Astrologija

Astrologija

[quotes]Denar: zvezde se vam nasmihajo. Služba: zvezde vam mežikajo. Ljubezen: zvezde potujejo v pravo smer. Seks: zvezde crkujejo od smeha. ((Valetič, Ž. (2010). Terapija na kubik: blizu 2012 kratkih šal o religiji, psihoterapiji in ezoteriki. Ljubljana: Zenit, str. 82))[/quotes] Vendar ne vse zvezde! Astrologija je psevdoznanost, ki trdi, da na človekovo osebnost in na njegovo usodo vplivajo (nekatere) zvezde in (nekateri) planeti ter (nekateri) aspekti med njimi. Besedo “nekateri” boste sicer redko slišali od astrologa. Mojstri astrologi (ki so bili v samem začetku tudi nekakšni protoastronomi) so od vseh milijard zvezd in brezštevilnih drugih vesoljskih teles izbrali le Sonce, Merkurja, Venero, Mesec, Mars, Jupitra, Saturna, Urana, Neptuna, Plutona in tiste zvezde, vidne s prostim očesom, ki sestavljajo znana zodiakalna znamenja. Samo ta vesoljska telesa z njihovimi položaji in medsebojnim “astrološkim” delovanjem delujejo na človeka in naravo.

Kratek zgodovinski oris

Astrologija je definirana kot študij nebesnih teles in interpretacija njihovih vplivov na človeško osebnost, medsebojne odnose in naravne dogodke. Zasledimo jo lahko že v 3. stoletju pr. n. št., skozi zgodovino pa se je ohranila na dvorih, kulturnih centrih in univerzah vse do konca 17. stoletja, ko se je astronomija ločila od astrologije s ponovnim definiranjem osnovnih konceptov, ki si jih je do tedaj delila z astrologijo. Po ločitvi je astrologija v akademskih krogih strmo padala, ponoven vzpon v javnosti pa je doživela v 20. stoletju tako s popularizacijo časopisnih horoskopov in širjenjem novodobnih (newage) verovanj kot s ponovnim intelektualnim zanimanjem za statistično analiziranje astroloških trditev. ((Povzeto s http://en.wikipedia.org/wiki/Astrology))

Pro Crisibus Morborum et Aspectibus Planetarum Pro Crisibus Morborum et Aspectibus Planetarum [Zdravje, kot ga določajo planetarni aspekti, baročna astrološka karta] (Vir: http://www.georgeglazer.com/maps/celestial/crisibus.html)

Kritičen pogled

Namen tega članka je na kratko poučiti bralce, katera kritična vprašanja glede astrologije si lahko postavijo in nanje tudi dobijo odgovore, tudi če ne poznajo nobenih študij, ki astrologijo bodisi potrjujejo bodisi je ne potrjujejo. Poglejmo na astrologijo s kritičnega vidika.

  1. Zakaj starejši astrologi niso zaznali vpliva še neodkritih planetov?
  2. Če obstaja v vesolju nekakšna “astrološka sila ali vpliv”, zakaj na nas deluje vpliv le nekaterih izmed vesoljskih teles?
  3. Katera in kakšna je astrološka sila, ki naj bi vplivala na človeka? Sta to morda šibka ali močna jedrska sila? Morda elektromagnetizem ali gravitacija? Kakšna skrivnostna peta sila?
  4. Če prihaja vpliv od konkretnih planetov in ozvezdij, zakaj astrologi ne upoštevajo precesije enakonočij oz. precesije Zemljine vrtilne osi?

Precesija Zemljine vrtilne osi namreč pomeni, da se, ker Zemlja ni popolna krogla in njeno težišče ni v njenem središču, kot pri kolebajoči vrtavki smer Zemljine vrtilne osi počasi, vendar neprestano spreminja in opiše plašč stožca v približno 25.765 letih, ob čemer se premika tudi ekvatorialna ravnina. ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Precesija_enakonočij)) Zaradi tega pojava so vsa zodiakalna znamenja pomaknjena za eno znamenje nazaj. Oseba, rojena 26. junija, se tako ni rodila v ozvezdju Raka, temveč v ozvezdju Dvojčkov.

Poglejmo si nekaj odgovorov na naša vprašanja, ki jih lahko poiščemo v članku astrologinje Eme Kurent Ali poznamo svoje zvezde?, ki ga je objavila leta 1996. ((http://www.astroakademija.si/%C4%8Clanki/%C4%8ClankiEmeKurent/SLO/Alipoznamosvojezvezde.aspx)) Jasnih odgovorov sicer ne moremo najti, saj so v članku večinoma navržene informacije, ki zvenijo strokovno in celo znanstveno, a so dejansko brez pomena. Ilustrativen primer je takoj prvi odstavek, kjer avtorica nekritično enači gene in planete:

[quotes]Pred časom nas je časopisje seznanilo s presenetljivim znanstvenim odkritjem, da je na osnovi nekaterih genetskih struktur v človeku mogoče napovedati nagnjenost k agresivnemu vedenju. Lepa reč, saj to je ravno tisto, kar astrologi trdijo že od nekdaj, le da ne uporabljajo besede "geni", ampak "planeti"! V tem pa je -- preprosto rečeno -- tudi vsa razlika.[/quotes]

A vrnimo se k odgovorom. V nadaljevanju avtorica astrologijo označi kot “zibelko vseh znanosti” in po zgodovinskem pogledu lahko zasledimo povezavo z našim drugim vprašanjem -- in celo nekakšno rabo besedice "nekateri":

[quotes]Celotna astrološka teorija temelji na predpostavki, da je življenje na Zemlji tesno povezano z gibanjem planetov oziroma z nenehno spreminjajočimi se razmerji med Zemljo in nebesnim svodom. (Astrologi upoštevamo zgolj planete našega osončja in le kakih sto od neskončnega števila zvezd -- povsem zadosti za rezultate, ki jih iščemo.)[/quotes]

Zakaj so pomembni le planeti našega osončja? Zakaj od vseh milijard vesoljskih teles upoštevajo le kakih sto? Kako je to dovolj za rezultate? Kako ali kdo je določil, kateri so tisti, ki se jih upošteva? Trditev porodi več vprašanj kot odgovorov in nas pusti v nejasnosti.

Odgovor na tretje vprašanje bi lahko našli v temle stavku:

[quotes]Poudarili bi le, da astrologija že dolgo ne govori več o nekakšnih kozmičnih žarčenjih, temveč o "sinhronosti" -- pojavu, ko določeno fizikalno stanje (planeta, kota, stalnice ipd.) sovpada s pripisanim mu konkretnim izkustvom.[/quotes]

Tukaj je mišljen Jungov koncept sinhronosti: po Jungu gre namreč za pojav oz. izkušnjo, ko se na za nas pomenljiv način dogodita dva ali več dogodkov, ki pa so sicer navidez neodvisni drug od drugega in za katere velja zelo majhna verjetnost, da bi se zgodili po naključju. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Synchronicity)) Zanimiv pa je v citiranem odlomku tudi opomin, da astrologija o nečem "že dolgo ne govori več", ki nakazuje na nekakšen razvoj sicer statične, nespremenljive astrologije. Pa si poglejmo, če gre res za razvoj in napredek, izboljšavo astrologije na podlagi novih spoznanj, kot namiguje opomin. Osnova astrologije je enost z vesoljem -- in eden prvih predlaganih mehanizmov astrologije je bila musica universalis (glasba vesolja, tudi glasba planetov), starodavni filozofski koncept, ki je razmerja v gibanju nebesnih teles dojemal kot glasbo. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Harmony_of_the_Spheres)) ((http://en.wikipedia.org/wiki/Astrology#Core_principles)) V članku o astrologiji na Wikipediji poleg sinhronosti zasledimo še naslednje potencialne mehanizme delovanja: gravitacija,  divinacija, empirična povezanost brez posebne teorije ali posebnega mehanizma delovanja in celo elektromagnetizem -- mreža planetarnih polj in resonanc v sončnem sistemu. ((http://en.wikipedia.org/wiki/Astrology#Mechanisms)) Astrolog Rob Tillett tako denimo v poskusu “razlage” mehanizma astrologije pravi, da so morda v vesolju še neznani mehanizmi oz. sile poleg veljavnega fizikalnega modela štirih temeljnih sil (elektromagnetizem, gravitacija ter šibka in močna jedrska sila) in kot potencialne kandidate vpelje temno energijo, temno snov, teorijo superstrun, energijo ničte točke in strukturo krogelnega stoječega valovanja snovi. ((http://www.astrologycom.com/astrol3.html)) Ker ni enotne teorije mehanizma astrologije, niti vsaj približnega dogovora med astrologi, težko govorimo o razvoju teorije astrologije. Opazimo pa lahko, da astrologi, ko se pojavijo druge ideje v fiziki, psihologiji itd., radi posežejo po njih kot možnih mehanizmih delovanja.

Odgovor na četrto vprašanje, zakaj ne upoštevajo precesije enakonočja, najdemo v naslednjem odstavku, kjer je omenjeno celo trinajsto zodiakalno znamenje:

[quotes]… krog nebesnih znamenj ni sestavljen in [i.e. iz] ozvezdij (kamor spada tudi njen "trinajsti" Kačenosec), ampak iz zodiakalnih znamenj, ki niso nič drugega kot časovno-prostorska razdelitev ekliptike (navidezna pot Sonca okrog Zemlje, ki jo Sonce opravi v letu dni) na dvanajst enakih delov. […] Znamenja, kot jih poznamo, so resda dobila ime po dvanajstih poglavitnih ozvezdjih, ki se nahajajo za ekliptiko, a spomnimo se, da naš, astrološki zodiak, določa ekliptika, ne ozvezdja! Ozvezdja se z znamenji prekrivajo samo zelo približno. V prvih pomladnih dnevih je v ozadju Sonca tako na primer ozvezdje Rib, čeprav "štejemo" v tem času znamenje Ovna! Poleg tega se položaj ozvezdij v odnosu do znamenj spreminja, saj ekvinokcijska točka zaradi nekakšnega "tresenja" Zemlje drsi počasi nazaj po nebesnem svodu (takoimenovana "precesija ekvinokcijev").[/quotes]

Iz odstavka lahko vidimo, da astrologom (oz. vsaj konkretni astrologinji ne) niso pomembna dejanska ozvezdja v vesolju, temveč namišljena znamenja na ekliptiki. Da dejansko stanje ozvezdij nima nič z astrologijo (ki pa naj bi ta stanja preučevala), potrjuje tudi kratek odstavek o precesiji enakonočij v sicer 416-stranski knjigi Velika šola astrologije: “[Precesija enakonočij] pa sploh ne vpliva na astrološko teorijo, ki se nanaša na relevantne segmente neba, ne pa na ozvezdja, ki se v njih pojavljajo in po katerih so imenovani.” ((Parker J. in D. (1993). Velika šola astrologije: korak za korakom od začetnika do mojstra. Ljubljana: Slovenska knjiga)) S tem je za avtorja zadeva zaključena in v knjigi se ne ponovi več.

Astrologija nima ustrezne znanstvene teorije o tem, kako delujejo nebesna telesa na človeka, kar je eden od razlogov, da se kvalificira kot psevdoznanost, in kot taka je popolnoma nekredibilna za podajanje trditev o naravi nebesnih teles, ljudi in človeške psihologije. Že malo dvoma in kritičnega razmišljanja s podporo osnovnošolskega znanja je dovolj, da pod površino astrologije odkrijemo neskladnost (po eni strani upoštevajo položaje dejanskih planetov, po drugi zgolj namišljena znamenja na ekliptiki), kontradiktornost (astrologija je bodisi znanost bodisi ni znanost, pač kakor jim ustreza v določenem trenutku) in vraževerje (ker vera v delovanje planetov v kombinaciji z namišljenimi znamenji drugega ne more biti).

V čem je torej trik astrologije, da se zdi, kakor da zares vpliva na človekov značaj in usodo? Mnogi ljudje in astrologi bodo namreč z veliko mero iskrenosti prisegali, da deluje in da so doživeli dokaze na lastni koži. Najverjetnejša razlaga ni v delovanju nekaterih nebesnih teles niti v Jungovi (kritizirani) sinhronosti, temveč v Forerjevem učinku skupaj s potrditveno pristranostjo. Forerjev učinek, ((http://en.wikipedia.org/wiki/Forer_effect)) imenovan tudi Barnumov učinek, ((http://sl.wikipedia.org/wiki/Barnumov_učinek)) je tendenca ljudi, da splošen opis osebnosti ocenijo kot zelo natančnega, ker naj bi veljal izključno zanje. Pri potrditveni pristranosti gre za ignoriranje podatkov, ki so za nas nepomembni, in zapomnitev tistih podatkov, ki so pomembni. Ko ljudje, ki verjamejo v astrologijo, berejo svoj osebni horoskop (predvsem rojstno karto, ki je bila izdelana izključno zanje), s potrditveno pristranostjo iščejo v zapisu trditve in domneve, ki se ujemajo z dejstvi in dogodki v njihovih življenjih, ignorirajo trditve, ki zanje ne veljajo, in na splošno ocenijo horoskop kot precej natančen. Natančneje je Forerjev učinek denimo opisan v članku na blogu I feel psychology Psihološki vidik horoskopa. Delovanje Forerjevega učinka si lahko pogledate tudi v posnetkih (ki so sicer v angleščini in trenutno še brez podnapisov, a bodo v prihodnje podnaslovljeni):

Zaključek

Opazili boste, da na prvo vprašanje nismo dobili (niti slabega) odgovora. Če ga boste kdaj zastavili kakšnemu astrologu, se nikar ne pustite odpraviti z njihovim privzetim odgovorom na težka vprašanja.

Po pričakovanjih tudi v Veliki šoli astrologije najdemo zanimivo opozorilo mladim astrologom pred skeptiki:

[quotes]Končno se morate zavedati, da boste imeli vedno opraviti s skeptiki in (kar je najbrž bolj nevarno) ljudmi, ki astrologijo narobe razumejo. To bodo včasih eni in isti ljudje. [...] Kar se tiče skeptikov, ki jim ni do tega, da bi dokaze sploh pogledali, pa jim odgovorite tako kot sir Isaac Newton: “Gospod, jaz sem stvar študiral -- vi je niste.” To še vedno ostaja zelo dober odgovor.[/quotes]

Pogledati in preveriti dokaze je bistvo skepticizma -- resen skeptik bo vedno pogledal dokaze in jih pretehtal. Resen skeptik prav tako ne bo nasedel argumentu iz avtoritete, kot je podan v zgornjem primeru. Anekdota pravi, da naj bi Newton ta stavek izjavil po tem, ko je nekdo žaljivo govoril o astrologiji, a v resnici sploh ne drži, da je ta odgovor povezan z astrologijo. ((http://www.staff.science.uu.nl/~gent0113/astrology/newton.htm)) Odgovor pravzaprav ni “zelo dober,” ker spraševalca enostavno ignorira in celo podcenjuje (če mu teorijo razložimo, kaj je ne bo sposoben doumeti?) in ponižuje, namesto da bi vprašani  poskušal stvar razložiti, pojasniti in dopustiti, da jo spraševalec dojame.

Ob poskusih razumeti astrologijo nas razlage astrologov le vrtijo v krogu kontradiktornosti in nejasnosti, ob iskanju dokazov pa žal ostanemo praznih rok.

 

Več informacij:

Naslovna slika: Remko van Dokkum