmacevtska industrija je, tako kot vse ostale industrije, del kapitalizma. Tako se farmacevtske družbe obnašajo kapitalistično. Farmacevtska industrija mnogokrat financira in tudi sama v svojih laboratorijih izvaja študije. A znanost je po svoji zasnovi zgrajena tako, da lahko vsak raziskovalec preveri učinke, vsak laboratorij ponovi poizkuse, vrstniki (peer-i) ves čas budno spremljajo prizorišče in ob neresničnih trditvah hitro podajo svoje mnenje in rezultate. Večino oranja ledine se izvaja na univerzah in inštitutih, kjer znanost deluje najbolj nemoteno. Poleg tega obstaja cela vrsta organizacij, ki budno spremljajo eno najbolj rigorozno reguliranih industrij. ((http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/demonizing-big-pharma/)) Tako se s trga redno umika zdravila, pri katerih se izkaže, da so škodljivi učinki večji, kot so jih predvidevale klinične študije. ((http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_withdrawn_drugs))

T: Farmacevtska industrija ne more služiti z naravnimi sestavinami, zelišči, vitamini in minerali, ker jih ne morejo patentirati. Zato tem naravnim (alternativnim?) virom znanost ne pripisuje zdravilnih učinkov, kot bi jih morala. O: Prehranski dodatki (kamor sodijo vitamini, minerali, zelišča in podobno) ne sodijo v kategorijo zdravil, zato ne potrebujejo kliničnih testov, izdajajo se brez recepta, prodaja pa jih lahko vsak. Tudi farmacevti. Torej lahko z njimi tudi služijo. V primeru, da bi znanost prehranskim dodatkom “pripisala” učinke, podobne zdravilom, bi postal trg tako reguliran kot pri zdravilih, ekskluzivno pravico prodaje pa bi imeli le usposobljeni farmacevti. ((http://www.skepticfriends.org/forum/showquestion.asp?faq=6&fldAuto=149)) Trg prehranskih dodatkov je sicer dokaj neurejen in bi zahteval še dodaten članek na temo, področje pa se od leta 1963 trudi urediti tudi mednarodni Codex Alimentarius. ((http://www.codexalimentarius.net/web/index_en.jsp))

T: Ampak če misliš, da ti bo pomagalo, potem pomaga! O: Placebo učinek je jasen in priznan psihofiziološki učinek. Uradna medicina ga priznava, ravno zaradi tega učinka so namreč slepe študije toliko bolj objektivne od ne-slepih in zaradi tega učinka imajo dobre študije kontrolno skupino, kateri je predpisan placebo. Kljub temu da ima placebo včasih presenetljive učinke, ne pozabimo, da poleg placeba na človeka deluje cela vrsta vedenjskih, prehranjevalnih in sorodnih učinkov, ki jih sproži že dejstvo, da se nekdo ukvarja z bolnikom. ((http://theness.com/neurologicablog/index.php/the-placebo-effect-proven/)) Tako je zanašanje na delovanja placeba pri resnih boleznih lahko zelo nevarno. “Počutiti se bolje ni enako biti bolje.” (James Randy)

T: Medicina se ukvarja le z zdravljenjem posledic, nikoli pa s preventivo. O: To je laž. Gibanje, uravnotežena prehrana, nadzor telesne teže, odsvetovanje kajenja in drugi preventivni nasveti izhajajo iz znanosti. Velik del preventivnih ukrepov sicer predpisujejo tudi alternativni zdravilci in si jih radi prilastijo kot svoje. Preventivna medicina je znanstvena medicina. Ko pa enkrat le zbolimo, je za preventivo prepozno in treba je poseči po zdravljenju. ((http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12369478))

Zaključimo

Če smo povsem odkriti, tudi alternativna medicina občasno naleti na kakšno zadevo, ki deluje, in klasična medicinska znanost se tudi zmoti. A bistvena je razlika v arhitekturi delovanja obeh, predvsem v delu iskanja in odpravljanja napak oziroma iskanju resnice. Medicinska znanost, ko se zmoti, to zmoto popravi, saj gre za samopopravljalni mehanizem. Vsako alternativno zdravljenje, za katerega se je izkazalo, da deluje, je tudi slej ko prej našlo svoje mesto v uradni medicini.

Prav tako je treba priznati, da imajo zdravilci z alternativnimi metodami mnogokrat prednost pri bolj človeškem odnosu, vzamejo si čas za pogovor in se svojim strankam bolj posvetijo, kar pri procesu zdravljenja zagotovo vpliva na psihološki potek bolezni. A v tem primeru je treba izrecno poudariti: če priznamo, da zdravstvu v klasični medicini včasih manjka topline, je to problem zdravstva in ne medicine. Ne pomeni, da si lahko zaradi tega vsak zdravilec po svoje razlaga, kaj povzroča bolezni in kako jih odpraviti, da lahko zopet začnemo spuščati kri in trobiti gluhim na ušesa. Pomeni enostavno, da klasičnemu zdravstvu včasih manjka topline. Česar ne moremo rešiti z dvema različnima medicinama oziroma dvojnimi merili.

Alternativna medicina je večmiljardni posel, ki uspešno širi svoje lovke v zdravstvene ustanove in lekarne, kljub temu da so njeni učinki nezaznavni, zanašanje nanje pa je lahko celo nevarno. ((http://www.thetelegram.com/Opinion/Columns/2011-10-26/article-2786453/Do-no-harm,-but-do-something/1)) ((http://24ur.com/novice/crna-kronika/z-laznim-zdravljenjem-zasluzila-76-tisoc-evrov.html)) Učinke večine alternativnih zdravljenj je znanost že poskušala prikazati (vtipkajte denimo iskalne izraze homeopathy, acupuncture ali therapeutic touch v google scholar), a rezultati večinoma kažejo, da dlje od ozdravitve kakšnega glavobola ali medlega občutka nemira ne sežejo. ((http://summaries.cochrane.org/CD005648/homeopathy-for-adhd)) ((http://summaries.cochrane.org/CD002766/therapeutic-touch-therapy-for-healing-acute-wounds)) Tako alternativna medicina namesto na znanstveni metodi temelji na anekdotah, občasni ozdravitvi kakšnega glavobola ali začasnemu dobremu počutju. Zanaša se na izročila od ust do ust, slutnje, zasebne občutke in je nagnjena h kognitivni pristranosti, zmotam in iluzijam. V nasprotju s klasično medicino ne sledi zadnjim dognanjem v poznavanju sveta, čeprav rada (napačno) uporablja najmodernejše izraze iz znanosti (energije, sile, polja, kvanti, bio). Ne sledi testiranju, statističnim analizam in objektivnim ponovljivim študijam. Ker si jo vsak razlaga malce po svoje, je tudi izjemno nekonsistentna. Dva zdravilca bosta namreč enakim simptomom lahko pripisala povsem drugačne vzroke in predpisala povsem drugačno zdravljenje.

Za zaključek priporočam ogled duhovitih virtuozov, Penna & Tellerja, ki se spravita na novodobno (new age) medicino.

PT1: http://www.youtube.com/watch?v=5w7fztpQego

PT2: http://www.youtube.com/watch?v=lhhOFdpWTgg

 

Avtor naslovne slike: Tambako the Jaguar